Časopis za pokrajino Posavje
12.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Janka Tvrda, Slovakinja v Posavju: pogovarja se izključno slovensko

Objavljeno: Četrtek, 12.04.2018    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Janka Tvrda (2)

Janka Tvrda

Vedno nasmejana in prijazna. Tako lahko opišemo Janko Tvrdo, natakarico v lokalu D&D v Cerkljah ob Krki. Po rodu je Slovakinja, ki je k nam prišla pred skoraj 12 leti. Pravi, da si je v Cerkljah ustvarila svoj drugi dom ter da smo si Slovenci in Slovaki pravzaprav zelo podobni.

33-letna Jana Tvrda – vsi jo kličejo Janka – se je v posavskih koncih prvič znašla leta 2006, ko je bila še z dvema prijateljicama na dopustu v Sloveniji, natančneje v Portorožu. Ker je imela ena od slovaških deklet fanta iz Kostanjevice na Krki, so se seveda zadrževale tudi v teh koncih in šle večkrat na pijačo v bar na Križaju. Janki so bili ti posavski kraji tako všeč, hitro se je udomačila, tako da se je odločila, da ostane kar v Sloveniji. Janka, ki je rojena v manjšem kraju Myjava blizu Trnave, je prvo leto delala kot natakarica na Križaju, kjer se je tudi naučila govoriti slovensko, in to zelo hitro, saj sta si slovenščina in slovaščina zelo podobni, zato ni imela posebnih težav pri komuniciranju. Naneslo pa je tako, da jo je kolegica, ki je takrat stregla v baru D&D, spoznala z lastnico le-tega in po letu strežbe na Križaju se je odločila, da delo natakarice nadaljuje v Cerkljah, kjer je še danes. »Svoje delo opravljam s srcem. Rada komuniciram z ljudmi,« pove Janka, ki je v slovaški prestolnici Bratislava končala grafično šolo, vendar je grafika ne veseli, ampak se je, kot priznava, našla v gostinstvu. »Veliko ljudi noče biti za točilnim pultom, sama pa sem zelo rada. Gosti me imajo radi in me spoštujejo, to je najpomembnejše v tem poklicu,« pravi. Tukaj sta ji všeč narava in predvsem mir, ki ga nudi to okolje. »Ljudje so prijazni do tebe, če si tudi ti do njih. Če se prilagodiš vsakdanjemu življenju domačih ljudi, govoriš njihov jezik, si preprost ipd., te hitro vzamejo za svojega in te spoštujejo,« je prepričana in nadaljuje: »Pogovarjam se izključno slovensko, tudi če pride nekdo iz Slovaške. Mislim, da se ne spodobi in tudi ni kulturno, da v državi, v kateri sem se prilagodila tako jeziku, kulturi kot načinu življenja, govorim svoj materni jezik.« Vsake tri mesece gre na obisk k svoji družini na Slovaško, tam pozdravi mamo, sestro, brata in nečake, tudi oni jo vsako leto obiščejo in gredo skupaj na morje v Portorož, Italijo ali na Hrvaško.

SLOVENCI IN SLOVAKI PODOBNI, VENDAR ...

Janka še pove, da če iščemo razlike med Slovenci in Slovaki, jih ne bomo veliko našli. Podobni smo si tako po mentaliteti kot kulturi in načinu življenja. Slovaki so tudi izobraženi in pridni. V eni stvari pa smo si vendarle različni: »Nam, Slovakom, zelo veliko pomeni čut do soljudi. Radi podajamo roko, se objemamo, ne maramo preveč uradnosti, hladnosti v odnosih. Ni nas sram pokazati čustev. Imamo več topline kot Slovenci.« Povprašali smo jo tudi o prepogostih zamenjavah Slovenije in Slovaške, predvsem v športu. Po njenem je razlog predvsem v tem, da je Slovaška večja ter v svetu bolj izpostavljena in znana kot Slovenija, pa tudi jezika in zastavi so si podobni, ne nazadnje Slovaki svojo državo imenujejo Slovensko, Slovenijo pa Slovinsko, razlika je torej v eni sami črki.

ŠPORTNICA PO DUŠI

Janka Tvrda med tekom

Ob prihodu v cilj lanskega teka po vinski cesti (foto: Natalija Štefanič)

Janka vedno zelo rada priskoči na pomoč, pri ljudeh ne dela nobenih izjem. Tako je npr. pomagala gospodu, ki je želel kupiti kmetijski stroj na Slovaškem, ali pa slovaškemu vojaku, ki se je šolal v vojašnici. V KS brez nje ne mine skoraj nobena prireditev, predvsem športna. Redno se udeležuje teka po vinski cesti. Kondicijo neprestano nabira s kolesarjenjem in tekom. Že od osnovne šole spremlja šport, najraje tenis, kolesarstvo, smučanje in nogomet. Rada tudi pleše, bere knjige, posluša glasbo, kuha in pospravlja, saj je zelo redoljubna. Tuj ji ni niti adrenalin, saj zelo rada vozi avto. Obožuje slovenske specialitete, posebej potico, pa tudi solata ji je zelo okusna, čeprav je brez sladkorja - na Slovaškem imajo namreč navado, da jo še sladkajo. V prihodnosti si želi osvojiti tudi Triglav, obiskuje mariborsko Zlato lisico, hodi na kremne rezine na Bled … Sicer pa se po njenem mnenju v Cerkljah in okolici premalo dogaja, želi si malo več življenja. »Veliko mladih nima kaj početi. Hodijo samo po gostilnah. Marsikdo ima kak skriti talent, a ga ne more nikjer pokazati,« pravi.

Drži se predvsem dveh življenjskih načel: živi za ta trenutek in kjer je volja, je tudi pot. Kljub temu, da živi sama in nima še družine, ji po njenih besedah nič ne manjka. »Rada imam svobodo in spoštovanje do sebe. Ne dam se kar tako prepričati, saj znam zelo dobro brati med vrsticami. Vse ima svoj razlog. V gostinstvu se namreč naučiš biti tudi dober psiholog,« še pove Janka in zaključi, da ne razmišlja, da bi se še kdaj vrnila v svoj rodni kraj: »Tukaj v Cerkljah sem si ustvarila svoj drugi dom in neko podobo, ne vidim razloga, da bi šla spet nazaj na Slovaško.«

R. R.

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 12. aprila 2018.
« Nazaj na seznam