Časopis za pokrajino Posavje
18.06.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dežela, ki pusti v človeku močno čustveno sled

Objavljeno: Sreda, 30.05.2018    Rubrika: PANORAMA Redakcija
IMG_5865

Begunski center z barakami

Amadej Petan je bil od 11. aprila do 10. maja v Bangladešu in v pogovoru nanizal nekaj svojih vtisov, ki so se mu globoko vtisnili v dušo, saj so zgodbe srce parajoče. 20-letni Brežičan, ki si je vzel letni premor po zaključku srednje šole in se vidi v vlogi režiserja, je po naravi tudi humanitarec, zato v letu svojega študijskega mirovanja ni stal križem rok, ampak si je zastavil jasne cilje. Enega je torej uresničil tudi s svojim bivanjem v osmi najbolj poseljeni državi na svetu, kjer je doživel utrip življenja v begunskem taborišču Kutupalong.

amadej zgodba PO (1)

Amadej Petan

»Najprej sem nameraval iti v neko bolj ustaljeno območje, kot je Kambodža, Tajska, Vietnam, potem pa sem se odločil za Bangladeš,« je začel pripoved Amadej Petan in nadaljeval, da je začel podrobneje spremljati begunsko krizo. »Izvedel sem, da so na območju države Bangladeš pogoji za begunce zelo katastrofalni. Imajo masivne begunske vale iz sosednjega Mjanmára, pred letom 1989 se je država imenovala Burma. Tam namreč že od osamosvojitve dalje izvajajo etnično čiščenje. V Bangladeš je do sedaj pobegnilo okoli milijon ljudi. In vsi begunci se zavedajo, da ni možnosti, da bi se kdaj vrnili domov.«

Glavno mesto Bangladeša je Daka, ki je eno najbolj poseljenih mest na svetu, saj ima več kot 12 milijonov prebivalcev. »To je država med Indijo in  Mjanmárom,« je povedal Petan in dodal, da je enajsta najbolj revna država na svetu, kjer več kot polovica prebivalstva živi z manj kot evrom na dan. »To je država, ki se praktično samooskrbuje. Osnovna hrana je riž in ostala zelenjava na vse mogoče načine, krompir, papaja, paprika, paradižnik, kumarice. Tudi za kupce je hrana izredno poceni. Meso s prilogami kot kosilo je tri evre. To je cena v restavracijah, na ulici pa še ceneje. Voda ni pitna, je potrebno kupovati ustekleničeno. Zame, kot za tujca, je bilo bivanje poceni,« je pripovedoval sogovornik in nanizal še, da je okolje zelo onesnaženo. »Veliko je odpadkov, nimajo te kulture, kam odlagati odpadke. Vse, kar so smeti, se odvrže na tla, kar ne pojejo, odvržejo, tudi v mestu je tako. Potem to pobirajo in na obrobju mesta zažgejo,« je slikovito prikazal Petan in pojasnil, da se sedaj tam začenja poletje, prihaja obdobje monsunov, veliko je dežja, temperature so zelo visoke od 35 do 40 stopinj, je zelo veliko vlage v zraku, kar otežuje gibanje, ker tega tukaj nismo vajeni. »Je pa to dobro obdobje zanje, saj vse izredno lepo raste, tako tudi raste riž, pa kokos, mango ter drugi tropski sadeži. Narava deluje sveže in je polno zelenih barv. Dežela je večinoma kmetijska, razvita je pa tudi tekstilna industrija. Tam so največje tovarne, ki delajo za velike tekstilne gigante,« je bilo slišati od popotnika, ki je obiskal glavno mesto, potem se je odpravil na severovzhod, kjer so območja čajnih plantaž, nato ga je pot vodila še 600 kilometrov južno. »Potoval sem z vlakom, avtobusom, rikšami. Cest imajo veliko, niso v najboljšem stanju, predvsem pa so preveč prometne, saj so območja prenaseljena in je dosti konstantnih zastojev. Je ogromno vozil, avtobusov, tovornjakov. Imajo pa izredno zelo veliko letališč in poslovneži se poslužujejo letalskih prevozov, z letali potujejo iz mesta v mesto na poslovna srečanja, da ne obstanejo v cestnem kolapsu,« je še nanizal nekaj iz doživetij. Povedal je tudi, da je v Bangladešu zdravstvo javno in zasebno. »Osnovna zdravstvena oskrba je zelo poceni, tako pregledi, kakor zdravila. Če pa se zdravje zakomplicira, pa je potrebna operacija, je to zelo drago in si tega navadni ljudje ne morejo privoščiti,« je razvil pogovor na to tematiko, o šolstvu pa pojasnil. »Zelo je razvejano, vsaka vas ima praktično šolo. Učijo se angleščino in lokalni jezik bangladeško. Imajo sedem razredov osnovne šole, pa tudi visoke šole in univerze. Pri izobraževanju je tako, če se ima otrok priložnost vpisati že na začetku v osnovno šolo, potem obstaja možnost, da nadaljuje šolanje in konča študij. Si je pa treba knjige in ostale šolske potrebščine zagotoviti sam. Vsak si tega ne more privoščiti, vendar obstajajo te možnosti študija,« je še povedal Amadej, nato pa nekaj besed namenil okolju, ki je konservativno, tako so ženske zakrite. »Večinoma so muslimani, trikrat na dan se opravlja molitev, zahteva se tudi konservativna obleka, moški zakrita kolena in ramena, ženske sicer nimajo burk, morajo pa imeti oblačila v skladu, kar jim narekuje, da je tudi glava pokrita.«

Do Bangladeša je Amadej Petan prišel po poznanstvu. »Preko FB sem se povezal s Slovenko, ki tam živi že pet let. Potovala je po svetu, Bangladeš ji je bil zelo všeč, ga je raziskovala, spoznala tam domačina, se z njim poročila in tam ostala. Na začetku mi je pomagala, pri njej sem tudi prespal. Sem pa lani navezal še en stik. Konec minulega leta sem bil na Nizozemskem, kamor sem šel v okviru nekega projekta za delo z begunci,« je še v pogovoru povedal Petan in dodal, »spoznala sva se z nekim fantom iz Bangladeša, ki študira v Turčiji, vendar mi je predstavil svojega prijatelja. Z njim in z enim profesorjem sem uspel obiskati begunsko taborišče Kutupalong, kjer je 700 tisoč ljudi, večinoma otrok. Tam je bilo sicer več begunskih taborišč, vendar je bil tak naval migrantov, da je nastalo iz vseh teh taborišč eno ogromno naselje, kjer je veliko bivalnih barak. Je ograjeno, ampak obsega tudi lokalne vasi. Varujejo ga vojaki, nad tem pa bedi država.«

Po besedah sogovornika v deželi ni opazil nasilja. »Je dosti mirno, tudi v taborišču je tako, so mirni in sprijaznjeni z usodo, saj vedo, da se nikoli ne bodo vrnili domov in srečni samo, ker živijo. Prisotne je pa ogromno bolečine. Tam so stari ljudje, vse življenje so nekaj ustvarjali, prišli do nekega družbenega statusa, potem pa so morali zbežati, nimajo dela, ves dan sedijo in premišljujejo. Slišal sem zelo grozne zgodbe. Ena mi je posebej ostala v spominu,« je z grenkobo v glasu povedal in nadaljeval, kaj se je zgodilo v neki vasi v Mjanmáru, kamor so prišli vojaki, da bi pobili ljudi. »V predelu Aran so prišli vojaki v eno izmed vasi ter začeli z masakrom. Moški je pobral najmlajšega sina in se spustil v stranišče na štrbunk ter v lastnih iztrebkih, kamor sta se potopila do glave, opazoval skozi špranjo, kako so pobili ženo in hčerko. Vse to se dogaja zaradi interesov Kitajske, Indije, kjer na tistem območju, od koder so begunci, gradijo razno industrijo in politične sile izvajajo razne pritiske, tako tudi Združeni narodi niso učinkoviti. Tam življenje navadnega človeka ni nič vredno. Je pa v begunskem centru ogromno humanitarnih organizacij iz vsega sveta, prisotni so tudi zdravniki brez meja, program za preskrbovanje hrane, pa tudi razne civilne institucije iz Danske, Poljske, Norveške, tudi Savdska Arabija je tam postavila en ogromen medicinski kompleks.«

V begunski center ne more priti vsak, ker je zelo varovan. »Meni je uspelo preko prijatelja, ker sem bil pod njegovim okriljem,« je povedal Petan in dodal, da so sploh zahodnjaki pod poostrenim nadzorom. »Pred časom so 35 obiskovalcev, takšnih, kakršen sem bil jaz, aretirali in izprašali. Ni čisto lagodno ozračje, je kar malo napeto,« se je spominjal Amadej in povedal, da so tam večinoma otroci, ki se ne zavedajo, kaj se dogaja. »Ko jih gledaš, so veseli, so nasmejani, so pa shirani in veš, da so lačni, ampak se vseeno igrajo. Najdejo načine za igro in se motivirajo. Verjetno je bilo zame hujše, ko sem to gledal, kakor je za njih, ki so tam. Živijo v barakah dolgih sedem metrov, elektrike ni. V baraki živita dve generaciji, kar je od 10 do 15 ljudi. Podnevi sedijo na tleh, kuhajo, ponoči raztegnejo različne odeje in spijo, kakor lahko. Za kakšno luč so solarne celice, voda pa je hud problem, ker so vodnjaki, ki pa so blizu stranišč, zato preti nevarnost, da je voda kontaminirana. Nevarnost, da se voda zmeša, je tudi ob deževju. Nevarnost je še erozija zemlje. Tista naselja nimajo temeljev, pa grozi porušenje. Kakor lahko poruši barako močan veter, ki lahko prav tako povzroči razdejanje.«

Petan je na območje odpotoval tudi zato, da bi tam posnel film o migrantih, ki bi bil eden od gradiv za sprejemni izpit filmske režije na AGRFT. »Film je bolj meditativen, gledalcu bom poskušal približati tisto življenje, osnovne stvari, kako živijo. Sploh si ne moremo predstavljati, kakšno je to življenje, kakšno je njihovo domovanje, kako so obuti, kako so oblečeni, kako se premikajo, kakšne so osnovne stvari, ki jih počnejo,« je podal nekaj informacij o zasnovi filma, ki bo trajal nekje do 15 minut in v katerega bo vključil tudi tri intervjuje, potem pa še razmišljal, »nam se zdijo nekatere stvari samo po sebi umevne, zanje pa ni tako. Najbolj pa mi je ostala v spominu ta njihova dobrota, pa povezanost ljudi, kljub temu, da živijo iz dneva v dan, so izredno med sabo povezani in si pomagajo, tudi pri delitvi hrane. Prisotna je človečnost. Ko sem prišel na obisk v eno izmed barak, so mi vseeno ponudili vodo, hrano, kar pusti močno čustveno sled. Želim si, če bom našel kakšna sredstva, da se vrnem in nadaljujem z delom, da bi jim pomagal. Me vleče tja. Iščem povezave s kakšno nevladno organizacijo, ki bi bila pripravljena prisluhniti in pomagati, da bi našel neko kompetentno mrežo ljudi s tega področja.«

Ob najinem pogovoru Amadej Petan še ni uspel zbrati vseh misli, kakor je rekel, saj je še vedno pod močnim vtisom doživetij. »Kakor razmišljam, pa nikjer ni krajev, niti ljudi, ki ne bi imeli določenih problemov in težav. Ne moremo posplošiti življenja drugje in pri nas. Če imamo elektriko in vodo, ne moremo reči, da živimo v pravljici. To je pri nas samoumevno, to smo dobili z napredkom. Imamo pa drugačne probleme, kakor oni npr. v Bangladešu. Smo pa vseeno lahko izredno veseli in hvaležni, da je pri nas tako čist zrak, je pitna voda, kar so dobrine, ki jih je treba s posebnim občutkom ceniti, pa ohranjati in varovati,« je za zaključek dejal sogovornik.

M. H., fotogalerija iz osebnega arhiva A. Petana
« Nazaj na seznam
»