Jani Mirt in njegova pot iz teme nazaj v življenje

ANŽE – V mesecu oktobru, ko običajno govorimo o požarni in kibernetski varnosti, želimo tokrat pozornost usmeriti na drugo, bolj osebno razsežnost pojma varnosti – na varnost človekovega življenja, zdravja in trenutkov, ki se lahko v hipu spremenijo. Pred vas prinašamo življenjsko pripoved danes 23-letnega Janija Mirta z Anž, ki nas spomni, kako krhka je meja med vsakdanom in tragedijo, med temo in upanjem. Njegova zgodba ni le zgodba o hudi prometni nesreči, temveč o neverjetni volji do življenja, vztrajnosti, pogumu, veri, upanju in moči človeka, ki se je – dobesedno – rodil drugič.

»Bil je lep jesenski dan, 12. september 2022,« se spominja. »Dogovorjeni smo bili, da grem pomagat prijatelju obirat grozdje. Z maminim avtom sem se odpeljal v Krško, tam pustil avto, nato sem s kolegoma odpravil na trgatev v Nemško Goro. Po končani trgatvi smo se preoblekli, nekaj pojedli. Vem, da nisem pil – in to je zadnji prizor, ki se ga spomnim.« Sledila je popolna tema. Naslednji spomin sega tri tedne kasneje, ko se je Jani prebudil iz kome v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana: »Ne spomnim se prve misli. Vse je bila praznina, samo svetloba, bel strop, glasovi okrog mene. Ob moji postelji so se izmenjevali zdravniki in medicinske sestre, ki so me gledali z nejevernimi pogledi. Slišal sem, kako je eden izmed njih dejal: 'Neverjetno! Mirt je buden! Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo.' Videli so me – jaz pa nisem čutil nič. Nobenih emocij. Le velika praznina.« Zdravniki so mu kasneje postopno razložili obseg poškodb. Na listu za diagnozo je bilo zapisanih kar 20 poškodb, med njimi počena trebušna prepona, poškodovani notranji organi, popokana rebra od oživljanja, poškodbe možganov, zlomljena medenica … Srce je bilo edino, ki je ostalo nedotaknjeno. »Zaradi počene prepone so mi morali med operacijo organe dobesedno zložiti nazaj na svoje mesto, kot puzzle. Trajalo je celo noč. A preživel sem,« pove mirno.

Prometna nesreča – sekunda, ki spremeni vse

Ker se Jani prometne nesreče ne spomni, smo pobrskali po naših arhivih. Prometna nesreča se je pripetila 12. septembra 2022 malo pred 21. uro v naselju Srednje Pijavško, v njej pa sta bili udeleženi dve vozili. »Do nesreče je prišlo, ko je 19-letni voznik iz okolice Krškega peljal po glavni cesti od Brestanice proti Boštanju. V vozilu je imel 20-letnega sopotnika. Kjer cesta preide iz blagega levega ovinka v ravnino, je domnevno zaradi neprilagojene hitrosti izgubil nadzor nad vozilom, ki ga je obrnilo za 90 stopinj v levo, tako da je bočno drselo čez vozišče na drugo stran ceste. V tistem trenutku se je pravilno po voznem pasu iz smeri Boštanja pripeljala 34-letna voznica osebnega avtomobila in s prednjim delom silovito trčila v desni bok vozila, kjer je sedel 20-letni sopotnik«, so zapisali v policijskem poročilu. Iz nadaljevanja poročila sledi, da sta v nesreči 19-letni voznik in 34-letna voznica nasproti vozečega vozila utrpela lažje poškodbe, medtem ko so 20-letnega sopotnika v vozilu povzročitelja, ki so ga iz zverižene pločevine izrezali krški poklicni gasilci, s hudimi poškodbami prepeljali v bolnišnico. Pri udeležencih ni bila ugotovljena prisotnost alkohola, vsi so bili pripeti z varnostnimi pasovi, najverjetneje pa je nesreči v večernem času poleg neprilagojene vožnje botrovala tudi neizkušenost voznika, saj je imel vozniško dovoljenje nekaj manj kot pol leta.

Najhujši trenutek – pogled na družino

»To je bil najtežji trenutek,« Jani pove tiho, ko se spominja prvega srečanja s staršema. »Videl sem ju ob bolniški postelji, vsak na svoji strani. Iz njunega pogleda so se brali bolečina, strah, upanje – in ljubezen. Hotel sem ju objeti, a se nisem mogel niti premakniti.« Ko je bil v komi, sta starša ure in ure presedela ob njem, mu govorila in ga spodbujala, čeprav nista vedela, ali ju sliši. Kasneje jima je rekel: »Ne morem vaju razumeti, ker nisem starš, a želim si, da nikoli ne bi bil na vajinem mestu.« Mama Danica mu je kasneje dala vgravirati v obesek verižice napis 'Posavski čudež' – vzdevek, ki so mu ga nadeli krški reševalci, ko so izvedeli, da je preživel, saj se je tedaj, ko so se z oživljanjem požrtvovalno borili za njegovo življenje in spričo ostalih težkih poškodb, ki jih je utrpel, jeziček na tehtnici nagibal prej k tragičnemu kot pa srečnemu koncu. Po petih tednih zdravljenja v UKC Ljubljana je sledila šesttedenska rehabilitacija v URI Soča, kamor je prišel popolnoma negiben: »Ob sprejemu so mi rekli: 'Mi te ne bomo postavili na noge – sam se boš.' In res je bilo tako. Počasi, z bolečino, korak za korakom, sem se postavljal na noge. V Soči sem dobil moč, ko sem videl druge, ki kljub hudim poškodbam niso obupali.« Kasneje je sledila še operacija v Izoli, kjer mu je specialist pomagal rešiti težave s sečnico: »Ko sem lahko spet sam odvajal vodo, je bilo, kot da bi se mi svet znova odprl.« Do danes ima Jani za sabo šest težkih operacij. Rehabilitacija še traja, a vztrajnost ne popušča.
Življenje 'pred in 'po'

Pred nesrečo je Jani treniral košarko v krškem košarkarskem klubu. Danes vsaka fizična igra odpade. Pred nesrečo je bil tudi na razpotju poklicne usmeritve: »V Krškem sem končal srednjo šolo strojne smeri in se vpisal na študij računalništva. Med njim se ugotovil, da to ni študij ne kasneje poklic, ki bi me izpopolnjeval, zato sem ga že pred nesrečo opustil in bil ravno v obdobju, bil je september, ko sem razmišljal, na katero smer bi se prepisal. Po nesreči sem rabil kar nekaj časa, da so moji možgani začeli sprejemati informacije, da sem začel nazaj sestavljati osnovno poznavanje sebe, drugih, žal pa posledice niso odšle nikamor. Tako je tudi z glavo, zaradi česar nisem v stanju, da bi se spopadel s študijskimi izzivi. Tako sem prvih 20 let svojega življenja pustil za sabo. Danes je vse drugače. Vse ima druge barve, tudi ljudje, čeprav se zavedam, da sem se spremenil jaz, ne svet okrog mene.« Zaradi poškodb medenice ima v telesu vijake in ploščice, ki bodo v njem ostali do konca življenja. Nočni spanec prekinjajo bolečine in nočne more, koncentracija je oslabljena, a um – jasen. »Zdravje je vse,« doda z mirnim tonom. »Včasih sem mislil, da je to fraza. Zdaj vem, da ni. In da me za vsakim jutrom, ko se s skrajnimi napori in rehabilitacijskimi vajami sestavljam skupaj – čaka nov dan. In sem hvaležen, ker sem živ, ker sem našel moč v sebi in v veri v Boga. In ker imam ljubečo in potrpežljivo družino. Ne mine dan, da se ne bi objeli in poljubili. Se čutili.«

Tri leta po nesreči Jani Mirt živi z brazgotinami, a tudi z globoko hvaležnostjo. Njegova zgodba nas opominja, kako lahko trenutek nepremišljenosti za volanom pusti trajne posledice – in kako neizmerna je moč človeka, ki se ne preda. Varnost se ne meri le v pravilih, temveč v odnosu do življenja – in drug do drugega.

BOJANA MAVSAR

(članek je bil objavljen v 9. oktobra 2025 izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje