Časopis za pokrajino Posavje
1.12.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Hrvoje Oršanič: »Virus te dobesedno izčrpava«

Objavljeno: Četrtek, 12.11.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Orsanic

Oršaničeva fotografija iz bolnišnice, ki jo je objavil na družbenem omrežju

Zdaj ima tudi v našem okolju že precej ljudi izkušnjo z okužbo z novim koronavirusom in tudi s prebolevanjem covida-19. Eden redkih, ki je to javno obelodanil oz. je pripravljen deliti svojo izkušnjo, je 60-letni Brežičan Hrvoje Oršanič, sicer direktor Zavoda RS za varstvo narave.

»Začelo se je pred tremi tedni v nedeljo, ko mi je bilo zelo slabo, čutil sem, da mi raste vročina, tako da sem proti večeru že malo sumil, da bi lahko šlo za covid in sem se samoizoliral. Naslednji dan sem se šel testirat in ostal doma, saj mi je bilo jasno, da je nekaj narobe. V torek sem dobil pozitiven izvid,« začne svojo covid izkušnjo opisovati Hrvoje Oršanič.
DSC_0155

Oršanič po vrnitvi iz bolnišnice v domačem okolju (foto: P. P.)

Zatem je seveda ostal v samoizolaciji v družinski hiši v Brežicah. »Zelo sem hvaležen partnerki, da sem dobil vsaj kuhano hrano, je pa res, da sem bil popolnoma brez apetita in nisem mogel v sebe spraviti ničesar, niti čaja,« pove in doda nasvet za takšne primere: »Ko vam vzame apetit, je primerna drobno pasirana topla mesna juha, ki jo srkaš kar po slamici, saj na žlico ne moreš jesti. Na žalost sem to ugotovil šele zadnji dan pred hospitalizacijo, sem pa na ta način pojedel celo juho.« Izčrpavala ga je zlasti vročina v valovih, tudi več kot 39 stopinj Celzija.
 
Po enem tednu v bolnišnico
 
»Vseskozi sem si spremljal tudi saturacijo (nasičenost krvi s kisikom, op. a.), ki je padala s 96 proti 91, kar je bil signal, da se zadeva slabša,« pripoveduje, »ta virus te dobesedno izčrpava«. Po enem tednu je po nasvetu partnerkine hčerke, ki je zdravnica, odšel na pregled v brežiško bolnišnico. Po temeljitem pregledu, vključno s slikanjem pljuč, so presodili, da je potrebna hospitalizacija. Zadnji teden oktobra, do dneva mrtvih, je preživel v novomeški bolnišnici, od tega je bil tri ali štiri dni na cevkah s kisikom. »Začela se je razvijati pljučnica, začel sem plitvo dihati in vse skupaj me je začelo malo skrbeti.« Po enem tednu vročine ni imel več, odklopili so ga s kisika, saj se je saturacija popravila na 93–94, piskanja v pljučih ni bilo več in so ga odpustili domov. Oršanič ob tem posebej poudarja zahvalo medicinskemu osebju, tako v brežiški kot novomeški bolnišnici: »Ti ljudje se zdaj tako zelo trudijo. Dobivajo tudi zelo težke bolnike, posebej starejše, ki so popolnoma nebogljeni, za katere izredno lepo poskrbijo in res garajo. Res sem iskreno hvaležen osebju, ki si zasluži vso pohvalo in najvišjo državno nagrado, če me kdo vpraša.« Pohvali tudi pestro in raznoliko bolniško hrano, prilagojeno vsakemu posamezniku.
 
Držimo se ukrepov!
 
Domov je prišel še vedno zelo slaboten in plitvega dihanja, zaradi česar je, kot pravi, 'za sabo vlekel noge', a se mu je povrnil vsaj apetit. »Zdaj sem doma že štiri dni in sem neprimerno bolje, čeprav gre tole okrevanje počasneje, kot sem pričakoval,« je povedal v pogovoru za naš časopis. »Ob tej priložnosti apeliram, iz spoštovanja do zdravstvenih delavcev, do slovenske družbe in do vseh nas, da se držimo ukrepov – nosimo maske, vzdržujmo socialno razdaljo, razkužujmo roke. Je težko, a če se ne bomo držali reda, bodo ljudje umirali. Umirajo pa več kot eden na uro. Če to ni streznitveni podatek, potem ne vem, kaj je,« poudarja Oršanič. Preden je zbolel, je opažal, da se marsikdo ni držal predpisanih ukrepov, tako med starejšimi, ki jih bolezen lahko najbolj prizadene, kot med mladimi, ki jo lahko lažje prebolijo, a so njeni prenašalci. »Paziti moramo eden na drugega,« še doda.
 
Kje je staknil okužbo, mu ni jasno. Na delovnem mestu so, kot zagotavlja, striktno spoštovali ukrepe in omejili medsebojno druženje. »Morda med športno vadbo, ko je bila še dovoljena, morda med sprehajanjem psa … Enostavno ne vem,« pravi. Pozitivna je bila tudi njegova partnerka, a je imela zelo blage simptome v obliki sinusitisa. Skrbi ga za 88-letnega očeta in 86-letno mamo, ki ju k sreči v času največje kužnosti ni obiskal oz. so se gledali le skozi okno. Pred tokratno boleznijo je bil sicer razmeroma zdrav oz. brez kakršnih koli omembe vrednih zdravstvenih težav. »V življenju nisem bil nikoli tako bolan, kot sem bil zdaj, pravzaprav nisem, razen ko sem med vojsko staknil vnetje srednjega ušesa, niti dneva preživel v bolnišnici. Bila je težka, a na koncu pozitivna izkušnja,« zaključi.
 
Peter Pavlovič

Članek je objavljen v novi številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 
« Nazaj na seznam
»