Časopis za pokrajino Posavje
20.09.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ciril Kolenc: Čebela je človekova vez z naravo

Objavljeno: Četrtek, 26.04.2018    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Ciril Kolenc, preds. CD Sentjanz

Ciril Kolenc

Ciril Kolenc je dolgoletni član in predsednik Čebelarskega društva Šentjanž. S čebelarjenjem se ukvarja že več kot tri desetletja. Skupaj z ostalimi člani društva si je prizadeval za ponovno uvedbo čebelarskih krožkov na osnovni šoli v Šentjanžu in Tržišču ter za postavitev učnega čebelnjaka v Šentjanžu.

Kdaj in zakaj ste se začeli ukvarjati s čebelami, vas je za delo z njimi morda kdo navdušil, je bilo čebelarjenje že prej prisotno v vaši družini?
Spoznavati skrivnostni svet čebel je bila moja želja, saj je človek preko čebel najtesneje povezan z naravo. Za delo s čebelami me je spodbudilo druženje s prijatelji in sodelavci, ki so s čebelarjenjem že imeli izkušnje, medtem ko v naši družini nihče nikoli ni čebelaril. V mojem čebelarskem dnevniku je pomenljiv datum 9. maj 1987. Takrat sem vselil, kot pravimo čebelarji, prvo čebeljo družino v novi panj novozgrajenega čebelnjaka. Čebelnjak sva v bližini družinske hiše preko zime postavila s prijateljem, nekdanjim sodelavcem Rudijem Skobetom s Svetega Vrha, ki mi je tudi podaril prvo čebeljo družino. Danes imam v čebelnjaku, ki je tipski slovenski čebelnjak, zgrajen po načrtu prijatelja Rudija, za 24 desetsatnih AŽ panjev. V čebelnjaku je trenutno 16 panjev z vsaj 10 rezervnimi družinami.

Vam pri katerem opravilu pomagajo tudi družinski člani, imate morda naslednika?
Seveda so opravila, ki jih lažje opravim s pomočjo družinskih članov, eno takšnih je na primer točenje medu, kjer je glavna žena Zofija, a v glavnem za čebele in čebelnjak skrbim sam. Delo in prisotnost v čebelnjaku je v veliki meri načrtovano, sicer lahko namesto uživanja postane čebelarjenje ’nočna mora’. Meseci, ki so pri čebelarju ’rezervirani’ za čebele, so od aprila do septembra, medtem ko je zimski čas tisti, ko neposredno s čebelami nimamo toliko dela, saj le občasno pogledamo, ali je vse, kot smo načrtovali. Pri nasledniku so še vse opcije odprte, bomo videli, kako se bo svet vrtel v naslednjih letih.

Zdi se, da čebelarji nenehno trepetate pred morebitnimi zastrupitvami čebel in njihovih družin, kaj je mogoče storiti na tem področju?
Če gledam z očmi čebelarja, bi rekel, da sem vesel, da je Slovenija v glavnem dežela manjših kmetijskih gospodarstev, brez večjih multinacionalk, ki so ’buldožerji’ pri doseganju ciljev – s čim manjšim vložkom do najvišjega dobička, tudi na račun onesnaževanja. Na srečo ima naša vlada posluh za zaščito narave, kar se ne nazadnje vidi pri umiku iz prodaje več hudih strupov in herbicidov. Nedvomno so ob teh ukrepih tudi rezultati – bistveno manj je zastrupitev čebel. Trenutno je narava v razcvetu in izkoristil bi priložnost z apelom kmetijcem, naj nikar ne škropijo cvetov, škropljenje pa naj izvajajo glede na časovno zapoved, eno uro po sončnem zahodu in dve uri pred sončnim vzhodom. Mislim pa, da bo treba narediti še več za dosego zavedanja odgovornega ravnanja vseh, ki lahko z nepremišljenimi posegi škodujemo čebelam. Žal tudi s kaznimi, če ne bo šlo drugače.

S katerimi boleznimi se čebelarji najpogosteje spopadate pri čebelah in kako?
Že dolgo se zavedamo, da se stari časi ne bodo več povrnili. Nekoč bolezni skoraj niso poznali, če pa že, so se pa pojavljale zelo poredko. Danes so bolezni reden spremljevalec. Vse večji problem je varoja, ker je vir ali generator ostalih težav v čebeljem panju. Od bolezni, ki se pogosteje pojavljajo in prizadenejo širše območje, pa je nedvomno huda ameriška gniloba čebelje zalege. Gre za kužno bolezen, ki je brez temeljitih ukrepov ne bomo zatrli, sploh, če vemo, da spore živijo preko 40 let. V Posavju je ta nadloga v zadnjih letih reden gost, v Sevnici pa je bila pred mesecem ukinjena karantena, torej je stanje sanirano.

Vedno več se govori o ekološkem čebelarjenju, za kaj gre?
Ekološko čebelarjenje je vrsta in način čebelarjenja, ki se le počasi uveljavlja v slovenskem čebelarskem prostoru. V Sloveniji je okoli 50 ekoloških čebelarstev. Ker so naravne danosti z bogato krajinsko členitvijo, avtohtono kranjsko čebelo, različnimi tipi pokrajin in podnebij v Sloveniji pestre, so odlične tudi možnosti za nadaljnji in pospešen razvoj tega načina čebelarjenja, saj ta pomembno prispeva k zagotavljanju neoporečnih čebeljih pridelkov in ohranjanju oziroma izboljšanju biotske raznovrstnosti. Glede na to in glede na vse večje povpraševanje porabnikov po ekoloških pridelkih in živilih, pa tudi glede na vse večji obseg prometa s temi živili, je prihodnost ekološkega čebelarjenja razmeroma varna. Brez dvoma je torej ekološko čebelarjenje velika priložnost za doseganje večjih prihodkov in višje dodane vrednosti v naših čebelarstvih. Prav tako je veliko neizrabljenih priložnosti še v tako imenovanem ekoturizmu oz. turizmu na ekoloških kmetijah, ki je lahko dobra alternativa ali dopolnitev klasičnega kmečkega turizma. Čebelarji, ki želijo svoje čebelje pridelke deklarirati z nazivom ekološko pridelani, morajo pred tem izpolniti predpisane zahteve, ki jih določa zakonodaja o ekološkem čebelarjenju.

Kaj menite o tako imenovanem apiturizmu?
Če bi parafraziral, bi morda dejal, da je to nova muha v turističnih potovanjih. Kot vidimo iz izkušenj, uspešno povezuje dolgoletno uspešno čebelarsko tradicijo s trendom potovanj ali, če hočete, željo turistov, ki na ta način odkrivajo zeleno Slovenijo, doživljajo nekaj novega in si bogatijo življenje. Apiturizem je rojen v Sloveniji in počasi doživlja razcvet.

Kakšna je kakovost slovenskega medu, kot najbolj znanega čebeljega izdelka?
Kakovost slovenskega medu je preverjeno dobra, kar dokazujejo tudi vse pogostejše analize in kontrole. Nedvomno k dvigu kakovosti medu sodi vse večje število ekoloških čebelarstev in vključevanje čebelarjev v t. i. sheme višje kakovosti medu. Sam sem v sistem kolektivne blagovne znamke, kot se je najprej imenoval, vstopil že leta 2001, po uvedbi SMGO (Slovenski med z geografsko označbo, op. p.) pa takoj po uvedbi 2009. Najboljši pokazatelj kvalitete so zagotovo potrošniki našega medu, ki ga kar prek 80 odstotkov kupijo neposredno pri krajevnem čebelarju, ki ga poznajo in mu zaupajo.

Slovenska čebela je kranjska sivka, v čem je njena posebnost, kakšno prihodnost ji napovedujete?
Ozemlje sedanje Slovenije je izvirno območje ’kranjice’, zaradi barvnih odtenkov telesa imenovane tudi kranjska sivka. Za kranjsko čebelo je značilna skromna poraba zimske zaloge hrane. Je zelo prilagodljiva, ko se je na primer treba prilagoditi virom hrane iz narave, ko matica ob pomanjkanju hrane zmanjša zaleganje zaradi preživetja itd. Posebna prednost kranjske sivke je tudi njena mirnost in nenapadalnost. Med njene redke slabe lastnosti štejemo nekoliko povečano nagnjenost k rojenju, kar pa umni čebelar lahko prepreči z ustrezno čebelarsko tehnologijo. Mnogi čebelarji iz mnogih držav sveta so prepoznali kvaliteto kranjske sivke, zato čebelarijo z njo. Vse večje je povpraševanje po maticah kranjske sivke, ki se zelo dobro prodajajo v tujino, še posebno tiste iz ’čistih’ linij. Če bomo z njo ravnali odgovorno in ob predpostavki, da je ’kranjica’ v Sloveniji zaščitena čebelja vrsta, kar pomeni, da drugih vrst ni dovoljeno ne gojiti ne kupovati ali pripeljati na pašo v Slovenijo, ima naša sivka lepo bodočnost.

Kakšno vlogo imajo učni čebelnjaki, kakršen stoji v bližini šole v Šentjanžu?
Za osvajanje celovitih znanj je čebelnjak nujen. Potrebna teoretična spoznanja lahko pridobimo v učilnici, prakso pa le z neposrednim delom v čebelnjaku. Učni čebelnjaki so po navadi manjši, z nekaj čebeljimi družinami, na ustrezni lokaciji v bližini in prilagojeni radovednim krožkarjem. V Šentjanžu smo ga postavili zato, ker je tam nekoč že stal čebelnjak, in sicer na šolskem vrtu, novega pa smo iz povsem praktičnih namenov umaknili sto metrov proč. Moram se pohvaliti, da stoji na odlični lokaciji, ki nam jo je odstopila v uporabo krajevna skupnost in že dve leti pridelujemo, ne mi, pač pa čebele, med za OŠ Milana Majcna Šentjanž. Lani so se z njim lahko posladkali tudi donatorji sredstev za izdelavo čebelnjaka in nabavo opreme.

S prevzemom vodenja društva sem si zadal nalogo oživiti delovanje čebelarskih krožkov na osnovnih šolah, kjer so nekoč že delovali, a z odhodom mentorjev tudi ugasnili. Začeli smo v Šentjanžu in že prvo leto smo imeli prijav za dva oddelka, zato smo imeli dva, mlajšo in starejšo skupino. To nas je opogumilo in zgodilo se je tudi Tržišče. Zgodba se je ponovila, a žal zanimanje ni trajalo dolgo. Zaenkrat še vztrajamo, mentorici dobro delata in temu primerni so tudi rezultati na državnih tekmovanjih mladih čebelarjev, kjer med nekaj stotimi naši mladi čebelarji dosegajo zavidljive rezultate. Ob tem moram izpostaviti, da zagotavljanje delovanja krožkov ni ravno enostavno. Nočem postavljati v ospredje volonterskega dela in strokovne podpore delovanju krožkov, a moram pa izpostaviti težave pri zagotovitvi mentorja iz vrst pedagogov, materialnih sredstev idr.

Kakšna je vloga čebelarskih društev pri širjenju čebelarskega znanja?
Čebelarji smo učenci skozi vso dobo čebelarjenja, kar zgovorno pove, da čebelarjenje ni nekaj stalnega, temveč je potreba zaradi stalno novih spoznanj pri oskrbovanju čebel in njihovem zdravstvenem varstvu. Društva so osnovne celice reproduciranja znanja. Vsako društvo si lahko letno organizira do pet lastnih predavanj, ob tem da lahko zainteresiran član obišče katero koli čebelarstvo predavanje, ki ga organizira druga stanovska organizacija. Cilj v društva povezanih članov je, da bi bili v društva včlanjeni vsi čebelarji, ne glede na število panjev, zaradi boljše informiranosti ter večje verjetnosti hitrejšega odkrivanja morebitnih hujših bolezni, ki se pojavijo pri čebelah. Naše čebelarsko društvo ima 38 članov, povprečna starost je 51 let, kar še ni problematično – naša povprečna starost je okoli osem let pod slovenskim povprečjem, torej smo še ’mladi’.

Koliko je vseh čebelarskih društev v sevniški občini, kako so povezani na občinski, regijski in državni ravni?
V sevniški občini je najstarejše društvo Čebelarsko društvo Sevnica, ki danes šteje okoli 100 članic in članov. Leta 1985, ko sem se sam še odločal o čebelarski poti, so se napredni, vidni in večji čebelarji iz Šentjanža, Krmelja in Tržišča odločili, da ustanovijo svoje društvo, saj so tako lažje zadovoljevali potrebe članic in članov ter se povezovali z lokalnimi skupnostmi.

Čebelarsko društvo Sevnica in Čebelarsko društvo Šentjanž, ki je pred tremi leti praznovalo 30-letnico delovanja, dobro sodelujeta, še posebej, ko govorimo o interesnih področjih v lastni občini, navzven pa bolj vsako zase. Obe društvi sta regijsko povezani v Svetu posavskih čebelarjev, ki pa žal ne deluje kot regijska zveza. Zaradi večje aktivnosti smo se z mojo včlanitvijo v društvo priključili Regijski čebelarski zvezi Petra Pavla Glavarja iz Novega mesta, ki je po zaslugi odličnega vodstva zelo aktivna in prepoznavna v slovenskem prostoru. Nasploh lahko rečem, da je društvo toliko aktivno, kot je aktivno vodstvo oziroma upravni odbor. In naše je, saj smo prepoznavni med 210 stanovskimi društvi, ki so vsa vključena v Čebelarsko zvezo Slovenije kot najvišjo stanovsko organizacijo.

Prizadevate si tudi, da bi sevniška občina postala tudi čebelam prijazna občina, bo uspelo?
Res je. Čebelarstvo je veliko več kot zgolj sredstvo za pridobivanje medu, človek je preko čebel najtesneje povezan z naravo, v kateri imajo čebele pomembno vlogo. Vesel sem, da živim v občini, ki je okoljsko naravnana, da imamo župana, ki v okviru okoljskih ukrepov in ukrepov za razvoj podeželja deluje tudi v korist čebel in čebelarstva kot gospodarske dejavnosti. Nekateri ukrepi za varstvo in zaščito čebel so že sprejeti in celo izpeljani, nekateri so v teku ali pripravi. Mislim, da smo na dobri poti, da tudi občina Sevnica, moja občina, postane čebelam prijazna občina.

Smilja Radi

Pogovor s predsednikom Čebelarskega društva Šentjanž je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 26. aprila 2018.
« Nazaj na seznam
»