Franc Les: Potencial imamo, rabimo vizijo

Konec tega meseca bomo obeležili svetovni dan turizma in ob tej priložnosti smo za sogovornika našli nekoga, ki že kar nekaj časa piše uspešno turistično zgodbo. Vendar pa 48-letni Franc Les s Čateža ob Savi tega ne dela sam, za njim stojijo žena Barbara, otroci Lotti Veronika z družino, Tara Dominika, Vita Julia, Tristan in Jonatan ter mama Nasta, ki skupaj vodijo družinsko podjetje Gostilna pension Les. Franc (vsem bolj znan kot Frenk), po izobrazbi ekonomski tehnik, ki je formalno vodja podjetja, je tretji s tem imenom v njihovi družini in zaenkrat tudi zadnji, saj so s četrto generacijo to tradicijo prekinili.

V vodenje Gostilne pension Les ste vpeti vsi člani družine Les, tudi že naslednja generacija. Kako je sploh voditi takšno družinsko podjetje?
Naj najprej povem, da je moj dedek Franc, sicer po rodu iz Rigonc, z ženo Terezijo leta 1931 na Čatežu začel graditi podjetniško družinsko zgodbo, najprej je bila sicer to trgovina z mešanim blagom, k čemur je kasneje dodal še gostinski del. Zadeva je z leti rasla, dedek je začel tudi že z nastanitvami. Moj oče Franc in mama Nasta, ki prihaja z Bizeljskega, sta po šolanju, oba sta gostinca po izobrazbi, nadaljevala zgodbo in razvila podjetje ob meni in starejši sestri Andreji, ki se prav tako ukvarja s podjetništvom. Leta 1999 se nama je z ženo rodila prva hči, s čimer se je začela zgodba že četrte generacije in obenem začetki prevzemanja podjetja tretje generacije, torej mene in moje žene Barbare. Prelomno leto je bilo 2005, ko smo glavni gostinski del prenovili z zaprtjem velike terase in naš posel dvignili na neko drugo raven. Kmalu zatem smo kupili tudi sosednjo hišo, kjer je dedek pred več kot 90 leti začel s trgovino z mešanim blagom, in jo preuredili v apartmajsko hišo, s tem smo povečali tudi naše nastanitvene kapacitete. Skozi vsa ta leta smo imeli še veliko raznih projektov, od dograditve terase do razvoja naše ponudbe …, naj omenim leta 2015 obnovljeno Vilo Les, ki se nahaja na Žlegarjevem bregu, tri in pol kilometre oddaljeno od gostilne in je namenjena za počitnikovanja turistov.

Sicer pa je voditi družinsko podjetje kar poseben izziv, gre za ogromno usklajevanja, pri odločitvah nisi sam, treba je upoštevati želje vseh, da se ta kompas usmeri v pravo smer. Po rojstvu otrok smo se iz objekta, kjer imamo dejavnost, preselili k ženi, ki je skoraj moja prva soseda. Na ta način se lahko vsaj malo umaknemo od vsakdanjega vrveža in skrbi ter se posvetimo drug drugemu.

Gostilna pension Les dosega vodilne standarde odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja, smo lahko slišali lani na novinarski konferenci ob svetovnem dnevu turizma. Na kak način se to vidi?
Svetovni trendi gredo vedno bolj v smer sobivanja z naravo, obnašati se moramo trajnostno, če želimo, da bomo še lahko normalno bivali na tem našem planetu. Že kot otrok in mladostnik sem imel rad naravo bodisi skozi šport bodisi zgolj rekreacijo. Z Barbaro skušava to spoštovanje do narave predati najinim petim otrokom in zdaj tudi že vnukinji in mislim, da sva kar uspešna. Generacija naših otrok še bolj čuti odgovornost, zato je najina druga hči Tara z veseljem okoljska upraviteljica v našem podjetju. Vesel sem, da smo šli v zgodbo trajnostnega delovanja. Ko se kot podjetje razvijaš, je treba paziti tudi na stroške, tako da smo že pred več kot desetimi leti zamenjali energent in v zadnjih letih na objektu postorili tudi nekaj drugih, še bolj trajnostno naravnanih stvari. S tem smo pridobili tudi certifikat Green Key oz. Zeleni ključ, ki ga ima od letos naprej tudi Vila Les, pridobili smo tudi kolesarski znak, kar pomeni kolesarjem prijazen penzion. Obenem trajnostno delovanje vpeljujemo tudi v našo ponudbo, na primer: kruh pečemo že od nekdaj sami, tisto, kar se ne porabi, naslednji dan zmeljemo in naredimo domač kruhov drobljenec, ki se na jedilnem listu predstavi kot ’piroški’ zrezek. Prav tako naše goste nagovarjamo k zmerni uporabe vode, elektrike, vzpodbujamo aktivno preživljanje počitnic na prostem ali kot raziskovanje naše lokalne kulturne dediščine. To je samo nekaj primerov, ki dokazujejo našo okoljsko odgovornost in trajnostno delovanje.

Kaj je potrebno za uspeh podjetništva na lokalni ravni?
V prvi vrsti niti ne gledamo na to, da bomo lokalno uspešni, ampak je naše glavno vodilo, da se bomo razvijali in dobro delali. Bolj je pomembno, da bomo zadovoljili tako tuje goste kot goste iz lokalnega okolja, pa tudi če pridejo samo na pijačo. Spoštovanje do gosta, v družini, med sodelavci, do poslovnih partnerjev v okolici, ne nazadnje tudi do sosedov in lokalne skupnosti je ključ do uspeha. To se kaže tudi s tem, da gostom in vaščanom omogočamo miren počitek, saj z našim delom v gostilni skoraj vedno zaključimo do 22. ure. Vključujemo se tudi v razne humanitarne zgodbe, kar je tudi delček v mozaiku uspešnega podjetja.

Kako usmerjate vaše otroke pri izbiri poklicev, šolanja?
Otrokom smo dali možnost, da če se vidijo v tem našem poslu, so seveda dobrodošli, lahko pa gredo tudi svojo pot, nikoli ni bila zanje to prisila. Zaenkrat so vsi vpeti v našo dejavnost, a seveda ne morem dati roke v ogenj, da bodo vsi tudi ostali v tem, lahko jih bo pot zanesla tudi kam drugam in jih bova z ženo pri tem zagotovo podpirala. Verjamem, da bodo v naši panogi dobili široko paleto izkušenj, tako na socialnih, ekonomskih kot drugih področjih.

Kaj pa turizem in njegov razvoj? Verjetno se strinjate, da so Brežice turistična občina, pa po vašem mnenju tudi upravičujejo ta naziv? Kaj morda najbolj pogrešate?
Glavni turistični ponudnik v naši občini so vsekakor Terme Čatež. Tudi sicer se v občini turistična ponudba razvija. Vedno več je zasebnih nastanitvenih kapacitet in turističnih atrakcij. Tukaj je zagotovo še ogromno manevrskega prostora. Pogrešam komunikacijo s strani občine in zavodov, ki so vpeti v turizem. Turistične ponudnike je treba poslušati, ker imamo informacije iz prve roke, kaj gosti iščejo oz. pogrešajo.

V tem času se kar veliko pogovarjamo, kako pospešiti turizem v občini Brežice. Če pogledamo analize, smo na lestvici kar padli, zato je treba nekaj ukreniti. Prva stvar, ki bi jo bilo treba narediti, je postavitev TIC-a z vso pripadajočo ponudbo, od prodaje lokalnih izdelkov do parkovne ureditve, parkirišč za avtodome, ’rent a car’, ’rent a bike’, morda tudi mini adrenalinskega parka, ki bi bil lociran ob vstopu v našo občino, se pravi na izhodu z avtoceste. Tako bi ’prestregli’ veliko večje število turistov in jim pokazali ne samo lepote občine Brežice, ampak tudi celotnega Posavja. To bi bilo smiselno narediti z javno-zasebnim partnerstvom. Pohvale vredna je obnova vodovodnega stolpa, ki je zagotovo ena od pomembnih znamenitosti našega kraja, in pestro dogajanje na brežiškem gradu. Kar nekaj truda pa bo treba vložiti še v turistično obuditev starega mestnega jedra Brežic. Potencial je namreč zelo velik, potrebna je vizija! Velika priložnost v turistični razpoznavnosti naše destinacije je tudi t. i. brežiško morje. Upam, da se kmalu začnejo izvajati načrtovane ideje, ki bodo razvile potencial tega prostora.

Občina Brežice v zadnjih letih veliko vlaga v gradnjo kolesarskih povezav, koliko to po vaših izkušnjah dejansko prispeva k izboljšanju turistične ponudbe in povečanju obiska, je to prava usmeritev tudi za v prihodnje?
Kolesarske povezave pridobivamo bolj v zadnjih letih, saj je to tudi nacionalni interes, kar se mi zdi dobro razmišljanje, saj se s tem poudarja trajnostna mobilnost. Manjka sicer še kakšna povezava več z našega ’kranjskega’ brega na ’štajerskega’, upam, da bo načrtovan nov most čez Savo res narejen kmalu. Vsekakor je treba razvijati kolesarske steze in pohodniške poti ter jih vzdrževati in pravilno označiti, kar še pogrešamo.

Ko se govori o brežiškem turizmu, se pogosto omenja (ne)izkoriščen milijonski bazen hrvaškega Zagreba z okolico. Kolikšen delež hrvaških gostov beležite pri vas, bi si jih želeli več?
Delež hrvaških gostov sicer težko izmerimo, pri nas je zelo pisana struktura gostov. Odkar se je na začetku leta meja odprla, se ta učinek pozna tudi pri nas, beležimo porast gostov iz Zagreba in okolice, podobno je bilo tudi pred več kot 30 leti, ko smo bili še v skupni državi in jih je bilo tukaj prav tako veliko. Zgodi pa se, da je tudi obratno in povabimo naše goste na obisk Zagreba, še posebej recimo v adventu. Bližina milijonskega mesta ima zagotovo pozitiven učinek, ne nazadnje je pomembno tudi zagrebško letališče, ki je od nas oddaljeno 35 do 40 minut. Zgodilo se je že, da so k nam prišli gosti iz Izraela in Anglije, ker so s tem letališčem dobre povezave. Premalo poudarka pa je na povezavi z javnimi prevozi na relaciji Brežice–Zagreb in obratno. To bi vsekakor povečalo turistični obisk.

Ena od turističnih znamenitosti občine naj bi postala tudi načrtovana razgledna ploščad na Sv. Vidu, ki je doživela tudi že nekaj polemik. Kako vi gledate na ta projekt?
Sem podpornik tega projekta, in sicer z več vidikov: gre za atrakcijo, s ploščadjo bo bolj vzdrževana tudi okolica cerkve, prav tako se bo urejala sama pot na Sv. Vid, tako je dogovorjeno, da bo javna, urejena in namenjena tako lokalnim pohodnikom kot tudi turistom. Projekt je bil leta 2019 izglasovan kot del participativnega proračuna Občine Brežice in že iz tega sledi, da so ne samo Čatežani, ampak tudi drugi občani glasovali za ta projekt, tako da je zadeva aktualna, zanimiva in potrebna. Letos smo uspeli s turističnim društvom in pomočjo Občine Brežice zaključiti projekt lesenega križevega pota, ki bo zdaj nadgrajen še s to ploščadjo. To bo vsekakor dobra turistična ponudba.

Ves čas spremljate in izvajate tudi različne projekte. Zadnji odmevnejši je bil vreden prek 200.000 evrov, ko ste s sofinanciranjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo razvili nov integralni turistični produkt Življenje Gorjana, v njem pa med drugim sodelovali z Jernejem Agrežem, kmetijo Zevnik, Posavskim muzejem, Gadovo pečjo, Milanom Jamnikom itd. Ocenjujete projekt kot uspešen?
Če nam projekta ne bi ustavil covid, bi bil zagotovo še veliko bolj uspešen in razširjen ter bi ga lahko implementirali še na druga področja, ker je bilo tako tudi zastavljeno. Glavni pomen tega inovativnega turističnega produkta je povezovanje. Zgodbo o Gorjanu vključujemo tudi v proizvode našega podjetja. Ideja je, da se projektu poleg naštetih sodelujočih v začetni fazi v nadaljevanju priključijo tudi novi, in ena tovrstnih zgodb je pivo Gorjan, ki smo ga izdelali skupaj s pivovarno Reset in se je resnično zelo dobro ’prijelo’ med lokalci, prav tako pa ga pohvalijo tudi turisti. Inovativni turistični produkt Življenje Gorjana je zgodba, ki je očarala tudi najine otroke. Z veliko vnemo že razvijajo nove ideje in Gorjanove dogodivščine.

Kako gledate na vedno večjo projektno vezanost pri razvoju turističnih produktov? Se vam zdi, da znamo projekte oz. njihove rezultate v Sloveniji obdržati pri življenju/nadgraditi tudi po koncu sofinanciranj?
Če je zadeva v zasebnih rokah, se jo lahko bistveno bolj razvije, če pa so prijavitelji javni zavodi, mi je seveda razumljivo, da brez sredstev projekta ne bodo mogli razvijati naprej. S sredstvi, ki se jih pridobi na razpisu, se je treba obnašati tržno, da bo projekt dejansko zaživel. Ko denarja enkrat zmanjka, vemo, da se bo zadeva zaključila.

Kako ocenjujete gostinsko ponudbo v občini Brežice? Zdi se, da je predvsem ob koncih tedna, ko gredo ljudje največkrat ven jest, kar malo primanjkuje …
Se strinjam z vami. Ena od posledic covida je tudi ta, da so šli ljudje iz gostinstva v druge dejavnosti in se težko vrnili spet nazaj. Kader je postal problem ne samo v gostinstvu, ampak tudi v drugih panogah. Tudi sami smo bili primorani skrajšati delovnik restavracije, tako da je v nedeljo odprta do 16. ure, ob ponedeljkih pa imamo zaprto.

Priznani brežiški chef Jure Tomič je pred časom v pogovoru za Posavski obzornik dejal, da potrebujemo tako restavracije na vrhunskem nivoju kot stare, domače gostilne. Se strinjate s tem, iščejo turisti tako eno kot drugo?
Absolutno se strinjam. Všeč mi je, da se tudi Jure zaveda, da je treba imeti različno kulinarično ponudbo. Na državnem nivoju je to premalo slišano in vzpodbujano. Dobrodošlo je torej promovirati tudi manjše tradicionalne gostilne, da zaokrožimo potrebe različnih gostov.

Kako ste zadovoljni z urejenostjo vaše KS Čatež ob Savi, ki ste jo včasih tudi vodili?
Že kot predsednik in občinski svetnik sem se boril za izboljšanje urejenosti naše KS. Pogrešam urejenost vpadnice v našo občino in menim, da bi morala občina bolje poskrbeti za to. Če želimo prepričati turiste, se moramo najprej sami v okolju počutiti varno in lepo ter biti na kraj ponosni. Šele potem se lahko gremo turizem. Zadovoljni prebivalci, dobrodošli in srečni obiskovalci.

Na ozemlju čateške KS so tudi Terme Čatež. Kako vidite njihovo turistično zgodbo?
V vsakem primeru moramo biti hvaležni, da imamo tako veliko in uspešno podjetje v našem kraju. Govoriti, da so Terme Čatež zaprte, je nekorektno, saj dejansko pripeljejo gosta v občino, na nas pa je, kako bomo tega gosta prepričali koristiti storitve tudi izven term. Drugo vprašanje pa je sodelovanje med termami, ponudniki in občino. Gre za interes partnerskega odnosa, ki ga je treba zgraditi, za kar pa je potrebna dobra in ustvarjalna komunikacija vseh deležnikov. Pri takšnem odnosu ne gre za merjenje moči, ampak za dopolnitev ponudbe drug drugega. Prihodnost vidim v povezovanju in skupni viziji.

V mandatu 2010–2014 ste bili tudi občinski svetnik. Zakaj ste se umaknili iz (lokalne) politike oz. v kakšnem primeru bi se vanjo vrnili?
Če hočeš biti aktiven politik, tako kot gospodarstvenik ipd., moraš temu nameniti kar precej časa. Časa pa nikoli ni dovolj, če imaš doma veliko družino in podjetje. Takrat sem bil mlajši in bolj zagnan, pa mi je vseeno zmanjkalo časa. Trenutno lahko s strani gospodarstva pomagam s kakšno dobro idejo, in če je na drugi strani posluh, se angažiram. Če bi se vrnil nazaj v politiko? Zarečenega kruha se največ pojé, tako da obstaja tudi ta možnost, konec koncev za mano prihajajo otroci, ki jim bom dal prostor in možnost, da prevzamejo podjetje. Potem bo verjetno več časa, ki ga bom lahko kvalitetno posvetil tudi lokalni politiki.

Po desetletjih v turizmu, gostinstvu, lokalni politiki ... kako vidite razvoj Posavja?
Žal mi je, da naša regija ne diha bolj skupaj, da nimamo poguma, posluha, potrpežljivosti, da bi se zares regijsko povezali. Naredilo se je sicer ogromno dobrih stvari, še vedno pa je prostora tudi za odlične.

Eden vaših hobijev je zagotovo glasba. Lani ste z zasedbo Krshkopoljac imeli studijski prvenec in koncert v MC Brežice. Sicer pa ste vajeni tega že iz preteklosti, saj ste igrali še v več drugih bendih, kajne?
V meni je tudi kar nekaj športnika, saj sem v mlajših letih treniral različne športe, dokler si nisem ravno nekje med osamosvojitveno vojno poškodoval kolenskih križnih vezi in takrat nisem imel možnosti, da bi šel na operacijo. Zato sem moral početi nekaj drugega in sem začel muzicirati, vedno sem bil doma bolj v rokerskih vodah. Moj prvi bend je bil leta 1995 … A je to!, s katerim smo nastopili tudi na takrat za mlade bende zelo opevanem Novem rocku v Ljubljani, kasneje sem nastopal v skupini Spiritual Pyrotechnics (1996–1998), leta 1998 pa smo začeli z bendom, ki je bil najbolj razpoznaven in se njegove pesmi še vedno vrtijo po radiu – Shyam, s katerim smo posneli tri plošče in igrali vse do leta 2012, ko smo odigrali zadnji koncert. Bil sem tudi član Zverina benda, ki je povsem lokalna zgodba. Najbolj aktualna pa je zasedba Krshkopoljac. Izdali smo prvi album, delamo tudi že na drugem, trenutno se sicer zaradi določenih zdravstvenih težav našega pevca nikjer ne pojavljamo, mogoče pa nas boste lahko videli ob koncu leta.

Včasih ste tekmovali tudi v kajak-kanuju, kakšne spomine imate? Kako pogosto še vzamete veslo v roke? Sodelujete še kaj s KKK Čatež?
Spomnim se, da sem kot osemletni fant veslal na tekmi Radeče - Krško in bil najmlajši udeleženec. Veslanje oz. kajak-kanu je čateški paradni šport, ki nam je že skoraj položen v zibelko. Seveda sem tudi sam večino otroštva in mladostniških dni preživel na Krki in na to imam res lepe spomine. Danes s klubom sodelujem kot starš dveh nadobudnih fantov. Sicer pa je klub zelo dobro organiziran in ima uspešne tekmovalce.

Kako vi osebno doživljate Posavski obzornik in njegovo zgodbo?
Posavski obzornik je odlična in še kako dobrodošla vez med posavskimi prebivalci, da izvemo aktualno dogajanje v naših krajih na področju kulture, športa, gospodarstva in politike ter ne nazadnje tudi turizma. Želim vam uspešno delovanje še naprej.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 14. septembra 2023.

#povezujemoposavje