Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2017
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Brane Čuk: Imamo to, kar si zaslužimo

Objavljeno: Četrtek, 10.08.2017    Rubrika: PANORAMA    Ogledov: 282Redakcija
Brane_Cuk_jamar (1)

Brane Čuk

Kostanjevičan Brane Čuk je v lokalnem pa tudi širšem okolju poznan predvsem kot dolgoletni jamar, ki za to dejavnost živi »z dušo in srcem«, aktiven pa je tudi na številnih drugih področjih. Ob občinskem prazniku in 80. obletnici odkritja Kostanjeviške jame smo ga povabili k pogovoru.

Avgusta mineva 80 let, odkar je hudo neurje in posledično narasle podzemne vode odprlo vhod v Kostanjeviško jamo. Boste ta jubilej kostanjeviški jamarji kaj posebej obeležili?
Natančnega datuma omenjenega neurja nimamo, ustno izročilo govori le o avgustu 1937. Ob 80-letnici odkritja jame bomo v jesenskem času, predvidoma v oktobru, pripravili krajšo slovesnost s kulturnim programom, tega dne bomo pripravili tudi dan odprtih vrat z dvema vhodoma za obiskovalce.

Kakšna je sicer letošnja sezona glede obiska jame?
Malo je še prezgodaj za oceno sezone. Trenutno obiskovalci kar prihajajo, a je precej odvisno od vremena. V zadnjem času prihaja precej turistov, ki letujejo na Čatežu ob Savi, vendar zlasti, kadar je slabo vreme, letos pa je v glavnem lepo in se to pozna. Predsezona je bila zadovoljiva, šolske skupine so prihajale, prišlo je celo nekaj novih osnovnih šol.

Jamo si je od leta 1971, ko je odprta za javnost, ogledalo več kot 200.000 obiskovalcev ...
To je ocena, ki temelji na podatkih zadnjih let in nekaterih zapisih iz prejšnjih let. Je pa dejstvo, da smo imeli v 80. letih, po renovaciji jame, nekaj let kar močan obisk, tudi prek deset tisoč ljudi letno, saj so prihajale šolske skupine tudi s Hrvaške in Bosne, z osamosvojitvijo Slovenije pa so nam številke padle, leta 1991 denimo, v letu vojne, smo imeli le 300 obiskovalcev. Zdaj se obisk giblje med pet in sedem tisoč obiskovalci letno.

Kaj odlikuje Kostanjeviško jamo, kaj posebej izpostavite ob njenem ogledu?
Nedvomno so posebnost jame kapniki, saj se v njih prepoznajo različne figure, od krokodilove glave, školjk, drevesne gobe, sablje, kralja Matjaža na prestolu, Jezusa na steni, mavrice, medvedka … V zadnjih desetih letih imamo še posebnost, ki je zanimiva predvsem za mlajše otroke - pravljico o velikanu, ki je živel v jami, na koncu pa jim pokažemo velikanovo nogo, ki gleda iz tal. Gre res za mali čudež narave, kako so vodne kapljice skozi tisočletja ustvarile teh pet prstov, ki spominjajo na nogo. Tudi za nas, jamarje, je bila to izjemna stvar, saj smo več kot 35 let hodili mimo, pa je nismo opazili, potem pa nas je nanjo opozorila turistka in od takrat imamo to zgodbico. Potem so tu jamske živali, med katerimi ljudi najbolj privlačijo netopirji. V tem letnem času je v jami relativno malo netopirjev, mogoče le deset odstotkov populacije, ki sicer živi v jami, pozimi pa jih je 500 do 600, predvsem minulo zimo jih je bilo zelo veliko. Več možnosti, da jih vidijo, imajo jutranji in večerni obiskovalci, čez dan pa se netopirji umaknejo v turistično neurejene dele jame, kjer imajo mir. Ob vsakem obisku pa so vidni jamski pajki, kobilice ipd.

Bi lahko rekli, da ima Kostanjeviška jama vse, kar imajo velike jame?
Dejansko je res tako. V jami imamo tudi velike kapnike, največji je visok kar 11 metrov, tudi največji stalaktit (kapnik, ki raste s stropa, op. a.) je dolg 5 metrov, vidi se jezero … Kot posebno ponudbo nudimo tudi ogled neurejenih delov jame, t. i. adrenalinski ogled, za katerega je seveda potreben dogovor, saj je treba pripraviti opremo. Izvajamo tudi team-building delavnice, razne igrice v jami ipd. Naša jama je seveda nekajkrat manjša kot denimo Postojnska jama, vendar je vprašanje, koliko časa bo še tako, kajti pripravljamo večjo raziskovalno-merilno akcijo, od katere si obetamo, da bo jamo 'podaljšala'. Izmerili bomo njene najbolj oddaljene dele preko sifonov in jezer. Na drugi strani teh vodnatih delov je jama odprta že dve leti in vemo, da gre naprej, vendar do zdaj še nismo uspeli tega pregledati, raziskati in izmeriti. Trenutno izmerjena dolžina jame znaša okoli 2,5 kilometra, potenciala pa ima vsaj še za 10 kilometrov, kajti Gorjanci so odprti, večinoma 'votli', veliko je brezen in požiralnikov meteornih voda, ki se zbirajo v podzemlju in pridejo ven na izviru Studene. Vodna pot je dokazana vsaj 10 kilometrov daleč in ponikne na Hrvaškem, na drugi strani Gorjancev. Vodni sistem je gotovo tudi jamski sistem.

Torej je še neznanega in neraziskanega podzemnega sveta še veliko?
Mi smo trenutno zgolj na pragu Kostanjeviške jame, to je le mali delček, ki ga poznamo. Jama se odpira, jamarji so na območju Gorjancev našli še eno zelo lepo jamo, ki je po mojem prepričanju del Kostanjeviške jame, a je jama žal na za turiste nedostopni lokaciji.

Je ta votel svet pod nami tudi potencialna nevarnost?
Vsekakor in ljudje se tega ne zavedajo dovolj. Tudi državni organi, ki izdajajo dovoljenja za posege v naravo in gradnje, se ne zavedajo, da je gorjanski svet votel, da so marsikje velike podzemne dvorane, ki so potencialno nevarne pri 'pikiranjih' z velikimi stroji, kopanju temeljev … Smiselno in dobro bi bilo, če bi se pri tem posvetovali z jamarji, ki poznamo ta svet in imamo načrte, postavljene v realno situacijo. Vemo vsaj za tri hiše, ki so dobesedno nad dvoranami jame, in če se slučajno zgodi kakšen hujši potres, ni izključeno, da se ne bi kaj podrlo v jamo. O tem se res premalo ve in včasih dneve in dneve ropotajo stroji, ko razbijajo skale in kamenje recimo za pripravo vinogradov, marsikje se tudi odpre kakšna manjša jama. V sistemu Kostanjeviške jame je tudi dvorana, dolga 100 metrov in visoka 30-40 metrov, če se nad njo kaj odpre, je vprašanje, kaj bo ostalo zunaj …

Kostanjeviško jamarstvo ima več kot 50-letno tradicijo …
V Kostanjeviški jami se je začelo dolenjsko jamarstvo. Sem so leta 1962 prišli novomeški taborniki in našli vhod v jamo ter še istega leta ustanovili jamarski klub, ki je v prvih letih raziskoval Kostanjeviško jamo. Leta 1964 je bila pod okriljem novomeškega kluba ustanovljena samostojna kostanjeviška jamarska sekcija, jamarski klub pa je bil ustanovljen leta 1969, tako da smo včasih v dilemi, katero obletnico praznovati.

Kaj so po vašem mnenju največji uspehi v tem času, zlasti na strokovnem področju?
Prvotni cilj jamarske sekcije je bil ureditev jame za turistične oglede, kar je bilo uresničeno leta 1971. S časom so v klub prihajali ljudje, ki jih je zanimalo tudi raziskovanje ter so raziskali nekaj okoliških brezen in jam ter jih dokumentirali. Vzdrževalna dela, urejanje okolice, vodenje obiskovalcev, usposabljanje vodnikov ipd. pobere veliko energije in predstavlja osnovno dejavnost našega kluba. Izkupiček iz turističnega obiska jame je pozitiven in nam omogoča sredstva za nabavo opreme, skratka, imamo osnovni vir prihodka za nabavo opreme, ki ga v nekaterih drugih društvih nimajo.

So obdobja, ko raziskujemo več, in obdobja, ko je te dejavnosti manj, odvisno od interesa v posamezni generaciji jamarjev. A smo tudi na raziskovalnem področju naredili nekaj odmevnih zadev. Seveda smo v Kostanjeviški jami odkrili določene nove predele in organizirali nekaj jamarskih odprav. Prva v tujino je bila na Slovaško, kjer smo raziskali nekaj neturističnih jam, nekaj let smo hodili na Velebit, kjer smo na območju Paklenice raziskali okoli deset novih jamskih objektov, leta 2009 pa smo izvedli doslej našo največjo akcijo - prvo slovensko jamarsko odpravo na Novo Zelandijo. Izpeljali smo jo povsem sami, kar ni ravno običajno. Zadnji dan smo našli vhod v jamo, ki smo jo nato prepustili domačinom. V vsaki državi, ki ima kras, takšne pa so skoraj vse, se najdejo podzemne jame. Ena od izjem je denimo Nizozemska, kjer ni ne hribov ne jam, zato je zanje kraška Slovenija zelo zanimiva za počitnikovanje.

Veljate za jamarskega veterana, saj ste v tej »branži« že skoraj 45 let. Kaj vas privlači v podzemnem svetu?
Res sem med starejšimi člani kluba, ne le po stažu, ampak tudi po letih. Tako kot pri raziskovanju morskih globin in vesolja so tudi v podzemlju prostori, kamor še ni stopila človeška noga. Ko odkriješ takšen kotiček, ko veš, da še nihče nikoli ni stopil vanj, in ko vidiš stvari takšne, kot jih je naredila narava, je to za jamarja višek. Iskanje neznanega, ki je seveda povezano tudi z določeno mero nevarnosti. V jamah ni vedno ravno prijetno, notri je voda, blato, hlad, kar je treba pri tem delu vzeti v zakup. Če si na koncu poplačan z odkritjem, ki ga ni še nikoli nihče videl, je to to.

Kako v jamarskem klubu prenašate tradicijo na mlajši rod?
Ko sem prej govoril o vzponih in padcih v društvu, to velja tudi za delo z mladimi, ki smo ga v zadnjih letih malce zanemarili. To se nam kar maščuje, saj nimamo veliko aktivnih raziskovalcev. Zdaj želimo zadevo spodbuditi in imamo štiri kandidate, ki jih bomo v septembru peljali na državni izpit za jamarja-pripravnika. Želimo pa obuditi tudi jamarski krožek na osnovni šoli, kjer začnemo otroke učiti jamarstva sprva bolj v igri, skozi čas pa jih pripeljemo do tega, da začno razmišljati o raziskovanju. Jamar za raziskovanje podzemlja potrebuje znanje, izpit na državnem nivoju in opremo. Nikomur ne svetujem, da se sam odpravlja v podzemlje, kajti jame so nevarne.

Poleg jamarstva ste znani tudi po vlogi guvernerja banke v Prforcenhausu.
To je moj lik, ki ga igram že 30 let. Skrbim, da dobimo vsako leto v obtok nove kovance, s katerimi v pustnem času plačujemo po kostanjeviških gostilnah. Ta denar, kostanj, je posebnež v svetu, kajti narejen je iz pravih kovin za denar in iz denarja ene druge države - iz dinarjev bivše Jugoslavije. Serija kostanjev vsebuje pet novcev: pol kostanja ali 50 ježic, en kostanj, dva kostanja, pet kostanjev in deset kostanjev. Slednji je po vsej verjetnosti najdražji kovanec na svetu, trenutno vreden 20 evrov. Ta denar se izdeluje seveda v omejenih količinah, saj je vsak kovanec ročno narejen unikat oz. ljubiteljski izdelek, v katerem je kar veliko ročnega dela.

Mnogi pravijo, da so razmere v kostanjeviški občini trenutno takšne, kot da šelmarija traja celo leto … Kako gledate na to stanje in posledično mrtvilo v občini?
To je dobra primerjava, a z eno napako: pri šelmariji je stvar malo bolj resna (nasmeh), tam vemo, kaj delamo, kakšen cilj imamo in to vsako leto izvedemo, na naši občini pa žal ni tako - tukaj ne vedo, kaj bi jutri delali oz. najraje ne bi kaj dosti. Glede tega imam slab občutek. Ko debatiramo o tem, prihajamo do istega spoznanja, da je trenutna občinska situacija odraz ljudi, ki živimo tukaj, oz. da imamo to, kar si zaslužimo. To sicer ni lepo slišati, ampak je v tem precej resnice. Ljudje s(m)o volili in izbrali, kar s(m)o izbrali, to imamo, tudi jaz sem šel na volitve.

Kako kot aktiven krajan gledate na koristnost odločitve za lastno občino oz. koliko (ni)ste izkoristili priložnosti, ki ste jo s tem dobili?
Z vidika društev, ki delujemo v tem prostoru, smo izgubili praktično vsi, jamarji recimo vsako leto približno 2000 evrov. Naša občina ima omejen proračun in za potrebe društev je ostalo nekaj drobtinic in še te že dve leti niso razporejene, ker ni sprejetega proračuna. Nekaj se dobi na razpisih, vezanih na šport ali kulturo, ostali pa životarimo in prosimo za sponzorstva. Z vidika občana se mi zdi, da bi lahko iztržili bistveno več in bolje zaživeli, vendar je po mojem mnenju vse odvisno od ljudi, ki vodijo občino. Tako je bilo tudi v časih, ko smo bili še krajevna skupnost. Če bi se takratni vodilni bolje obnašali do ljudi, katerih predstavniki so bili, je vprašanje, če bi sploh šli v samostojno občino. Tudi če bi se priključili nazaj v krško - če bi nas vzeli - ali v šentjernejsko občino, ni rečeno, da bi bilo bolje. Če bodo podobni ljudje na oblasti, bo šla stvar v isto smer kot sedaj. Ljudje, ki so sposobni in bi lahko kaj naredili, pa bodisi nimajo širše podpore bodisi niso pripravljeni delati, to je problem.

Kaj pa na področju turizma, o čemer se je ob ustanovitvi občine veliko govorilo?
Tukaj je zadeva podobna, vse je spet povezano z ljudmi in sredstvi. Letos je zavel topel veter, od katerega si nekaj obetam - v TIC-u je pričela delati gospa, ki ima smisel za to področje, sprožila nekaj projektov in rezultati se že kažejo. Ima voljo in cilje, vendar dela preko javnih del in vprašanje je, kaj bo, ko ji ta potečejo. Trudili se bomo, da jo zadržimo v kraju, saj je dosedanje sodelovanje z njo pozitivno in gre v pravo smer. Seveda pa se turizem ne razvije čez noč, na njem je treba graditi kar nekaj let, da pridemo do točke, ki da rezultate. Žal o turizmu veliko govorimo, a malo naredimo.

Če se vrneva malo nazaj: kako bi lahko spodbudili mlade, sposobne ljudi, da se vključijo v lokalno samoupravo? Trenutno se držijo bolj ob strani.
Ljudje bodisi ne verjamejo, da bi lahko kaj naredili, bodisi se bojijo izzivov in obveznosti. Če primerjam zadevo s Prforcenhausom in volitvami novega predsednika: en del moške populacije v Kostanjevici se grozno boji te funkcije. To je bilo morda pomembno pred 20, 30 leti, ko je bil Prforcenhaus vezan izključno na aktualnega predsednika. Zdaj imamo društvo in upravni odbor, pripravimo pustovanje in Kostanjeviško noč, če imamo izvoljenega predsednika ali pa ne. Ta strah je tako povsem odveč. Tudi strah pred županovanjem ali katero drugo odgovorno funkcijo, kar je sicer bolj zahtevna zadeva, ne bi smel biti tolikšen. Na zadnjih volitvah je bila ponudba kar pestra, a so ljudje, ki bi mogoče naredili več, izpadli iz boja in odločitev volivcev je bila takšna, kot je bila.

Pa ste optimist glede lokalne prihodnosti?
Nisem kakšen poseben optimist. Če se ne bodo stvari zasukale v bistveno drugo smer in če ne bodo ljudje spoznali, da je treba izbrati najboljše ljudi, bo težko. A težava je, ker so se nekateri najboljši že opekli in je vprašanje, če bodo še želeli kandidirati, drugi pa si nočejo nakopati obvez in odgovornosti. Za politiko ni vsak, zanjo potrebuješ določeno znanje, voljo, prepričanje, spretnost, konec koncev tudi poznanstva. Je pa Kostanjevica že iz davnine znana kot kraj, kjer ljudje niso najbolj prijazni med sabo in si radi mečejo polena pod noge. Če nekomu uspe in napreduje, mu je sosed takoj 'fovš' … Mislim, da je o tem pisal že Valvasor. Bolje, da ni nič, kot da bi komu preveč uspelo.

Peter Pavlovič

Pogovor z jamarskim veteranom je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 10. avgusta 2017.
« Nazaj na seznam
»