Časopis za pokrajino Posavje
13.11.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Estera Savić Bizjak: Šport je kot hrana, brez njega ne bi mogla živeti

Objavljeno: Četrtek, 13.09.2018    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Estera Savic Bizjak (2)

Estera Savić Bizjak

Najprej je bila orodna telovadka, nato vaditeljica gimnastike in kasneje aerobike, danes je inštruktorica skupinske fitnes vadbe in inštruktorica fitnesa. Estera Savić Bizjak, športna osebnost za leto 2017 v sevniški občini, je članica sevniškega športnega društva 53 let, vaditeljica pa 46 let.

Kdaj in kako se je začela vaša športna pot in kdo vas je navdušil zanjo?
Ko sem začela z obiskovanjem osnovne šole, me je oče vpisal v Društvo za telesno vzgojo Partizan Sevnica, tako se je namreč takrat imenovala društvo. V nižjih razredih je bila to telovadba, v višjih razredih sem nekaj časa trenirala judo, nato rokomet, a sem na tekmah bolj ’grela klop’. Tudi kotalkala sem, a kmalu sem ugotovila, da je prava zame orodna telovadba in njeni vadbi sem se potem posvetila tudi vsa štiri gimnazijska leta. Med študijem na Visoki šoli za tekstil in dizajn v Zagrebu sem postala celo pomočnica inštruktorja gimnastike v zagrebškem sokolskem domu. Takrat sem prvič dobila mesečno nagrado, ki sem jo lepo ’kupčkala’ celo leto, da sem potem odšla na potovanje po Evropi. V sevniškem telovadnem društvu smo za nagrado za celoletno vodenje telovadnih skupin vsako drugo leto dobili športne copate in na vsake tri ali štiri leta še trenirko, na koncu leta smo nekajkrat odšli na taborjenje na morje.

Ste imeli poseben prostor za vadbo, koliko vas je vadilo, kdaj so potekale vadbe, kdo so bili vaditelji, na kateri orodjih ste vadili?
Telovadili smo v stavbi, ki je danes ni več, imenovala se je TVD Partizan Sevnica. Stavba je bila zgrajena leta 1930 in se je do zaključka druge svetovne vojne imenovala Sokolski dom, potem je prišlo do preimenovanja. V domu smo telovadili gimnastičarji pa rokometaši, odbojkarji, judoisti, karateisti, bile pa so še druge sekcije, na primer nogomet, smučanje, kotalkanje itd. Pravega trenerskega kadra je v tistih časih primanjkovalo, vaditelji so bili entuziasti, ki so opravili tečaje za vaditelje, medtem ko je bila vključitev učiteljev telesne vzgoje v društvo prej izjema kot pravilo. Vaditeljice cicibanov so bile skoraj vedno vzgojiteljice. Vseh vadečih pri gimnastiki, kjer smo bili razvrščeni v skupine po starosti in po posameznih sekcijah, nas je bilo okoli dvesto. Redne vadbe smo imeli dvakrat tedensko, trajale so eno uro. Vadili smo na eno- in dvovišinski bradlji, imeli smo nizko, srednjo in visoko gred, klop, konja, kozo, mizo, drog, kroge, prožne deske, žoge, kolebnice, palice, trakove, blazine.

So vadbe gimnastike potekale skupaj, za dekleta in fante, ali so morda fantje vadili posebej, dekleta pa posebej?
Zanimivo vprašanje. Sprva je vadba res potekala tako, da so istočasno v prostoru bili samo fantje ali samo dekleta, kasneje smo vadili vsi skupaj. Razdeljeni smo bili v skupine, in sicer mlajši pionirji, mlajše pionirke, starejši pionirji, starejše pionirke, ženska selekcija, moška selekcija. Vadili so tudi cicibani ter članice in člani. Leta 1997 je bilo ustanovljeno samostojno Gimnastično društvo Sevnica. Društvo je omogočalo kakovostno vadbo predvsem najmlajšim s kadrom, ki je vsako leto utrjevalo svoje znanje na strokovnih seminarjih. Po 15 letih delovanja je gimnastično društvo zopet postalo del Športnega društva Partizan Sevnica.

Ali je bil sevniškem športnem društvu kakšen posebno perspektiven gimnastičar, gimnastičarka?
Telovadke in telovadci smo se udeleževali šolskih, področnih in državnih tekmovanj v C-programu gimnastike. Sama nekih zavidljivih, visokih rezultatov nisem dosegala, a sodelovala in trudila sem se. Najuspešnejša telovadka v času, ko sem še sama trenirala, je bila Meta Slapšak. Leta 1974 je na republiškem prvenstvu srednješolk v gimnastiki osvojila 2. mesto. Dobro desetletje kasneje je zelo dobre rezultate v gimnastiki dosegala zelo gibčna Darja Repše. Leta 1984 je na državnem prvenstvu v Beogradu, takrat smo živeli v skupni državi Jugoslaviji, osvojila na preskoku 3. mesto. S tem rezultatom se je uvrstila v slovensko mladinsko gimnastično reprezentanco, vendar je obetavno športno kariero predčasno zaključila, saj je istega leta, ko je dosegla tako dober rezultat, zbolela za zlatenico.

Kaj lahko poveste o sevniški telovadni akademiji?
Vsako leto smo pripravili javni telovadni nastop, ki smo ga poimenovali Telovadna akademija. Na njej smo prikazali naše telovadne veščine. Če je bilo vreme lepo, smo nastopili na prostem, na igrišču pred TVD Partizanom; če je bilo vreme slabo, smo nastopili v dvorani športnega doma. Na njih smo nastopili vsi, od cicibanov do seniorjev, in sicer na vseh telovadnih orodjih, ki sem jih že omenila. Bil je res lep in svečan dogodek. Lepo je bilo tudi ob 100-letnici ustanovitve Telovadnega društva Sokol v Sevnici, ko smo pripravili 3. novembra 2012 v novem športnem domu vseslovenski sokolski zlet. Na njem smo nastopile tudi nekdanje orodne telovadke, seniorke, skupaj s hčerami, ki so prav tako vadile gimnastiko v sevniškem telovadnem društvu.

Ste imeli vzornika ali vzornico?
Moj vzornik je bil zagotovo moj pokojni oče Stevan Savić, ki je bil pred drugo svetovno vojno član sokolskega telovadnega društva, redno pa je vadil tudi doma. Vstajal je ob pol peti uri zjutraj in nato telovadil skoraj celo uro. Imel je točno določene vaje, med njimi so bile sklece, počepi, sklece v stoji in tako dalje. V mojem posebnem spominu ostaja žal že pokojni učitelj telesne vzgoje Milan Pipan. Našel je primerne, spodbudne besede, da sem se začela pri športni vzgoji bolj truditi in dosegati dobre rezultate. Če ne bi bilo njega, se verjetno ne bi nikoli ukvarjala z gimnastiko. Mojo športno pot je zaznamoval še en velik človek, dober pedagog in navdušen gimnastičar, žal prav tako že pokojni učitelj telesne vzgoje Stane Kralj. V sevniškem telovadnem društvu je z njegovim prihodom, ko je prišel iz Maribora v Sevnico, nenadoma zavel nov, svež veter. Bil je mlad, ambiciozen in v razmeroma kratkem času je orodna telovadba v začetku sedemdesetih let 20. stoletja zaradi njega in njegovega načina dela postala zelo priljubljena.

Ste v mlajših letih morda razmišljali o lastni športni karieri?
Ne, o lastni športni karieri nisem nikoli razmišljala, čeprav sem bila v ’Partizanu’ vsak dan – ali sem vadila zase gimnastiko ali pa sem vadila z otroki. Poleg tega sem vadila tudi v gimnaziji, pri profesorici športne vzgoje Mariji Veble, ki je bila navdušena nad gimnastiko, in naju s prijateljico Hermino Androjna je vedno pošiljala na različna šolska tekmovanja, a moram priznati, da sem se vedno bolje počutila, če sem lahko spodbujala druge, da so vadili, telovadili, se rekreirali. V tistem času sta bili odlični slovenski gimnastičarki, sestri Maja in Jasna Dokl iz Novega mesta. Na področnih tekmovanjih sta običajno pobrali vse medalje.

Kako ste postali ena izmed vaditeljic mlajših skupin?
Ko se je število članic in članov, ki so obiskovali vadbo gimnastike, začelo povečevati, so bili potrebni novi vaditelji. Takrat sva s Hermino, ko sva obiskovali osmi razred, postali pomočnici Staneta Kralja. Ker sva imeli, recimo, eno leto staža, sva kasneje kot gimnazijki dobili priložnost, da vodiva vsaka svojo skupino mlajših pionirk. To se je zgodilo jeseni leta 1972 in leto kasneje sva uspešno opravili tudi prvi tečaj za športnega vaditelja 1, ki je potekal v Mozirju, kjer je delovala šola za telovadne vaditelje pod pokroviteljstvom tedanje Fakultete za šport. Izobraževanje je trajalo štirinajst dni, spali smo v šotorih, poslušali predavanja in telovadili. Kasneje sem opravila še tri tečaje, tako da sem postala prava vaditeljica mlajših skupin. Čez nekaj let sem opravila še tečaj za organizatorja rekreacije. Lepi časi so bili to in kar malo žal mi je, da v Mozirju tega ni več. Naj povem, da je bilo Mozirje v tistem času, v 70. letih preteklega 20. stoletja, neke vrste športni center. Na izobraževanja in usposabljanja so prihajali tudi rokometaši, smučarji skakalci in drugi. Menim, da bi kaj podobnega lahko začeli izvajati v Posavju, saj imamo primerne kotičke za to. Naj omenim Lisco, kjer so v preteklosti že bivali in trenirali rokometaši. No, kjer je volja, tam je pot, a če volje ni, tudi poti ni.

V sevniškem športnem društvu ste še vedno dejavni, kako?
Šport me, lahko rečem, spremlja od rojstva, kar sem pojasnila že v uvodu najinega pogovora. Opravila sem tudi tečaje, da sem postala vaditeljica mlajših vadečih, pred 36 leti pa sem v Ljubljani opravila še tečaj za vadbo aerobike, tako da imam danes najdaljši staž vodenja te vrste rekreacije v Sloveniji. Vsako leto znova potrjujem tudi licenco inštruktorice skupinske vadbe in fitnesa. Imam redne vsakodnevne vadbe za starejše v Sevnici, Radečah in Boštanju. Vadim tudi s tremi skupinami cicibanov v Športnem društvu Partizan Sevnica. Šport je del mojega življenja, je kot hrana, brez njega ne bi mogla živeti.

Imate za vadbo primerne prostore ali bi si morda še česa želeli?
Športno infrastrukturo imamo kar dobro urejeno, a vsi se veselimo velike nove pridobitve, to je novega stadiona, kjer bomo lahko prirejali tudi telovadne akademije. V obeh centralnih športnih objektih, tako v športni dvorani pri sevniški osnovni šoli kot v športnem domu pri bazenu, pa žal ni dovolj prostih terminov za tiste, ki želijo vaditi. Žal smo uporabniki včasih tudi ’komot’. Želimo imeti vse ’pred nosom’, čeprav so le v nekaj kilometrov oddaljeni telovadnici, na primer v OŠ Blanca ali OŠ Boštanj, še prosti termini. Kljub vsemu naštetemu pa imamo v Športnem društvu Partizan veliko željo po svojem prostoru, kjer bi imeli stalno postavitev gimnastičnega orodja s stalno postavljenim parterjem z novo pritrjeno bradljo in jamo za treniranje skokov. Imamo bradljo, na kateri lahko trenirajo samo mlajše deklice, za večje je že nevarna, ker ni pritrjena z jeklenimi žicami. Vse od otvoritve športnega doma imamo odličen parter, a je samo na vozičku, saj potrebujemo za njegovo postavljanje in razstavljanje uro in pol. Nimamo krogov, ker jih nimamo kam pritrditi. Idealno bi bilo, ko bi lahko športni dom na eni strani za nekaj metrov podaljšali in prizidali gimnastično telovadnico. Tako bi se sprostila tudi orodjarnica, ki je prenatrpana.

Kako ocenjujete delovanje Športne zveze Sevnica?
Zaradi slabega in netransparentnega vodenja je delovanje slabo. Vloge, ki jo je včasih imela sevniška športna zveza, brez profesionalca ne more opravljati. Nekatera dela je sicer prevzela referentka za šport pri KŠTM. Vsekakor pa športna zveza ne more biti tista, ki bo razdeljevala občinska sredstva društvom za njihovo delovanje, kot je to bilo, na pobudo zveze, lansko leto. Takrat nismo v ŠD Partizan, kljub množičnosti, konstantnemu delovanju dobili niti evra za delovanje predšolskih skupin in za starejše nad 65 let, kar bi po Zakonu o športu morali. Sedaj je sistem sofinanciranja za delovanje športnih društev zopet urejen na način, da se vsak lahko prijavi na občinski razpis, vsako vlogo pa pregleda in oceni komisija.

Na kaj ste najbolj ponosni?
Za največji uspeh štejem, da sva z možem Borutom, nekdanjim sevniškim rokometašem, ki je danes aktiven rekreativec in član sevniškega športnega društva, s svojim zgledom vzgojila otroke tako, da je šport še vedno njihov spremljevalec in to kljub njihovi redni službi. Mojca, Sara in Borči so se v mladosti ukvarjali z gimnastiko, Borči je bil nekaj časa tudi rokometaš, vsi trije pa se danes s športom ukvarjajo rekreativno in športni duh prenašajo na svoje otroke. Sara je postala lansko leto predsednica Športnega društva Partizan Sevnica in ob redni službi, je profesorica angleščine in španščine, vadi kot trenerka z licenco za gimnastiko z mlajšimi otroki, kot inštruktorica skupinskih vadb in fitnesa pa vodi aerobiko in funkcionalne treninge za člane in članice. Tri leta zapored je že tudi navdušila skupaj s svojimi vadečimi na športno-glasbeni prireditvi v mesecu decembru. To so moji oziroma, če upoštevam še moža, najini trije sončki. Veliko mi pomenijo tudi uspehi mojih nekdanjih vadečih, tako sta na primer postala vrhunska športnika Matej in Andrej Flajs. Rada se spominjam časov, ko sta bila ’moja’ cicibančka. Ponosna sem, da sem bila ena izmed njunih prvih vaditeljic v sevniškem športnem društvu. Ponosna sem na vse skupine, tudi na skupino starejših nad 65 let, ki redno obiskujejo vadbo oziroma rekreacijo v sevniškem športnem domu. Kar nekaj jih že ima skoraj 80 let. Prijetno je vaditi tudi z njimi in na nek način so tudi one moje vzornice, ker so vztrajne in želijo ohranjati telesno kondicijo, saj vedo, da redno gibanje koristi tudi delovanju možganov in spominu, saj si je potrebno določene gibe zapomniti, če želiš slediti vadbi.

Športno udejstvovanje je torej pomembno v vseh življenjskih obdobjih?
Seveda. Sami veste, da šport krepi duha in telo. Šport razvija koncentracijo in vztrajnost, samostojnost in samozavest, tudi tekmovalnost in nepopustljivost. Nekoč mi je bivši vadeči dejal: »Partizan me je rešil ’ulice’!« Ta stavek vse pove – šport je vrednota, ki daje smisel življenju, krepi zdravje, ohranja telesno kondicijo tudi v jeseni življenja, otrokom pa nudi ustvarjalne gibalne urice, ki so za telesni razvoj zelo pomembne. Menim pa, da je osnova za vse športe gimnastika. Pri njej se dobiva na hitrosti, koordinaciji, moči, gibljivosti, ravnotežju – pri gimnastičnih vajah delajo mišice celega telesa.

Smilja Radi

Pogovor z inštruktorico fitnes vadbe iz Sevnice je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 13. septembra 2018.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki