Časopis za pokrajino Posavje
22.11.2017
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Jolanda Mohar: Šola na vasi je srce kraja

Objavljeno: Četrtek, 07.09.2017    Rubrika: PANORAMA    Ogledov: 1814Redakcija
Jolanda Mohar, Radece

Jolanda Mohar

Vodji podružnične šole na Svibnem Jolandi Mohar, ki poučuje na razredni stopnji že skoraj tri desetletja, vsako jutro, ko stopi skozi vrata šolske zgradbe, srce nemirno vztrepeta - v šolskih učilnicah se vsak dan odvija nova zgodba. Le-to pogosto poveže z okoljem, v katerem je odraščala in našla tudi zaposlitev.

Kaj vam pomeni učiteljski poklic, zakaj ste se odločili zanj? Bi ga še enkrat izbrali, če bi imeli možnost?
V tem poklicu ogromno dobim in ogromno dajem. Je prioriteta mojega življenja, me osrečuje in izpopolnjuje, mi daje možnost, da ohranjam nagajivega otroka, ki prebiva v meni. Vsak dan na novo se učim, kako je biti iskren, ker otroci v starosti, ki jih učim, to še znajo biti. Ves čas se učimo drug od drugega, tudi odgovornosti. Rada imam otroke, in ker sem bila sama zelo živahna, včasih tudi neubogljiva, morda zato lažje razumem tiste, ki so težje vodljivi. Takšni otroci so največkrat v neki stiski in vesela sem, če jim lahko pomagam. To isto pot bi šla še tisočkrat, ne samo enkrat.

Kako ste se, Radečanka, znašli kot učiteljica na Svibnem?
Z učiteljevanjem sem začela na centralni šoli v Radečah, ko pa so želeli šolo na Svibnem zaradi odhoda sodelavke Marte v pokoj zapreti, sem se odločila, da grem jaz in zdaj sem tukaj že dve desetletji. Spominjam se, da me je prvič peljal mož, ker sploh nisem vedela, kje stoji šola. V razredu so me čakali štirje fantki. Vse skupaj sem sprejela kot izziv - želela sem ugotoviti, kaj lahko naredim s tako malo učenci in to veliko zgradbo. Začeli smo se pogovarjati, delati, ustvarjati … V šoli sem ostajala dolge popoldneve, učilnice sem želela narediti zanimive, tudi z barvami. In potem smo iz leta v leto rasli. V letošnjem šolskem letu pouk obiskuje deset otrok, kar je nekoliko manj kot pretekla leta, a to ne vpliva na kakovost šolskega procesa in obiskovanja interesnih dejavnosti. Zaposlene smo tri učiteljice, na podružnično šolo pa redno prihaja učiteljica angleščine in po potrebi specialna pedagoginja.

Poučujete v kombiniranem oddelku 1. in 2. razreda in ste vodja podružnice, kako usklajujete delo in kako poteka sodelovanje z matično šolo v Radečah?
Ker je v oddelku majhno število otrok, v lanskem letu jih je bilo sedem, lahko naredim pouk individualen. Ko pišem pripravo, vem, kaj in kako bom povedala posameznemu učencu, da bo lažje napredoval pri usvajanju učne snovi. Prvi stik z matično šolo v Radečah vzpostavimo že v prvem razredu, saj hodimo skupaj na otroški abonma v radeški kulturni dom. Na dan ogleda predstave preživimo celoten dan na centralni šoli. Posebno doživetje je, ko gremo z avtobusom s Svibnega v Radeče in nato skupaj malicamo v veliki šolski jedilnici ter si skupaj z učenci ’velike šole’ ogledamo predstave. V eni izmed gledaliških predstav za abonma zaigrajo tudi vsi učenci naše podružnične šole. Vsako leto gremo ’podružničarji’ in ’matičarji’ skupaj v šolo v naravi, izvedemo pa tudi skupen športni dan na Svibnem. Teste pišemo vedno isti dan in naloge so popolnoma enake kot na radeški šoli. Ko nadaljujejo šolanje v petem razredu na centralni šoli, jim prostori niso tuji, v razredu imajo že nekaj prijateljev, njihovo znanje je enakovredno tistim, ki niso obiskovali podružnice. Učiteljski zbor ima skupne konference, isti dan govorilne ure za starše, enako roditeljske sestanke. Vse je enako, le da smo mi na drugi delovni lokaciji, pa manj nas je, tako da hitreje prebrodimo kakšno težavo ali preskočimo oviro, ki se znajde na poti. Vedno se najde rešitev in potem gremo z nasmehom v novo jutro, nov dan.

Z uvedbo devetletne šole je bilo mišljeno, da bo prvi razred most med vrtcem in šolo, a praksa je drugačna - učilnica je vse manj igralnica, zakaj?
Ko se je začela devetletka, je v prvem razredu vse potekalo preko igre, ker nismo vedeli, kaj nas čaka v drugem. Naslednje leto je bilo že nekoliko drugače, saj smo že vedeli, koliko znanja se pričakuje v drugem razredu in igre je bilo malenkost manj. Potem je svoj lonček pristavilo še ministrstvo za šolstvo, ki je pripravilo nov učni načrt, v prvi razred so dali spoznavanje velikih tiskanih črk in računanje do 20. Črke se pišejo sede, črk otrok ne more pisati, če nima grafomotorike, to ni isto kot igra v peskovniku. Sprašujem se tudi, ali smo bili učitelji dovolj izobraženi, kako preko igre voditi šestletnika v svet črk in števil? Proces učenja poteka popolnoma drugače kot pri sedemletniku. V prvem razredu je sicer prisotna vzgojiteljica, a sama sebe pogosto sprašujem, če sem v pretirani želji po učenju dovolila Katarini uporabiti znanje, ki ga ima za ravnanje s šestletnikom. Sem morda kot storilnostno naravnana učiteljica vodila poučevanje po šolsko in posledično za otroke izbirala za njihovo starost manj ustrezno pot? Zgodil pa se je še en premik, in sicer so v marsikateri šoli strokovne sodelavke v prvem razredu več ali manj učiteljice razrednega pouka in tako mehak prehod iz vrtca v šolo počasi bledi.

Mislim, da bi morali ohraniti nekdanjo malo šolo, le drobne spremembe bi bilo treba vnesti vanjo. Vrtec je igralnica, kar šola ni - šola je šola. Otrokom smo prehitro vzeli igro. So generacije, ki zmorejo, in so generacije, ki ne zmorejo. Na to vpliva tudi starost otrok. Nekateri so januarski ali februarski in so ob vstopu v šolo stari šest let, eni dopolnijo šest let decembra, kar pomeni, da pridejo v šolo kot petletniki. Razlike v socialni in čustveni zrelosti so ogromne. Sama prilagodim šolsko uro in učim tisto, kar vem, da v danem trenutku zmorejo. Tega sem se naučila skozi več kot dvajsetletno poučevanje in ker sprejemam življenje takšno, kot je - v njem so bistri in malo manj bistri otroci, a vsi potrebujejo prijazno in spodbudno besedo, razumevanje, spoštovanje in ljubezen.

Kaj menite o uvedbi obveznega učenja tujega jezika v 1. razredu, bo to škodovalo opismenjevanju v maternem jeziku?
Otroci se z angleščino srečujejo na vsakem koraku, imajo risanke z angleško govorečimi osebami, imajo ’pametne telefone’ in tudi, ko se igrajo, slišijo besede v tujem jeziku, tako da jim angleščina sploh ni tuja, zato razmišljam, če potrebujejo tistih 45 minut, da jih nekdo preko igre sistematično uči ta tuj jezik. Sama bi jim raje dala kakšno uro športne vzgoje več, da bi se več gibali. V šoli večino časa sedijo, doma potem sedijo za zvezki in knjigami, pa za računalnikom in televizijo. Prvošolci naj bi po novem imeli dve uri angleščine na teden, kar je po mojem mnenju preveč. Mi imamo sicer odlično učiteljico, ki angleščino poučuje v prvem razredu že tri leta, zato ker imamo kombiniran oddelek. Kljub temu se veliko gibamo, in če je le možno, to počnemo na svežem zraku. Ali bo to škodovalo opismenjevanju v slovenskem jeziku, zaenkrat še ne moremo vedeti.

Trenutno je aktualen nacionalni preizkus znanja (NPZ), ki naj bi se pričel že v 3. razredu. Menite, da je to potrebno?
Sem proti. Mislim, da je vsak učitelj dovolj odgovoren do svojih učenk in učencev, da ve, da jih ne uči samo za oceno. Z nacionalnim preverjanjem znanja ne stremimo k znanju, pač pa k dobrim rezultatom pisnih nalog, ker je to tudi neke vrste ocena učiteljevega dela, koliko je naučil. Ko so nas pred leti izobraževali za NPZ v prvem triletju, so nam predstavili tipe nalog, ki naj bi jih urili. Kasneje so naloge res vsebovale enake tipe nalog. Učitelj, ki je bil na izobraževanju in je z učenci pridno treniral, je bil z rezultati zelo zadovoljen. Kako kvalitetno pa je bilo učenčevo širše znanje, je vprašanje. Govorni del se mi sicer ne zdi napačen, ampak pisna naloga s snovjo čez celo šolsko leto, ki jo mora otrok v tretjem razredu rešiti v 45 minutah, se mi zdi nesmiselna. Eni imajo koncentracijo, drugi manj. Gre za stran vržen denar, saj ne vem, komu in čemu služijo rezultati.

Nekateri starši se odločajo za šolanje otrok na domu, je to dobra odločitev?
Sprejmem, če mislijo, da je tako dobro. Sama kot učiteljica bi svojega otroka znala naučiti učno snov, a sobivanja s sošolci, kako biti glavni med igro ali zadnji v igri, mu kot mama teh izkušenj ne morem dati. Takšni otroci nimajo tistega, kar ima skupina - veščino sobivanja, socializacije. Znanje mu kot starš lahko daš, danes je tako ali tako že skoraj vse na internetu, a pristnega stika s sovrstniki v takem primeru ne dobiš. Tudi če kot otrok potuješ s starši, je odlično, vidiš cel svet, samo v tem svetu si videl stvari, nisi se družil s sovrstniki, ni bilo stika s prijatelji v domačem peskovniku. Če te interakcije otrok ne razvije, kako je lahko potem dober sodelavec? Ne zna biti, čeprav bi si želel. To so kasneje čisti individualisti.

Šola na vasi, prednosti in pomanjkljivosti ...
Na vasi je lepo, ljudje so še pripravljeni pomagati drug drugemu, šola pa je njihovo srce. V šolski stavbi na Svibnem, ki stoji že več kot sto let, so njihovi otroci, hčere in sinovi, vnuki. Starši in stari starši, starejši bratje in sestre jih vedno pridejo s ponosom pogledat, ko nastopajo pri folklorni, plesni ali gledališki skupini. Otroci so srečni, razposajeni, igrivi, nasmejani … Lepo nam je skupaj, čeprav kdaj pa kdaj pridrvijo tudi temni oblaki, a za njimi vedno posije sonce. Pouk pa poteka tako, kot sem že opisala v enem izmed gornjih vprašanj.

Kakšna je vloga Društva učiteljev podružničnih šol, kjer ste podpredsednica?
Društvo deluje dobrih 17 let in zelo pomembna je njegova vloga pri ohranjanju podružničnih šol, pomaga pa tudi pri izobraževanju učiteljev, ki poučujejo v kombiniranem oddelku. Poučevanje v takšni šoli ima svoje posebnosti in pomembno je vedeti, kako čim bolj kakovostno izpeljati učno uro, da šolarji osvojijo vsa zahtevana znanja. Pozorno sledimo tudi vsem spremembam in vsako leto imamo dvodnevni strokovni posvet, ki nas izobražuje, utrjuje naše stike in nas povezuje. Letošnji posvet učiteljev podružničnih šol je potekal v deželi Ostrovrharjev in prinesel je mnogo pozitivnih izkušenj. Veseli me, da se je srečanja udeležil Mitja Bervar, predsednik Državnega sveta, ki je obiskoval šolo na Svibnem. Tisti, ki so kadar koli obiskovali podružnično šolo, vedo, kako pomembna je za kraj in za življenje v njem. V zadnjem času se tudi vedno več mladih družin vrača v ta hribovitejši del radeške občine, kar pomeni, da bo šola imela v prihodnosti mladino. Dogaja se celo, da se k nam vozijo učenci iz Radeč in Vrhovega.

Kaj je učiteljeva največja nagrada?
To, da te učenka, učenec, ko odraste, prepozna na cesti, se ne obrne stran, ker si mu morda v času šolanja nehote storil kakšno krivico. Lepo je videti nekdanje šolarke in šolarje, ki se vračajo na šolo kot starši. To pomeni, da ti zaupajo, da verjamejo v tvoje dobro in pošteno delo. Nekoč, ko sem šla na bazen po sina, je k meni pritekel trinajstletni fant in me poklical 'učiteljica', me v istem trenutku močno objel in glavo položil na moja ramena. Presenečena sem pogledala fantiča, s katerim je bila vsaka šolska ura drugačna zgodba. Ni mu bilo lahko, a razumela sva se, saj sva postavila jasna pravila, ki sva se jih oba trudila držati. Tega objema ne bom nikoli pozabila. To je najlepša nagrada, to je priznanje za vse tisto, kar si v času šolanja vložil vanje, da odrastejo v samozavestne, odločne in odgovorne posameznike.

Ob letošnjem občinskem prazniku boste prejeli najvišje občinsko priznanje, zlatnik Občine Radeče, kaj vam to pomeni?
To je zame veliko presenečenje. Ko so me poklicali na matično šolo, sem mislila, da moram na zagovor k ravnateljici, niti pomislila nisem, da mi pripravljajo kaj takega, da me želijo predlagati za občinsko priznanje. Sodelavke so me prijetno presenetile z zbranim gradivom iz mojega celotnega obdobja učiteljevanja na Svibnem, vse so zbrale, za več kot dvajset let nazaj, od slik za vsak nastop do pisnih zapiskov. Za obuditev spominov, kaj vse sem počela, bodo poskrbeli z obrazložitvijo na osrednji proslavi. Hvaležna sem, a tudi po prejetem priznanju bom delala naprej tako, kot sem vajena - še naprej bom imela rada ljudi, jih sprejemala takšne, kot so, še naprej bom delovala povezovalno in pozitivno.

Je nagrada tudi to, da živite v Radečah?
Da. To je kraj mojega otroštva, mladosti, neštetih spominov. Sem ponosna na kraj, ki se je razvil ob izlivu Sopote v Savo in ki na nek način povezuje Posavje ter Zasavje z osrednjo Slovenijo, Štajersko, Dolenjsko, Koroško. Tukaj je še zelo močno prisoten ’lokal patriotizem’, kar pomeni, da si ali pa nisi Radečan. Nekdo lahko živi v našem kraju že desetletja, a za nas bo priseljenec, s katerim imamo odlične odnose, a kljub vsemu ni ’naš’. Mislim pa, da se podobna zgodba odvija tudi v drugih krajih.

Kje vidite dodatne priložnosti za razvoj svojega domačega kraja?
Rada imam Radeče in rada vidim, da se imamo v Radečah lepo. Lepo je zaživela zgodba Savusa, rečnega boga, ki naj bi živel v globini Save, tudi splavarjenje je del turistične ponudbe, o radeških ribičih je vedno več slišati, pa o marljivih čebelarjih. Marsikaj imamo, a še so rezerve. Ena izmed zgodb je Kum, zasavski Triglav. Pot nanj imamo tako s Svibnega kot iz Radeč, a te poti nihče nikoli ne omeni.

Kaj pa Starograjska ulica v centru Radeč?
V njej je nekaj zanimivih stavb, a njihov videz ni ravno všečen. Mogoče bi se dala dobiti sredstva iz kakšnega evropskega projekta za njihovo obnovo, morda bi ulico oživeli z malimi obrtniki, ki bi jim lastniki oddali prostore. Ulico bi lahko oživeli tudi z manjšimi trgovinami, kakršne vidimo recimo v stari Ljubljani ali v obmorskih mestih. Krasno zgodbo bi lahko naredili, kajti za temi starimi pročelji se skrivajo zanimive zgodbe, ki bi jim bilo treba vdahniti življenje. Lahko bi imeli antikvariat, starinarnico, butik unikatnih oblačil, slaščičarno … Možnosti je ogromno, a za to je potrebna želja, pogum in tudi znanje. Hiše so prazne, propadajo, zato mislim, da bi jih lastniki dali v najem po primerni ceni, saj bi s tem ohranili bivalne prostore. Kjer je volja, tam je moč, rada rečem.

Kateri moto vas vodi po križiščih življenja, da ohranjate optimizem in vedrino?
Dovolim, da me življenje vodi. Vse, kar pride nasproti, mi je podarjeno. Če padem, se takoj poberem. Vedno si prepevam pesem, ki nekako opisuje moj slog življenja: 'Življenje je lepo, če ga živiš. Tako kot ponuja se samo. In ne, da drugega želiš.'

Smilja Radi

Pogovor z vodjo POŠ Svibno in prejemnico zlatnika Občine Radeče je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 7. septembra 2017.
« Nazaj na seznam
»