Časopis za pokrajino Posavje
13.11.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Časovni stroj zgodb iz preteklosti

Objavljeno: Petek, 12.04.2024    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Ines Ivanšek - foto Hana Vrhovšek-izrezana

Ines Ivanšek rada zbira spomine in pričevanja starejše generacije (foto: Hana Vrhovšek).

Tridesetletna Ines Ivanšek, po rodu iz Čateža ob Savi, z izkušnjo dela v Angliji kot negovalka, se na svoji samostojni poklicni poti socialne oskrbovalke na domu v Posavju srečuje s številnimi starejšimi ljudmi, ki jo, kot se sama izrazi, kot časovni stroj v iskrenem pogovoru popeljejo nazaj v preteklost. So prava zakladnica vedenja o tem, kako se je živelo včasih, ko še ni bilo mobilnih telefonov, interneta in blaginje.

»Opažam, da so ljudje, predvsem starejši, osamljeni. Predvsem pa so lahko osamljeni tudi tisti, ki dejansko ne živijo sami. In res je, starejši ljudje so neizčrpen vir modrosti, spominov in izkušenj,« pove Ines, ki se je svojemu poslanstvu, da pomaga človeku, ki potrebuje nego, popolnoma predala. Tekom svojega dela ji njeni oskrbovanci seveda zaupajo številne zgodbe; nekaj jih je bilo vredno tudi zapisati, da ne utonejo v pozabo, vir pa zaradi zaupanja ostaja neimenovan. »Te zgodbe moraš znati tudi 'slišati' in ne le poslušati. Menim, da smo prišli naprej kot družba, a bi se lahko od pričevanj starejših generacij veliko več naučili,« še doda.

Nekoč več spoštovanja

Ines je tako ob opravljanju svojega dela v pogovoru z neko starejšo osebo, denimo, izvedela, da je bilo nekoč veliko več vzajemnega spoštovanja na deželi, sploh v medsebojni komunikaciji, medtem ko je bilo v mestu 'bolj napredno'. Ravno tako ji je nekdo hudomušno zaupal, da so na deželi matere bolj pazile na hčere. S strani oskrbovancev je velikokrat govora tudi o spominih na ličkanje oz. 'kožehanje' koruze; do enajstih, polnoči se je delalo, potem pa se je ob harmoniki plesalo in pelo; najdlje do kakšnih dveh. »Potem smo pospremili dekleta domov. To je bilo najlepše. Tu pa tam je padel kakšen poljub ali objem. Ni nujno, da vedno z istim dekletom. Sam nisem imel sreče … mogoče nisem bil dovolj pogumen,« je dejal eden od oskrbovancev.

Zanimiva je tudi zgodba gospoda, ki je spoznal svojo ženo, katere mati je bila zelo stroga. Takole je pripovedoval: »Oče ni bil strog, mama pa jo je stalno kontrolirala. Nisva se mogla srečati kar kadarkoli. V službi je bila v Krškem. Ko so nekoč imeli sindikalno proslavo, so nas prosili, da pridemo 'špilat'. Igral sem pri ansamblu Celulozar. Plesal nisem, ker sem 'špilal'. Okoli dveh, ko je bilo konec, je ona čakala na vlak za Brežice do pete ure zjutraj. Takrat sem počakal z njo in zaljubila sva se.«

Zgodba o krompirjevih olupkih

Večina starejših poudarja, da je problem mlajših generacij v tem, da se ne zavedajo, da imajo vse. »Mi smo drugače živeli in smo znali vse ceniti,« nadaljuje ena izmed oskrbovank, h kateri Ines prihaja na dom. »Prav dobro se spomnim, ko sem bila kot dekle v Nemčiji … Včasih so kuhali krompirjeve olupke za prašiče. Kmet se je ravno pripeljal s prikolico takšnih olupkov. Dve punci sva šli bližje, da bi prosili za nekaj teh olupkov. Kmet naju je pogledal in začel nadirati. Rekel je, da če se takoj ne pobereva, bo nad naju spustil svoje pse. V strahu sva začeli bežati hitro, kar vsepovprek in nič po cesti. Čez čas sva se znašli sredi njive, kjer opazim repo! Samo pobrali sva jo, malo pobrisali in se najedli.«

»Starost je modrost,« zaključi Ines in poudari, da ti leta ne dajo kar tako modrosti in v tem vidi dragocenost. »Pri svojem delu s hvaležnostjo poslušam zgodbe in zgodbice iz preteklosti in si mislim, kakšna srečnica sem, da lahko iz prve roke slišim vse te pripovedi, obenem pa sem si tudi vedno želela, da bi lahko te zgodbe dosegle širši krog ljudi, s čimer bi starejši pustili še močnejši pečat tukaj, na tem svetu.«

Andreja Kališnik

Članek je bil objavljen v časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 11. aprila 2024.
« Nazaj na seznam
»