Jure Grubar: Vinogradništvo ostaja aristokracija kmetijstva
Objavljeno:
Sobota, 30.09.2023 Rubrika:
PANORAMA Redakcija

Jure Grubar, direktor in enolog (foto: B. M.)
Potem ko je danes 39-letni Šentjernejčan, univ. dipl. ing. živilske tehnologije in enologije Jure Grubar pred tremi leti prevzel vodenje Kmečke zadruge Krško, s tem pa tudi največje vinske kleti v Posavju, ta doživlja pravcati preporod.Kar nekaj vas, Šentjernejčanov, zaseda pri nas vodilne funkcije. Ali to pomeni, da je Šentjernej dobra ’kotilnica’ kadrov, je nemara Posavje bolj vabljivo od Dolenjske?
Šentjernej je nedvomno postal močna skupnost in še vedno raste. Ljudje se dobro počutijo v našem okolju, doseljujejo se mlade družine, imamo dobro šolstvo, zdravstvo, urejeno infrastrukturo in dokaj močno gospodarstvo. Obenem je razvito tudi kmetijstvo, imamo nekaj močnih vinskih kleti, zato se je v tem segmentu razvil tudi močen strokovni kader, ki ves v tako majhnem okolju ni zaposljiv, zato smo šli, če smo hoteli delati v svoji branži, s trebuhom za kruhom, kot se temu reče. Menim, da gre pri tem, da se nas je nekaj znašlo v Krškem, bolj kot ne za naključje, saj nam je v Šentjerneju praktično vseeno, ali gremo v smeri Novega mesta ali v nasprotni smeri v Krško. Bolj kot ne gre pri tem za opcijo, kam te življenjska pot odnese in koliko si pripravljen delati. Delo pa mi osebno ni tuje, že kot študent sem si nabral kar lepe izkušnje skozi delo v laboratoriju, na področju marketinga, v prodaji, bil angažiran v različnih društvih, sodeloval pri organizaciji prireditev, cvičkarije ipd., pred prihodom v Krško pa sem bil od leta 2012 dalje zaposlen v Hiši vin Emino pri Podčetrtku. To je vse prej kot blizu, a raje sem se vozil, kot pa da bi se stacioniral v tovarni, kjer sem sicer tudi imel opcijo zaposlitve. Osebno se v Posavju, v Krškem dobro počutim. Gospodarstvo je močno, ljudje marljivi, kar mi je še posebej všeč, niso zaprti, hitro je mogoče vzpostaviti komunikacijo, pripravljeni so na sodelovanje tako ali drugače. In več kot nas bo takih, boljša bo situacija.

Poleg lastnega grozdja, ki zraste na vinogradniških površinah na vinorodnem Sremiču, na letnem nivoju odkupijo še okvirno 1900 ton grozdja od okoli 180 vinogradniških družin (foto: KZ).
Ob vašem imenovanju za direktorja je zaokrožilo kar nekaj zgodb, če karikiram, pa brez zamere, da ste »volk, ki je požrl babico …«
(smeh) Kdor me pozna ve, da sem karakterno daleč od volka. V Kleti Krško sem se zaposlil 2018 brez vodstvenih teženj, pač pa z željo, da kot tehnolog prispevam k posodobitvi vinogradništva, vinarstva oz. k tehnološki posodobitvi kleti. Ta se po kapacitetah oz. po pridelavi v Sloveniji še vedno vrti med šestim in sedmim mestom, kar ni zanemarljiv podatek, vendar pa je zgodba cvička, poleg ostalega tudi zaradi spremenjenih tržnih in ekonomskih razmer, začela v zadnjih desetih letih strmo padati, zato je bilo treba reagirati. Da smo si na jasnem, moje imenovanje je bilo nepričakovano, kako pa si to ljudje razlagajo, ali želijo prikazati, pa je njihova stvar. Če smo že pri tem, tudi se nisem zaposlil v zadrugi kot popoln neznanec, saj sem v kleti za diplomsko delo izvajal makroposkuse o vplivu časa maceracije grozdja modre frankinje na ekstrakcijo polifenolov. Že tedaj smo se pogovarjali o nekih opcijah moje zaposlitve, saj enologov ni na pretek, klet, kot je krška, pa brez njega ne more funkcionirati; zatem večkrat tako z enologom Rudijem (Kos, op.p.) kot direktorjem Janezom Živičem v času, ko sem že bil zaposlen v Imenem. Z direktorjem sva pogosto komunicirala, večkrat je bil pri meni, a do konkretnega povabila ni prišlo vse do aprila 2018, ko me je zaradi deficita kadra poklical na sestanek v smislu zaposlitve. In sosledje, do katerega je zatem prišlo, se je preprosto zgodilo. Konec leta 2019, ko je direktor čez noč podal odpoved, sem na prošnjo upravnega odbora pristal, da za tri mesece prevzamem vodenje zadruge kot vršilec dolžnosti, in ker v tem obdobju ni bilo drugega primernega kandidata, bila je znotraj hiše sicer opcija, a se oseba ni odločila za ta položaj, me je upravni odbor s februarjem 2020 imenoval za direktorja.
Tedaj ste morali zagristi v dokaj kislo grozdje, kot smo slišali, naj bi se klet nahajala v dokaj slabem stanju.
V kleti sem se zaposlil tik pred trgatvijo letnika 2018. Ta je bil poln izzivov, obilen, klima je bila zelo dinamična, žal pa je v zadnji fazi zorenja zmanjkalo nekaj sončnih ur, zaradi česar je primanjkovalo tehnološko zrelega grozdja. Tako sem bil takoj postavljen pred izziv, ob tem, da sem bil v kleti praktično brez mentorja, postavljen v sistem, ki je bil kar nekajkrat večji, kot sem ga bil do tedaj vajen. Seveda smo trgatev spravili pod streho, stil vina pa je bil nekoliko drugačen. Absolutno se je v njem poznal odtis letnika pa tudi že nekaj sprememb, ki sem jih uvajal skozi tehnologijo. Padlo je kar nekaj očitkov zaradi nižjih odtenkov barve vina, kar je izključno tehnološka zadeva, po drugi strani pa, če nimaš na voljo pri tem nekih aparatur, tehnologije od sprejema grozdja do predelave in zatem tudi vinifikacije, nege, je težko pričakovati bistveno večji pozitiven odklon od tega, kar je bilo mogoče ustvariti.
Po enem letu dela v kleti sem zatem jasno in povsem transparentno na seji upravnega odbora KZ Krško, na njej je bil prisoten tudi direktor, povzel svoja opažanja in zaključke ter jasno povedal, da je skrajni čas, da se naredi nekaj na razvoju, da je treba nabaviti opremo in da sam v obstoječih razmerah nisem več pripravljen delati. Zatem je v naslednjih treh mesecih sledilo, kar je pač sledilo. Bivši direktor je z danes na jutri dal odpoved, kaj se je dogajalo med sodelujočimi na seji upravnega odbora, pa lahko povedo le tisti, ki so na njej sodelovali, jaz namreč nanjo nisem bil vabljen. Vseeno pa je na koncu v javnosti prihajalo na plano, da je bil Grubar tisti, ki je zakuhal, da je prišlo do razkola. Z odhodom direktorja nas je zapustilo tudi nekaj zvestih prijateljev kleti, ampak lahko rečem, da se jih je veliko, ko so videli, da so začele zadeve vendarle teči nekoliko drugače, vrnilo tudi nazaj. Sam sem funkcijo nastopil v izredno neugodnemu času, saj se je mesec dni po mojem imenovanju za direktorja začela epidemija s trajanjem dveh let, in ko je korona minila, se je začela ukrajinska kriza. Kljub temu pa nam je v res za poslovanje zelo nehvaležnih časih uspelo narediti nekaj zelo pomembnih razvojnih potez, ki se nam že obrestujejo.
Veste, od zunaj je sistem videti drugače, ko pa si vpleten v zadrugo, pa se šele pokaže, kje so dejanske rane kleti. Dejanska težava pa je bila v tem, ker se najmanj 15 let, lahko rečemo tudi 20 let, če bo to za koga manj boleče, ni investiralo nazaj v klet, kar pa KZ z največjo in vodilno kletjo v rajonu v vinorodni deželi Posavje ne bi smela dopustiti. Padanje statusa kleti pa so opazile in znale izkoristiti kleti, ki so se začele hitro razvijati okoli nas. Ob takem tempu bi nas zelo kmalu prehitele in vprašanje je, če bi mi imeli danes tukaj še odprta vrata. Če doslednost v naši branži mine, ponikne, se pojavijo težave, ne samo v lesenih posodah, temveč v celotni liniji predelave, nege in zorenja vin. Zato je bilo treba izvesti generalno čiščenje v vseh ozirih, za kar si nismo vzeli le teden dni časa, ampak je šlo za ponoven proces skozi celo leto in je še vedno standard nekega procesa. Skozi investicije smo morali podelati veliko, en del smo sicer zaprli, a to še zdaleč ne pomeni konca. Smo si pa uspeli vzpostaviti osnovne pogoje za neko konkurenčno pridelavo, predelavo. Zaposlenih nas je samo 13, ki skrbimo za vse, od A do Ž. Res bi radi naredili nekaj iz tega, sam pa bi rad prišel čim prej do tiste točke, ki sem jo obljubil ljudem, da bo ta krog začel funkcionirati tako kot v Imenem (v Hiši vin Emino), da bomo lahko boljše plačevali grozdje, moramo vino bolje prodati. To je treba razumeti. In ko se pojavi prva rdeča številka v excelovi tabeli, ne smeš odnehati in takoj odpustiti dva človeka, da bi uredil zgolj številke, ampak se je treba preriniti skozi daljše časovne obdobje, kjer se bo nekje vse, če imamo jasen poslovni cilj, znoveliralo.

Vino plasirajo tudi preko spletne prodaje, potrošniki ga lahko kupijo tudi v lično urejeni vinoteki na sedežu zadruge (foto: KZ).
Velik premik ste naredili tudi pri promociji, pridelavi drugih vin, jih opremili tako z novo podobo kot zgodbami.
To je bil neizbežen korak. Posvetili smo se penečemu segmentu, njegova zaželenost je na trgu vse večja. Količine penin lepo naraščajo, postale so prepoznavne. Zanje smo prejeli tudi nekaj zelo lepih ocen, tudi mednarodnih, na kar sem zelo ponosen. Pri tem smo se fokusirali na lokalne sorte, predvsem zaradi tega, ker so to sorte, ki so tukaj, saj trsnega izbora ne moremo čez noč spreminjati. Baziramo na žametni črnini, kraljevini in rumenem plavcu, ki imajo zelo lep potencial. Je pa jasno, da ekonomske zagate kleti z njimi ne bomo rešili in prišli do bajnih milijonov čez noč, ocenjujemo pa, da bodo v desetih letih to že neke količine, ki bodo lahko tudi že prispevale k naši ekonomiki. Podobno je bilo tudi pri ostalih mirnih vinih, modra frankinja je bila že prisotna, smo se pa prvenstveno posvetili pristopu že v samem vinogradu. Mi nimamo preobremenjenih trsov, namreč naložen vinograd ne bo dal ustreznih rezultatov, v vrhunskem segmentu pa sploh ne, zelo pazimo, kako se vinogradi nastavljajo z rezjo. Zato smo šli od rezatve do sistema upravljanja vinograda, zelenih del ipd. Seveda to vse stane, materialno, časovno, finančno, vendar se obrestuje. Vina so danes v popolno drugačni kondiciji, lahko parirajo velikim svetovnim vinom, če ne danes, nekega dne pa vsekakor.
Kaj pa je po vašem mnenju, kot pravite, kvaliteta je tu, tisto, kar trenutno še mogoče nekoliko zavira preboj v tujino?
V bistvu nič drugega, vsi skupaj smo malo nestrpni. Mi imamo nastavke za tujino narejene, tudi določene pogodbe so podpisane, z letom 2024 začnemo. Kako pa se bo razpletalo naprej, kolikšne količine bomo uspeli plasirati, pa je zaenkrat še preuranjeno govoriti, je pa v tej zgodbi poleg ostalih vin tudi cviček. Treba se je zavedati, da gre za proces, da tujina ni samoumevna, da ima svet ogromno vina, da je potrošnja alkohola v upadu. Južna polobla ima bistveno cenejšo pridelavo, kot jo imamo mi, in njihova vina preplavljajo tudi slovenski trg, mednarodni pa absolutno. Njihova vina gredo iz kleti že za 2 ali 2,5 €, in da se razumemo, to so zelo dobra vina, zato bi bilo govoriti o tem, da jim lahko konkuriramo, znanstvena fantastika.
Mi se zavedamo, da če želimo narediti preboj v tujino, moramo biti prvo uspešni doma. Zato smo spet nazaj vzpostavili potniško službo, optimizirali kompletno verigo poslovanja, da gremo mimo posrednikov, da imamo direktne iz dobave, da si lahko izborimo boljše cene, neprestano sledimo trgovcem in novitetam na domačem in svetovnem trgu. Da smo prisotni, pa ne samo v tistih klasičnih akcijah v veleprodaji, ki jih je najlažje narediti, nalepiti slikico, dati 10 % skonto in gremo dalje. Posvetili smo se temu, da naredimo lep oglas, delamo taktično, sezonsko, tako v vele- kot maloprodaji, ne obešamo se samo na enega trgovca, saj je treba posel razpršiti in le po tej poti bomo pripeljali vino tudi izven meja Slovenije. Vendar je treba iti zato tudi ven na sejme. Hoditi na sejem v Gornjo Radgono, pa zapraviti 8 do 10.000 € zato, da se tam pojavimo in zastonj točimo pijačo, od tega ni velikega učinka. Da se razumemo, smo še vedno na njem prisotni, ’podelamo’ svoje prijatelje ali naključne mimoidoče, vendar pa je bolj smiselno ta sredstva vložiti za Prowein svetovni sejem vin v Düsseldorfu, mednarodni referenčni sejem v enološkem svetu, na katerem so znana vina z vsega sveta, in imamo na njem že najavljene sestanke, pa še med 50 in 70 % ga imamo sofinanciranega. Prvo leto na njem nismo nič opravili, smo bili pa zato letos nanj že bistveno drugače pripravljeni, dejansko izvedli posel in odpremili pošiljko. Na drugi strani smo dobili izkušnje, zavedanje, kako smo dejansko majhni v poplavi tistih hal, in spoznanje, da se tudi kot vinska destinacija Slovenija ne znamo postaviti na vinski stojnici in smo videti, milo rečeno, skrajno čudno. Ker imamo na eni strani vinarske družinice, na drugi strani velike vinske kleti, vmes pa je kar nekaj barikade. Ampak mislim, da bo mlajši generaciji uspelo ta dva pola spojiti skupaj.

Za kakovostna vina prejemajo številna priznanja na domačih in mednarodnih ocenjevanjih, med drugim so letos prejeli tri zlate medalje in nagrado platinum na newyorškem Great American International Wine Competition.
Če bi morali nekomu, ki ne pozna vaše branže, pojasniti, kakšne sile, lobiji delujejo na vašem področju; kako bi opisali to razmerje moči, interese v Posavju?
Na eni strani smo vsi skupaj prijatelji, vinarji, vinogradniki, po drugi pa smo si, kakor koli obrnemo – konkurenca. Kljub temu pa trdim, da je povezovanje edina opcija, da se okrepimo, preživimo in smo na dolgi rok uspešni. Naša branža in delo v njej je zelo specifično, občutljivo. Vsi smo zelo čustveno vezani na svoj vinograd, na svojo klet, na pridelek, četudi je ta zatem pripeljan v krško klet. In ti lobiji znajo biti včasih, če temu tako rečem, zelo moteči oziroma imajo zelo zaviralen učinek. In to je očitno naloga, in je prav, da to povemo na glas, naše kleti, da deluje povezovalno, pa ne samo z našimi kooperanti, ampak tudi do ostalih vinogradnikov, ki so prisotni v ožjem ali širšem rajonu pa tudi v slovenskem prostoru, ki, roko na srce, spet ni tako velik, saj se vsi poznamo, vsi skupaj dihamo in vsi skupaj smo na koncu na policah. Povezovanje bi moralo voditi do enega glavnega cilja, ki se na koncu imenuje kvaliteta.
Kakšno prihodnost ima po vašem mnenju zadružništvo?
Sedaj imamo segment sortnih belih in rdečih vin, na čelu z modro frankinjo, segment penečih vin, konec koncev je tudi cviček doživel neko točko v evoluciji, da tudi v tujini marsikdo zastriže z ušesi, ko ga poskusi. Zakaj to govorim? Zato ker so pri tem naši kooperanti ključnega pomena, da znajo na pravih legah pridelati pravo grozdje, ki se potem ciljno znajde v neki steklenici.
Kako sodelujete z drugimi podjetji, ustanovami, zavodi izven kroga vinarstva?
Od nekdaj je prisoten rek, da je vinogradništvo neka aristokracija kmetijstva, in to se kaže še vedno danes. Vinogradnikom, vinarjem se nasploh izkazuje veliko spoštovanja in določena podjetja oz. velik del njih ga izkazuje tudi nam s tem, da se odločijo za nakup vin za poslovna darila, da nas obiščejo sami ali s poslovnimi partnerji ali koristijo naš sodobno urejen Vinsko gastronomski center za sestanke. Podobno je zelo dobro vzpostavljeno sodelovanje tudi z akterji na turističnem področju in gostinci, zavedajoč se, da smo odvisni drug od drugega. Vedno je ponujena roka ali kulturnim društvom ali drugim organizacijam, ker vsi smo le delček v mozaiku, vinarji, po drugi strani pivovarji, pridelovalci sokov, živil, hrane, in prav je, da se tovrstna branža stimulira skozi čim širši poslovni model, skozi raznorazne inštitucije in podjetja, da se zavedamo, da pač dobro delo in vrednote ostajajo doma. Zakaj? Ker smo sposobni pridelati vrhunski pridelek, ker so tu kratke verige, ki se morajo spodbujati ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. Da je delo domačega človeka cenjeno.
Opažamo, da prenos vinogradniškega znanja iz starejših na mlajše generacije že šepa?
Jaz sem človek, ki sem pri hiši četrta generacija, ki se ukvarja z vinogradništvom, in mi je bilo položeno v zibelko. Je pa res, da je bilo nekaj v meni, da sem to prevzel. Moj oče nima toliko tega potrebnega potrpljenja za vinarski del, za vinogradniški še, stari oče pa ga je imel za oboje. In jaz sem bil pač navezan nanj, rasel v domači kleti in naredil vse za to, da sem pristal v tem poslu skozi izobrazbo in tudi zaposlitev. To pa pomeni vztrajanje. Zato pa v prvi vrsti menim, tudi kot oče dveh majhnih otrok, da je to naloga staršev, ki vzgajamo otroke, da narekujemo neke delovne navade, predvsem pa vrednote. Teh dandanes manjka.
Bojana Mavsar
(pogovor je bil objavljen v 28. septembra izdanem časopisu Posavski obzornik)
#povezujemoposavje