Časopis za pokrajino Posavje
18.08.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Blaženko Černelč: Podeželja ne zamenjam za nobeno mesto

Objavljeno: Nedelja, 26.06.2022    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Blaženko Černelč (2)

Blaženko Černelč

Na petkovi slavnostni seji ob prazniku Občine Bistrica ob Sotli je bil eden od nagrajencev tudi 57-letni Blaženko Černelč iz Hrastja ob Bistrici, ki je po izobrazbi elektroinštalater, a tako kot obvlada področje elektrike, mu je zelo blizu tudi pridelava vina, ne nazadnje je zadnja leta na čelu domačih vinogradnikov. Da je res dober vinar, pričajo tudi zlate medalje na ocenjevanjih, letos pa je prejel tudi zlato medaljo na državnem tekmovanju salamarjev.

Prejeli boste občinsko plaketo, vaše društvo pa denarno nagrado (pogovor je bil opravljen teden dni pred podelitvijo, op. p.). Kaj vam to pomeni?
To je lepo priznanje ne samo za moje, ampak tudi za delo našega društva. Smo zelo aktivni, trenutno nas je največ in smo verjetno kar najaktivnejši med vsemi društvi v kraju. Pohvaliti moram upravni odbor, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč in poprijeti za vsako delo. Trenutno nas je približno 70 v društvu in pravzaprav vsak doda svoj košček v društveni mozaik, pa ni pomembno, za kaj gre.

Pet let ste na čelu Društva vinogradnikov in kletarjev Šempeter, v tem času ste korenito nadgradili svoj program. Kako ste si zastavili vodenje društva?
Prejšnji predsednik društva Jože Babič je bil tudi zelo aktiven in če sprejmeš njegovo funkcijo, moraš biti še boljši, ne slabši. Čeprav je že v letih, nikoli ne bo izpustil nobenega sestanka ali akcije, razen bolezni seveda. Ko sem postal predsednik, je bila ena mojih prvih želja, da bi ponovno obudili Petrov sejem, ki smo ga včasih v Bistrici ob Sotli že imeli. Prvo leto smo postavili samo eno stojnico pri cerkvi, a se nam je zdelo, da moramo zadevo zastaviti veliko širše, tako da smo že naslednje leto dogodek organizirali na prizorišču pri občinski stavbi, z več stojnicami in dogajanja, kot se za glavno dogajanje ob našem občinskem in župnijskem prazniku tudi spodobi. Odločili smo se, da bomo podelitev priznanj najboljšim salamarjem prestavili na petrovo, tako da zdaj podeljujemo priznanja tako za najboljša vina kot salame. Prav tako smo zadnja leta začeli s postavljanjem klopotca tudi v središču kraja. Vsako leto tako postavimo med 13 in 15 klopotcev po vinogradih naših članov, zadnjega pa v samem središču Bistrice, kjer se potem pod kozolcem zberemo vsi člani društva in drugi občani. Tudi letos ga bomo postavili tik pred lovrenčevim v avgustu. V času mojega vodenja so se uredili tudi društveni prostori oz. Šempetrski hram, kjer lahko zdaj prirejamo različne dogodke, od ocenjevanj, degustacij do občnih zborov in raznih srečanj. Nabavili smo tudi kar nekaj opreme, npr. žare, hladilnike itd. Obiskujemo tudi vse naše člane, ki praznujejo abrahama. Pred društvenim hramom imamo namen narediti še kozolček, pod katerim bomo postavili šank in staro prešo. Mogoče bi bilo v prihodnosti zanimivo postaviti še samopostrežno vinoteko, od dogodkov pa obuditi tudi prvo rez vinske trte ob godu sv. Vincencija v januarju oz. ’vincekovo’, kot mu radi rečemo. Lahko bi naredili še kaj več na področju salamijade. Načrtov je torej še kar nekaj in upam, da se nam uresničijo. Letos smo se s svojo ponudbo udeležili tudi svetovnega prvenstva v reliju, ki je en dan potekal tudi čez Kumrovec, pa tudi drugače dobro sodelujemo s hrvaškimi društvi, sosednjim bizeljskim ter drugimi krajevnimi društvi, med katerimi naj izpostavim kulturno. Seveda nam gre vedno naproti tudi občina na čelu z županom, za kar se še posebej zahvaljujem.

Poznani ste kot iniciator različnih prireditev v kraju. Ste imeli prej občutek, da se je premalo dogajalo oz. kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se samoiniciativno odločili za izvedbo dogodkov, kot so Petrov sejem, kuharsko tekmovanje na jožefovo, Hraščanski pohod?
Niti ne. Bolj se mi je zdelo pomembno, da se obudijo nekateri običaji, ki so jih v preteklosti že izvajali, predvsem mi je bilo škoda, da še naprej ne bi imeli Petrovega sejma, ki je zagotovo vrhunec praznovanja občinskega praznika. Gostilna Šempeter je ob godu. sv. Jožefa v marcu prirejala tekmovanje Jožeki kuhajo golaž, v zadnjih letih pa je organizacijo prevzelo naše društvo, tako da smo mu dali naziv ’kuhanje golaža pod kozolcem’. Vmes je malce zastalo delovanje turističnega društva, a se zdaj z mladim vodstvom počasi spet prebuja, tako da lahko računamo, da nam bo v prihodnosti pomagalo pri organizaciji. Hraščanski pohod je prav tako zrasel na mojem zelniku. Na šempetrskih vaških igrah je naša vas pred leti osvojila kar dva prehodna pokala, naše ženske pa so ob tej priložnosti želele tudi kaj konkretnega speči. In sem se odločil, da organiziram pohod, na koncu katerega bomo vse lahko tudi pojedli. Tako smo se do zdaj nekje od leta 2010 dalje vedno prvi vikend po prvem maju odpravili na pohod po obrobju Hrastja, razen zadnji dve leti, ko ga je ustavila korona. Začnemo zgodaj popoldan pri Stadlerju na naslovu Hrastje 1, zraven črpalke, in končamo pri meni doma. Prehodimo tri, štiri kilometre, pri vsaki drugi hiši je zagotovo kaj za pod zob, pri čisto vsaki pa postrežejo tudi s pijačo, na koncu pohoda udeležence po navadi čaka pasulj. Pohoda se udeležijo seveda predvsem vaščani pa tudi nekateri drugi občani in od drugod, saj domačini povabijo še svoje prijatelje in znance. Število pohodnikov je v povprečju 70, kar je zelo lepa številka za našo majhno vas. Marsikdo se tudi spomni žal že pokojnega Janeza Gustinčiča, ki je imel kočijo, s katero je na dan pohoda prevažal predvsem otroke, kar je še dodatno popestrilo dogodek. Letos ga še nismo uspeli izvesti, mogoče ga bomo za martinovo, če bodo dopuščale razmere.

Lani ste v Bistrici gostili odmeven dogodek – Vinisov dan z meddruštvenim ocenjevanjem vin. To je bila verjetno krona vašega in društvenega dela do zdaj, kajne?
Lahko bi tako rekli. V Bistrico so prišli iz vseh vinorodnih okolišev v Sloveniji. Imeli smo kar 275 vzorcev vin v treh ocenjevalnih skupinah. Šlo je za kar velik zalogaj za naše društvo, saj je bilo treba vse vzorce najprej sprejeti in jih preštevilčiti. Na dan Petrovega sejma, ko je bila tudi podelitev, je bilo aktivnih 40 članov našega društva, ki so se resnično izkazali, za kar gredo posebne pohvale. Tudi obisk je bil zelo zadovoljiv, že zaradi samega dogajanja ob petrovem. Sicer je moja navada, da za vsako zabavo, sejem ipd. pridem v naš hram tudi že ob štirih zjutraj, ko je še mir, in vse že pripravim pred prihodom ostalih, tako da potem samo še točim pijačo (smeh).

Kako je v današnjem času biti vinogradnik?
DSC_0273

Vhod v Šempetrski hram

Tistim vinogradnikom, ki imajo velik trg, gre še vedno dobro. Sam obdelujem 12 tisoč trt na območju Hrastja in prodajam vino v refuzi, tako da se s tem ne ukvarjam preveč resno. Vendar če je človek z majhnim zadovoljen, potem nekako steče. Problem nastopi, ko je treba vse delavce v vinogradu plačati. Pri nas v kraju glede tega ni težav, saj ljudje vedno pridejo pomagat, naj bosta to rezatev ali trgatev. Skozi leto jim potem na določene načine skušamo povrniti za njihovo pomoč. Življenje vinogradnikov predvsem v zadnjem času otežujejo naravne ujme, največ toča in pozeba, dejanska škoda pa se lahko pozna šele čez kakšno leto ali dve. Vinogradništvo se kar krči, ni več veliko takšnih, ki se tega lotevajo z veseljem. Vedno več je tistih, ki vinograde raje posekajo, kot pa da bi jih zasadili na novo. Tudi stroški so šli letos sunkovito navzgor, predvsem se to pozna pri škropivih in gorivu. Delaš en dan v vinogradu in za sto evrov napolnjen tank ne zadostuje več. Če bo draginja trajala še naprej, lahko vedno bolj razumemo tistega, ki si bo raje 200 litrov vina kupil, kot da bi ga pridelal sam.

Kaj bi bilo po vaše treba narediti, da bi to območje (Bistrica, Bizeljsko) dobilo podoben status kot npr. Goriška Brda? Obstaja perspektiva za to?
Zagotovo obstaja, a bi morale zadruge biti malo bolj poštene, če se lahko tako izrazim. To pomeni plačati, da vinogradniku tudi še kaj ostane. Če bodo npr. odkupovali grozdje po solidni ceni, ne bodo imeli prave konkurence, saj bodo vsi vozili k njim in posledično bodo še bolj tržili. Obstajati bi morale torej močne kleti, ki bi imele posluh do vseh vinogradnikov, zraven bi lahko tudi država priskočila na pomoč kletem in jih subvencionirala. Na ta način bi se po mojem mnenju lahko tudi naše območje zelo dobro promoviralo in ne bi bilo vedno več zaraščenih vinogradov, kar opažam zadnje čase predvsem na območju Virštanja.

Kaj lahko poveste o življenju na podeželju in blizu meje? Kaj so prednosti in slabosti? Verjetno se tukaj ne da več živeti le od vinogradništva oz. kmetijstva, kot se je včasih, ali pač?
Podeželja ne zamenjam za nobeno mesto. Smo majhna občina, vsi se med seboj poznamo, lahko rečem, da smo dobri krajani oz. občani, ki smo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč drugemu. Ne da bi se hvalil, ampak v sosednjih občinah ni takšne povezanosti in sloge kot v bistriški, to sem sam opazil, saj sem 23 let delal na bencinskih črpalkah v Bistrici ob Sotli, Podčetrtku in Šmarju pri Jelšah. Kar se obmejne občine tiče, nimam nekih pripomb, razen mogoče, da bi bila policija kdaj malo bolj uvidevna z nami, domačini, ki velikokrat prehajamo mejo. V Kumrovcu, ki je takoj na drugi strani, poznam tako rekoč vsakega prebivalca, saj smo se v prejšnji državi veliko družili in stkali nešteto prijateljstev. Na obeh straneh meje smo isti ljudje, tudi po govorici se bistveno ne razlikujemo, kar sploh ne čudi, saj je veliko Hrvatov k nam hodilo v šolo in tudi delalo v Sloveniji. Kakšnemu predstavniku mlajše generacije bi na vprašanje, ali se splača živeti v teh koncih, odgovoril, da če si želi biti dober z ljudmi, se poveseliti in dobro deliti, mu bo tukaj vedno lepo. Od vinogradništva se da sicer še vedno živeti, dokaz so večji vinogradniki v našem kraju, ki so tudi uspešni pri prodaji svojih pridelkov, a treba je imeti dovolj velik trg.

Kaj menite o razvoju Bistrice ob Sotli? Pogrešate kaj posebnega?
Kraj se razvija, imamo tudi industrijo, kar je pohvalno. Po mojem mnenju bi bil lahko še kakšen industrijski obrat več, ki bi omogočal delovna mesta, predvsem pa se mi zdi, da bi lahko še marsikaj postorili na področju turistične ponudbe v občini, še posebej če pogledamo okoliške občine. Nekaj turistov je po zaslugi Hostla Gabronka vedno v naši občini, pa tudi občasno gostujejo kakšne pevske skupine ali npr. prijateljska godba iz Nemčije, ki bo po nekaj letih ravno v teh dneh spet nastopila v Bistrici. To je tudi vedno priložnost za naše vinogradnike, da pripravijo degustacije. Pogrešam tudi še kakšna stanovanja za mlade družine, zato bi bilo priporočljivo v kraju zgraditi še kakšen blok in stanovanja prodati po sprejemljivih cenah. Tako bi v Bistrico prišlo živet še več ljudi pa tudi naša šola, ki je priznana daleč naokoli, bi na ta način pridobila še več otrok.

Kje se vidite glede regijske pripadnosti oz. kam naj bi po vašem Bistrica spadala?
Roko na srce se bolj vidim v savinjski oz. celjski regiji, saj smo bili včasih bolj povezani s tistimi konci, tudi uradne dokumente imamo prijavljene recimo na UE Šmarje pri Jelšah. Včasih do Brežic ali Krškega ni bilo pravih povezav, zato smo gravitirali na savinjske konce. Priznam, da bi imel na avtomobilu s težkim srcem krško tablico. Po drugi strani pa se danes uradne zadeve morda celo lažje uredijo v posavskih mestih, kar je seveda velik plus. Tako da bi se za savinjsko območje odločil izključno po srcu in ne zaradi česar koli drugega.

Kako še drugače preživljate dneve, ko niste v službi ali vinogradu?
Včlanjen sem še v Tomos tim Sokoli, kjer sem tudi ekonom, tako da na vsakem srečanju poskrbim za prehrano. Lahko omenim, da smo imeli letos že drugo leto zapored v Bistrici srečanje Tomosov, prišlo jih je skoraj 200, kar je po mojih informacijah tudi slovenski rekord. Sicer pa smo se v zadnjih letih z motorji odpravili tudi že vse do Zadra in Splita, lani smo obiskali Gorenjsko, letos pa Prekmurje. Poleti se za nekaj dni odpravimo tudi ob reko Kolpo. Ko želim zamenjati okolje, pa se za kak vikend z ženo odpeljeva na Krk.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»