Časopis za pokrajino Posavje
15.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Kamen ne dovoli bližnjic«

Objavljeno: Petek, 07.12.2018    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Kocjan

Franc Kocjan

Grad Pišece, Valvasorjeva hiša, Mencingerjeva hiša, znameniti sevniški kamniti balkon z veličastnima levoma, osrednji zid na notranjem dvorišču brežiškega gradu, ki vedno pritegne poglede, Grad Rajhenburg … kaj jih povezuje? Naštete in mnoge druge posavske bisere kulturne dediščine tiho povezuje delo kamnoseka Franca Kocjana in njegove skupine strokovnjakov za kamen iz Zagrada.

Kocjan ob deluDSC05626

Kocjan pri izdelavi obeležja, posvečenega škofu dr. Stanislavu Leniču, ki od 2012 blagoslovljeno stoji v Župeči vasi (foto: osebni arhiv)

Medtem ko je bila izbira poklica kamnoseka nekaterim samoumevna, ker so se večinoma z dejavnostjo ukvarjali že več rodov zapored, se je Franceva zgodba začela drugače. Na družinski kmetiji v Zagradu pri Škocjanu se je mali Franc naučil odgovornosti za posestvo, pomena družinske povezanosti in discipline pri delu. Čeprav se je njegova pot vila v druge smeri, ga je kamen iz neznanega razloga privlačil. Bil mu je preprosto »prijeten material«, zato je že kot osnovnošolec iskal stik z njim. Kot najstnik je nekega dne začel v kamnite svetle vogale »štale« klesati različne podobe. Pravi, da so mu bile te spretnosti sicer položene v zibelko, saj so bili njegovi predniki dobri rokodelci samouki. In nekje od te najstniške odločnosti se je njegova pot zasukala h kamnu. Pri triindvajsetih je nato ravno v kamnu našel svojo poklicno priložnost v fasadnih oblogah, temu nekega dne dodal še obdelavo kamna za namene obnove kulturne dediščine in od takrat je ime Franca Kocjana širom Slovenije povezano z obdelavo kamna. Kljub dobri prepoznavnosti v stroki tudi izven slovenskih meja je Franc neverjetno skromen človek, ki o svojem poslanstvu še danes, ko je upokojen, govori z nalezljivim žarom. Ta žar prenaša tudi v vse skupine ljubiteljev kamna in umetniškega izraza, v katerih danes tudi likovno-kiparsko ustvarja.

Kakšni so bili pravzaprav sploh poslovni začetki podjetja IKA-UM, ki ga danes vodi sin?
Ko sem se vrnil iz vojske, sem si začel postavljati nove cilje in postopno razvijal podjetje, v katerem smo najprej delali umetni kamen, fasadne obloge, krojili vizualni del arhitekture. Začeli smo tudi z barvami fasad in poskusili približati barvno strukturo umetnega kamna naravni. Veliko je bilo inoviranja, tržno pa tudi zelo zanimivo. V dvanajstih letih smo urejali izgled zgradb po celotni Sloveniji, v Istri, na hrvaških otokih. Izračunal sem, da smo do leta 1995 za montažo v naši delavnici v Zagradu pripravili prek 20.000 kvadratnih metrov kamna. Povpraševanje je bilo izjemno, prav tako uspehi, a tudi ta modna muha je imela svoj čas in minevala. Postopno smo se že pripravljali na veliko večji izziv. Delo z domačim, naravnim kamnom. Takrat je trende narekovala močna italijanska kamnoseška industrija, če lahko tako rečeva, in mi smo se odločili iskati drugo, svojo pot. Ohraniti domačo kulturno dediščino. Uporabljati domač kamen.

Sledila so leta nenehnega učenja o različnih tehnikah, predvsem pa poglabljanje znanja o geologiji in arhitekturi naših krajev?
Povsod, kjer sem lahko kaj našel in prebral o nastanku kamnin ali o arhitekturi, pa četudi v drugih jezikih, sem želel prebrati, preučiti. Znal sem s kamnom, torej iz gmote dobiti ven točno določeno obliko. Poznal sem tehnike, a želel sem razumeti širšo sliko. Za delo, s katerim smo začeli ob sodelovanju s spomeniško stroko, je bilo treba veliko več časa, energije, truda. Finančno ni bilo primerjave s prejšnjo dejavnostjo, a čar je bil povsem drugje.

Je postalo pomagati oživiti kulturno dediščino naših prednikov vaše poslanstvo?
To se pa sliši kar preveč pompozno. Dober občutek pa je, če si pri nečem koristen širši družbi, ja. Mi smo poznali kamen in vztrajno delali na izboljšavah, na učenju. Tako spomeniško varstvo kot stroka sta nas vzela zelo zares in za njiju smo postali pomemben partner, ker smo imeli možnost iz domačega kamna narediti posamezne elemente za dopolnitev marsikakšnih arhitekturnih členov. Največ smo se srečevali z gotiko, dopolnjevali izglede cerkva, gradov.

Vaše delo je tesno povezano s Posavjem?
Tudi širša zgodba obnove kulturne dediščine se je začela tu, pravzaprav z gradom Pišece, za katerega so bile raziskave narejene še v prejšnji državi. Grad je na skali kamna, ki mu lahko rečeva posavski – litotamnijskega apnenca, a tam ga niso mogli pridobiti za obnovo. Za pomoč so nas kontaktirali iz Zavoda za kulturno dediščino. Vedel sem, da so obstajale neke geološke karte tega področja, a raziskave niso bile dostopne, v tistem času se je poleg tega geološki zavod razpustil in naenkrat nismo uspeli dobiti več podatkov. Zahtevali pa so prav avtohtoni kamen tega tipa, ki je bil že prvotno vgrajen. Ker je bilo to naenkrat področje, kjer ostali kamnoseki, ki so delali polindustrijsko proizvodnjo, preprosto niso bili doma, smo začeli izstopati. Začelo se je preučevanje, kje v naravi bi se dalo dobiti ta kamen.

Kje ste ga našli?
Pojavila se je priložnost, da smo prišli do nepoškodovanih kosov tega kamna v Zidanem mostu. Tako so vse, kar je uporabljenega kamna pri obnovi v gradu Pišece, vgradili naši fantje. Domač, poseben kamen. Danes litotamnijski apnenec v tem kamnolomu menda konča predvsem kot pesek. Če vidiš, kaj vse se da izvabiti iz tega kamna, ti je tega dejstva kar malo žal.

Vrstili so se projekti širom države. Na ogromno stavbah ste pustili svoj odtis. Laiku pa si je pravzaprav težko predstavljati, kako sploh pride do nekega kamnitega izdelka iz domačega kamna?
Vse skupaj je poseben proces. Najprej moraš odbrati kamen. Biti siguren, da je pravi. Se potopiti v geologijo in v sam kos. Dotikaš se kamna, odpiraš kamen. Naenkrat se pred tabo prikaže vsa njegova zgodovina. Vidiš fosile, kako je nastajal, vso njegovo 'deviškost'. Ko se tega zavedaš, ti je ta skrivnostnost kamna še bolj prijetna. In si zelo ponižen pred tem čudom narave. Iz velikega bloka sem navadno razrezal več kosov, da sem dobil najbolj optimalen kos. Včasih sem ga pripravljal na obdelavo več kot teden dni. Tako je tudi pri izdelavi kipov – imaš zamisel v glavi, točno, kako bo to izgledalo. Ko še surov kamen gledaš, ga vidiš – vidiš tisti kip v njem. Vidiš, kaj boš odvzel, kaj pustil. Potem pa se tega dela lotiš. Iščeš izraznost. Pri vsem moraš graditi svoj sistem in ne popuščati pri kvaliteti.

Vsakodnevno ste bili v stiku z deli mojstrov, ki so nek kos klesali stoletja pred vami. Kako ste razumeli spremembe, ki so se zgodile v spretnostih obdelave kamna?
Veste, tu ni revolucij. Prišli so stroji, a kamen se oblikuje enako, kot se je v Antiki. Osnova je ista, danes stroji ne morejo narediti vsega. Veliko je napak, ker se kamen podcenjuje. Ko sodeluješ pri obnovi, se pred tabo odpirajo stoletja gradnje, obdelave in še milijoni let nastanka kamna. V izdelku tudi brez skic jasno vidiš, kako ga je ustvaril nekdo pred tabo. Zato se od nekdaj držim tega, da nikoli ne kritiziram, ker vem, da ima kljub vsemu trudu nekdo tudi za mojim izdelkom kaj pokomentirati.

Kaj pa, če primerjava današnjo gradnjo s tisto nekdaj?
Zanimivo je, da so včasih dosledno upoštevali, kako se je neka stvar razvijala v naravi. Recimo, če je bilo neko zaporedje kamnin v naravi, so kos, ko so ga vgradili v oltar ali zid, postavili na isti način, kot je bil postavljen nekdaj. Veliko spoštovanja je bilo pri tem in s tem tudi seveda večja stabilnost, trdnost zgrajenega. Danes vgrajujejo tanke plošče, vse se dela preveč na hitro. Za nek sodoben objekt računajo na 40 let amortizacijske dobe, nekdaj pa se je delalo za par sto let.

Včasih je iskanje pravega kosa pravi podvig?
O, velikokrat. Tako je bilo pri balkonu z levoma v Sevnici. Narejen je bil originalno iz litotamnijskega apnenca, a druge vrste, kot smo ga poznali. Tisti iz Zidanega mosta npr. je bil gomoljaste sestave, tu pa so bile prisotne posamične alge in v prav posebnih linijah. Naenkrat pa sem se spomnil, da sem takega videl v Škocjanu na križišču. Ko sem ga našel in kos nesel pokazat restavratorskemu centru, so bili popolnoma presenečeni nad identičnostjo alg v kosu ograje in tem kosu. In tako smo lahko naredili verodostojen, do zgodovine spoštljiv zaključek ograje.

Gotska okna v Šentrupertu, zapleteno delo s školjčnimi motivi na novomeškem Rotovžu, dela na obrednem prostoru in stopnicah bazilike na Brezjah, so bili to posebni trenutki?
Vsaka stvar, ki jo delaš v življenju, je odvisna od tega, kako zelo zares si to vzel. Nekomu, ki recimo ne veruje, pa bo šel delat v cerkev, mu ne bo pomenilo veliko, četudi je nekaj perfektno naredil. Sem pa jaz imel vedno nekako srečo, da sem sodeloval z ljudmi s poglobljenim duhom. Če si na čelu ekipe, pa moraš biti zgled tudi sam. Nekega dne sem recimo opazil, kako so se fantje, s katerimi smo delali na projektih in za katere sem vedel, da so npr. po izpovedi muslimani, iskreno poklonili pred oltarjem v cerkvi. To je to. Globoko, srčno spoštovanje do svetega. In razumevanje, kaj je kamen in zakaj je toliko več.

Bili ste mentor mnogim generacijam mladih kamnosekov, ki vas imajo glede na povedano v zelo lepem spominu. Menda pa da znate hitro oceniti, kdo ima potencial, da iz kamna izvabi najboljše?
No, to pač takoj vidiš. Ali ima na primer človek strah, da prime orodje v roke, ali je frfrast. Če mu trikrat pokažeš, pa bo še vedno naredil isto napako, potem je velika možnost, da to pač ni zanj. Pa tudi odvisno od tega, kako je človek naravnan. Večina v vsem drugem išče napake, ne v sebi, in tak pri delu s kamnom res nima prihodnosti. Moraš biti samokritičen. In vedeti, da kamen ne dovoli bližnjic. Ne moreš kar preskočiti neke faze. Vse napake, vsaka bližnjica, vsaka napačna odločitev za odbir ali izbrani postopek se resnično zelo vidijo. Osnova je torej spoštovanje do materiala in do dela, do nenehne vaje, učenja. Resnica obdelave kamna pa je, da pravzaprav kamen ukazuje tebi. Kos naravnega kamna te vodi. Če boš recimo odvzel malo preveč tu ali tam, bo kos uničen, izdelka pa ven ne bo mogoče dobiti. Polno je povezanih zakonitosti v tem kosu kamna. Ti ga opazuješ, mu slediš, upaš, da predvidevaš prav, in poskušaš od sebe dati le najboljše.

Maruša Mavsar

Pogovor s kamnosekom in restavratorjem Francem Kocjanom je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 6. decembra 2018.
« Nazaj na seznam