Časopis za pokrajino Posavje
16.07.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dr. Sanja Rozman o vzgoji otrok, ki bodo odporni na zasvojenost

Objavljeno: Ponedeljek, 18.03.2024    Rubrika: PANORAMA Redakcija
DSC_0774

Dr. Sanja Rozman je v ZMŠ Krško poglobljeno predavala o tem, kako vzgajati otroke, da bodo odporni na zasvojenost.

V ZMŠ Krško so v petek, 15. marca, v okviru Lokalne akcijske skupine (LAS) v nizu cikla predavanj z naslovom »Pot do sreče obstaja« gostili ugledno predavateljico, zdravnico, psihoterapevtko in pionirko na področju nekemičnih zasvojenosti dr. Sanjo Rozman.

Zbrane je uvodoma pozdravila direktorica ZMŠ Krško Manuela Bojnec, nato pa je predala besedo predavateljici dr. Sanji Rozman, ki si je številne izkušnje nabirala z delom pri Zavodu za rehabilitacijo, šla je tudi čez številne lastne preizkušnje, ki so jo vodile v raziskovanje nekemičnih odvisnosti. Do sedaj je napisala 8 knjig. Svojo karierno pot in izobrazbo je zgradila tako doma kot tudi v tujini in se izobraževala pri številnih strokovnjakih za zasvojenosti in travme. Širši javnosti je poznana tudi po tem, da že trideset let deluje v okviru svojega Zavoda Sprememba v srcu.
DSC_0771

Zbrane je uvodoma pozdravila direktorica ZMŠ Krško Manuela Bojnec.



Osrednji del predavanja z naslovom »Vzgoja otrok, ki bodo odporni na zasvojenost«, je temeljil na preventivi pri eni najranljivejših skupin v družbi – to so naši najmlajši, predavateljica pa je predstavila tudi dejstvo, da lahko v najzgodnejšem otroštvu že lahko prepoznamo razlike v ranljivosti za zasvojenost. Na podlagi tega je ponudila nekaj praktičnih nasvetov mladim in bodočim staršem za vzgojo, s katero bodo njihovi otroci odporni na zasvojenost.

Zasvojenost kot moralna hiba ali vedenjski problem?

DSC_0790

Dr. Sanja Rozman je do sedaj napisala 8 knjig, najnovejša knjiga nosi naslov »Ujetniki preteklosti«.

»Ljudje mislijo, da je zasvojenost moralna hiba, da je to duševna bolezen, a ni čisto res,« uvodoma poudari Rozman in predstavi nekaj sodobnejših konceptov, ki zasvojenost obravnavajo kot bolezen možganov. »Zasvojenost je neučinkovit poskus, kako preseči posledice travme,« še razloži in doda, da osnove za nagnjenost k zasvojenosti nastanejo v prvih šestih letih življenja. »Zasvojenost je vedenjski problem in primarna kronična bolezen možganskih sistemov«, razloži predavateljica in doda, da je za učinkovito zdravljenje potreben t. i. holistični oz. celosten pristop.

Za zasvojenost je po njenih besedah značilna nesposobnost vzdrževanja trajne abstinence, hlepenje po omami, oslabljene so sposobnosti nadzora nad vedenji, zmanjšana je zmožnost prepoznavanja resnih težav, kar pa zadeva čustvovanje, pa je le-to disfunkcionalno (npr. otopelost). Razmeji tudi razliko med navado in zasvojenostjo – pri slednji je vedenje obsesivno škodljivo in reakcija bolj dramatična, če zasvojeni, tako Rozman, »ne dobi tistega, kar rabi«.
DSC_0788

Detajl s predavanja



Manjka tvorno sodelovanje med strokovnjaki za zasvojenost

Dejavniki tveganja za zasvojenost so različni; od genetike, travm v otroštvu, stila vzgoje, zgodnjega izpostavljanja tovrstnemu vedenju in pa nenazadnje tudi od družbene tolerance do zasvojenskega vedenja. Pri tem je predavateljica tudi poudarila, da bi morala različna področja stroke, ki se ukvarja z zasvojenostjo, veliko bolj intenzivno in tvorno sodelovati, saj, tako Rozman, »mali problemi v otroštvu zrastejo v velike probleme v odraslosti. Treba je živeti skladno s tem, kdo si. Opažamo, da zasvojeni izgubijo stik s sabo in ustvarijo masko, prežema pa jih t. i. toksični sram in občutek nizke lastne vrednosti, kar kaže na motnje na ravni mišljenja, doživljanja, presoje in prepričanj. Sicer pa traja vsaj 10 let, da zasvojenost opazijo tudi drugi«.

Alkoholizem, družabni mediji, 'telefončkanje', videoigre, odvisnost od odnosov, ortoreksija, anoreksija, droge …

»Alkoholik pije, da bi se napil, da bi pozabil, da ne bi bolelo. In s tem ne more nehati,« Rozman v nekaj besedah oriše problem alkoholizma, nato pa se dotakne tudi številnih drugih oblik kemičnih in nekemičnih zasvojenosti, pri čemer izpostavi odvisnost od družabnih medijev, pretirano uporabo telefonov oziroma 'telefončkanje', odvisnost od igranja videoiger, izpostavi tudi odvisnost od odnosov, pa odvisnost od pretirane želje po pravilnem prehranjevanju, ki jo poznamo pod imenom ortoreksija itd.

Družinske travme in nedolžni otroci

Dotakne se tudi problematike prenosa travm med generacijami iste družine, ki se kažejo skozi določena pravila, ki so v t. i. zasvojenski družini drugačna; tako celo tudi otrokom prepovedujejo, da ne smejo govoriti o 'družinski skrivnosti', da ne smejo izražati čustev, v takih družinah deluje igra trikotnika 'žrtev – reševalec – preganjalec', starši večinoma razvijejo nerealna pričakovanja do otrok (npr. bodi popoln, ne bodi sebičen, ravnaj tako, kot ti rečem, ne kot ravnam jaz, in ne dviguj prahu), s čimer je znotraj družine ustvarjena, tako Rozman, »rigidna in nefleksibilna povezanost«, kar lahko vodi do patološke soodvisnosti, ki nastane v otroštvu in se manifestira v odnosih v odraslosti.

»Prvo leto otroka je izjemno pomembno, sploh njegov stik z materjo,« poudari Rozman in nadaljuje, da tedaj otrok zaključi: »Aha, vedno je tukaj nekdo zame, sem vreden in varen.« Problemi se pojavijo, če tega ne občuti in je dlje časa v najzgodnejšem obdobju izoliran oziroma odstavljen od matere, še razloži, saj je to lahko podlaga za kasnejše motnje v razvoju otroka in nagnjenost k odvisniškemu vedenju. Spregovorila je tudi o varni navezanosti otroka na njegove starše oz. skrbnike in občutku, da je ljubljen, česar bi po njenih besedah moral biti deležen vsak otrok. Sicer pa, tako Rozman, pri svojem delu obravnava le starše, a vendar se potem opazita sprememba in napredek tudi pri najmlajših članih družine.

Zasvojenost je ozdravljiva bolezen

Rozman je poudarila, da namesto drugega ne moremo ozdraviti njegove zasvojenosti in da lahko spreminjamo edino sebe in ne druge. »Zasvojenost je ozdravljiva bolezen, znamo jo zdraviti, pomoč je na voljo in ni potrebno, da vaši otroci trpijo. Ni lažjih in težjih zasvojenosti. Pomembno je vedeti, da ko odideš iz primarne družine, boš zgradil družino po zelo podobnem vzorcu, za naslednjo 'rundo' drame,« še opozori predavateljica. »Zato poskrbite zase, da boste lahko dobro poskrbeli za svoje otroke, saj nihče noče, da bi njegovi otroci trpeli.« Pri tem je še izpostavila, da ko se vzpostavi stabilna abstinenca pri starših, je potrebno obravnavati tudi njihove travme, kar pa je dobro predstavljeno tudi v najnovejši knjigi dr. Sanje Rozman z naslovom »Ujetniki preteklosti«, ki je izšla pri Mladinski knjigi.

»Možgani so 'mašina' za učenje, lahko jih zgradimo na novo, ne moremo pa popraviti preteklosti, a vendarle ni treba, da jo ponavljamo. Potrebno je zdravljenje. Okrevanje po zdravljenju pa je proces, ki steče sam in traja celo življenje, takrat nastopita tudi duhovna in osebna rast,« strne svoje misli dr. Sanja Rozman.

A. K.
« Nazaj na seznam
»