Časopis za pokrajino Posavje
20.05.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Karl Drago Bučar, radioamater, nosilec evropskega rekorda v telegrafiji: Ta plamen imaš vedno v sebi

Objavljeno: Ponedeljek, 24.01.2022    Rubrika: PANORAMA Redakcija
karl drago bucar (4)

Karl Drago Bučar

STARI GRAD V PODBOČJU – Tu prebiva Karl Drago Bučar, katerega prehojeno življenjsko in poslovno pot od miličnika do uspešnega podjetnika bi lahko strnili tudi v knjigi. Sam bi, čeprav pravi, da ga je vse, kar je delal v življenju, osrečevalo, njeno najobsežnejše poglavje namenil radioamaterstvu.


Lani poleti je bil izdan obsežen zbornik Vezisti in zveze ob 30-letnici Republike Slovenije. Vi ste kot eden izmed njegovih soavtorjev v njem poudarili predvsem vlogo radioamaterjev v osamosvojitveni vojni na območju Posavja.
Zbornik na več kot 880 straneh ne prinaša le celovite predstavitve delovanja zvez in vezistov v času pred in v dneh osamosvojitve Slovenije ter nadaljnjega razvoja tega področja v Slovenski vojski, temveč je obenem tudi poklon in zahvala z moje strani vsem tedaj sodelujočim radioamaterjem z območja Posavja, ki so se v bran domovini vključili kot prostovoljci in bdeli nad prenašanjem komunikacijskih zvez od štaba do enot na terenu in obratno. To so bili poleg mene še Črtomir Čargo, Ivan Zupančič, Jani Kuselj ml., Jože Zagorc, Franc Župan, Martin Boltez, Bojan Klavžar, Noni (Anton, op. p.) Gubenšek, Boško Karabaš st., Tone Krajnc, Romeo Rabič, Vlado Pucko, Branko Šoba, Franc Baznik, Stanislav Žnidarič in Milan Mavsar. Žal je danes kar nekaj izmed njih že pokojnih.

Medtem ko sva s Črtom Čargom skrbela za zveze v 25. Območnem štabu Teritorialne obrambe (TO), so bili drugi radioamaterji razporejeni po bojnih enotah na terenu. Naša naloga je bila tudi prisluškovanje enotam Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Sprva so bili izredno previdni, saj so za sporazumevanje uporabljali kodirane in šifrirane pogovore in sporočila, zaradi česar teh nismo prav veliko razumeli. Kasneje, ko nam je v prvih spopadih uspelo pridobiti tudi njihove zveze, tablice črkovanja in šifre, smo pogovore tudi dešifrirali in uspešneje spremljali njihove aktivnosti in načrtovane premike enot, kar je bilo izredno dragocenega pomena tako z vidika same dolžine osamosvojitvene vojne kot njenega poteka in števila žrtev na strani teritorialcev. Če na tem mestu samo ponazorim na enem izmed primerov: naši vezisti so med drugim prestregli njihovo radijsko sporočilo o načrtovanem letalskem napadu na položaje TO v Krakovskem gozdu, zato so se lahko naše enote hitro in še pravočasno umaknile najprej v notranjost gozda in od tam na druge lokacije. Ob tem naj povem, da so se našim vrstam po pozivu slovenskega vodstva vsem zaposlenim v JLA, da prestopijo v TO, pridružili tudi trije vezisti iz cerkljanske vojašnice, vsi člani vojaškega radiokluba, sicer pa naši ljudje, ki so prispevali k temu, da smo bili še bolj učinkoviti, lažje prisluškovali in odkrivali namere JLA.

Kaj iz tistega obdobja se vam je še posebej vtisnilo v spomin?
Vsekakor velja omeniti taktičnost bojnih enot in poveljujočega kadra, ki je odigral neverjetno vlogo. Pri tem bi še posebej izpostavil poveljnika 25. Območnega štaba TO polkovnika Ernesta Breznikarja, ki ga iz vsakodnevnega življenja poznamo kot odprtega, družabnega človeka, a ko je šlo zares, je bil preudaren, zmeren poveljnik, ki ni želel z nobenim preuranjenim ukazom ogroziti življenj naših pripadnikov. Prihajalo je do več kočljivih situacij, provokacij s strani JLA, ko je, denimo, helikopter v zelo nizkem letu preletel in lebdel nad antenami naše radioamaterske postojanke na Čretežu, kjer so bile tedaj locirane občinske upravne zveze. Naša radioamaterja, ki sta tam delovala, Bojan Klavžar in Noni Gubenšek, sta o položaju obvestila štab, a je 'Enč' zelo mirno odločil: »Fantje, ne bomo reagirali, ohranite mirno kri.« To njegovo razumnost poveljevanja in varovanja ljudi, za kar smo mu lahko globoko hvaležni, lahko najbolj ponazorim z njegovimi besedami, ko je dejal: »Kaj nam bodo pa žene in mame dejale, če ne bomo njihovim možem in otrokom omogočili varne vrnitve domov?«

Ko je bila končana vojna za Slovenijo, so bojne enote po sprejemu Brionske deklaracije ostale še v stanju pripravljenosti, radioamaterji pa smo prenehali z delovanjem. V tistem času je Slovenija tudi že nabavila moderna, vodoodporna radijska sredstva iz Anglije znamke Racal Syncal in iz Izraela znamke Tadiran, ki so že sodila med bojno opremo, zato smo radioamaterji pobrali svoje radioamaterske zveze in se vrnili v normalno življenje.

Z radioamaterstvom ste se začeli ukvarjati že v zgodnjih mladostnih letih.
Zanj me je kot osnovnošolca na kostanjeviški osnovni šoli navdušil tamkajšnji učitelj fizike in tehnike Adolf Obu. Že v 8. razredu sem si izdelal prvi oddajnik, da sem lahko v Kostanjevici poslušal sodobno glasbo, kar je bilo sicer prepovedano, a če ne preizkusiš, ne veš, ali deluje ali ne. Leta 1968 sem se vpisal v šolo za miličnike v Tacnu in jo leta 1972 končal. Leto pred tem sem opravil tudi izpit za radiotelegrafista, kasneje so me poslali še na šolanje v Beograd. To pomeni, da sem radioamater že polnih 50 let.

Pripravništvo ste sicer opravili kot miličnik, a nadaljevali z izobraževanjem, službovali na različnih delovnih položajih v organih za notranje zadeve, kar vas je po letih službovanja v Ljubljani tudi pripeljalo nazaj v Krško.
Višjo policijsko šolo sem zaključil leta 1980, se v Krško vrnil leta 1984 kot komandir tukajšnje milice in zatem nekaj let služboval v občinskem upravnem organu za notranje zadeve. Glede na to, da sem med šolanjem na višji policijski šoli res pridobil zelo velik obseg znanj iz računovodstva, odkrivanja gospodarske kriminalitete in drugih deviantnih pojavov ter da sem že pred osamosvojitvijo Slovenije na Ministrstvu za finance opravil tudi vse izpite za davčnega inšpektorja, sem se želel zaposliti na finančni policiji, o kateri je bilo tedaj toliko govora. A ker do formiranja finančne policije tedaj ni prišlo in tudi še do danes ne, ker je bila politika vselej tista, ki je in še kroji vse na davčnem, finančnem ali policijskem področju, sem v začetku leta 1992 zapustil občinsko upravo. Ustanovil sem podjetje za računovodstvo, ki sem ga uspešno vodil do leta 2009, ko sem se upokojil, vodenje prepustil drugim, čeprav sem še nekaj let delal kot prokurist, leta 2015 pa podjetje prodal. Ob mojem odhodu je bilo v njem zaposlenih 18 računovodskih in davčnih delavcev, ki so uspešno vodili davčne in računovodske posle več kot 200 podjetjem, večjim obrtnikom, združenjem, zvezam, društvom ter drugim profitnim in neprofitnim organizacijam.

V podjetju Biro Bonus z enotami v Novem mestu in Ljubljani ste bili med pionirji pri uvedbi brezpapirnega računovodstva v Sloveniji, hkrati pa tudi med prvimi v panogi, ki ste pridobili ISO standard kakovosti.
Brezpapirno poslovanje je bila dejansko izredno napredna usmeritev, kar je perspektiva računovodskih podjetij še danes, saj več kot 90 odstotkov slovenskega gospodarstva sestavljajo mikro in mala podjetja, pretežen del teh pa je preneslo računovodske potrebe na zunanje servise. Računovodska podjetja namreč nudijo specifična strokovna znanja, ki jim v podjetjih že zaradi nenehno spreminjajoče se zakonodaje in sprememb na davčnem področju težko sledijo ali pa se morajo zaposleni kar naprej izobraževati. Zato sem sledil cilju, da našim strankam zagotavljamo celovite računovodske, knjigovodske in revizijske dejavnosti pa tudi davčno svetovanje. A ker tega znanja v 90. letih v Sloveniji še ni bilo, smo se zaposleni usposabljali na Gea Collegeu in odšli tudi na usposabljanje v Nemčijo. Jaz osebno sem mesec dni preživel pri davčnem svetovalcu v Regensburgu in najboljše komponente iz njegovega vodenja računovodstva in davčnega svetovanja prenesel v naše poslovanje, kar je bilo tudi porok razvoju našega podjetja.

Z uvedbo elektronskega, brezpapirnega poslovanja, ko smo na svoj terminalni strežnik pripeli podjetja, ki so doma poskenirala dokumente, vnesla še kakšne osnovne meta podatke in nam jih poslala, pa smo omogočili hitrejše storitve, racionalizirali tako stroške podjetij z vidika zmanjšanja papirologije, fizičnega dostavljanja listin, zmanjšali možnost človeških napak idr., kot tudi naše delo. Pogosto sem več kot polovico delovnega časa samo proučeval zakonodajo, nove predpise, da bi podjetja skozi poslovno leto pripeljal s čim manj davki in prispevki oziroma da bi ta plačala res samo tisti nujni delež po predpisih, da bi jim ostalo več sredstev za njihov razvoj. V bistvu sem najraje delal v računovodstvu in na tem področju dosegal tudi največje uspehe, saj sem bil nenehen iskalec sprememb, tudi skozi uvedbo standarda kakovosti, ko sem z zaposlenimi iskal rešitve za optimalno urejeno poslovanje, zagotavljanje obvladovanja in sledljivosti delovnih procesov. Kot vodja sem se zavedal, da mora podjetje, če želi biti uspešno, dosegati dobre poslovne rezultate in se razvijati, delovati kot velika družina oz. dobro uglašen ansambel.

Medtem ko sta si z ženo dom uredila v Starem Gradu v Podbočju, ste se po vrnitvi iz Ljubljane vključili tudi v Radioklub Krško. Več let ste ga vodili kot predsednik, s svojim angažiranjem pa veliko prispevali tudi k izgradnji radioamaterske postojanke na Čretežu.
Nekaj časa smo živeli še v Krškem in se zatem preselili na Stari Grad v Podbočju, na nekoliko višjo lokacijo na nadmorski višini 320 m, da imam lahko kot radioamater tudi antene. Odkar sem se upokojil, je to moj glavni konjiček. Leta 1986 sem se vključil v krški radioklub, kjer sem širil znanja in spretnosti tudi med mladino, saj sem uspešno vodil in zaključil kar nekaj tečajev za nove radioamaterje na osnovnih šolah v Krškem in v Leskovcu. Kot predsednik sem vodil krški radioklub v letih 2012–2016, bil podpredsednik v obdobju 2018–2022, od leta 1996 do 2000 pa tudi vodil Zvezo društev tehnične kulture Krško. Radioklub Krško je zelo dobro opremljen in visoko pozicioniran klub v slovenskem merilu.

Sicer je pri meni doma nameščena tudi točka ARON (Amatersko radijsko omrežje za nevarnost), ki predstavlja podporo delovanju službam zaščite in reševanja v primeru naravnih in drugih nesreč. To pomeni, da lahko z razpoložljivimi tehničnimi sredstvi, zvezami in radijskimi postajami vzpostavimo zveze, ki gredo preko Gorjancev v smeri Ljubljane ali Kuma v primeru potencialne kemične nevarnosti, poplav, nesreče v jedrski elektrarni, žledoloma, kibernetskega napada, daljšega izpada preskrbe z električno energijo, prekinitve delovanja javnih telekomunikacijskih omrežij ali potresa, saj smo na potresnem področju, na katerem so manjši potresi stalnica, zaradi česar tudi ne moremo izključiti potencialno možnega rušilnega potresa. Ravno pri tem so nam dragocene izkušnje iz hrvaške Petrinje, ko je po potresu prišlo do izpada električne energije in so zaradi preobremenjenosti omrežja prenehali delovati vsi mobiteli. Zato je treba imeti na rezervi radijske zveze in agregat, ki ga imam tako pri sebi doma, kot ga imamo tudi na postojanki na Čretežu.

Ali ste si preko vzpostavljanja zvez pridobili veliko znancev po svetu?
To so razni t. i. skedi, vnaprej dogovorjene in vzpostavljene zveze, ko se pogovarjaš z določenimi radioamaterji o različnih zadevah, naj si bo o vremenu, antenah in ostali radioamaterski opremi, a tako kot se to sicer dogaja v življenju, tudi tu postopoma skupnih tem zmanjka. V bolj razvitih državah obstaja tudi radioamaterski turizem, o čemer sem tudi osebno že razmišljal, a še ne prakticiral. To preprosto pomeni, da ponudiš radioamaterju iz druge države ali kontinenta bivanje pri sebi doma za teden, dva, sam lahko greš tisti čas kot turist radioamater drugam ali pa si gostitelj svojemu obiskovalcu in mu razkažeš posebnosti krajev in dežele. Ta praksa iz tujine je vsekakor zanimiva in tudi cenovno bolj dostopna. Zasledil sem podatek, da nas je po svetu 3,5 milijona, to pa je že velika družina radioamaterjev. Glede na število prebivalstva dosegamo lepo število tudi v Sloveniji (po podatkih iz leta 2019 več kot 3000, op. p.).

Vaši stanovski kolegi so nam zaupali, da na tekmovanjih na mednarodnem nivoju dosegate izredno visoke uvrstitve, da ste celo nosilec evropski rekorda v telegrafiji, a da kljub temu ostajate izredno skromni.
Za prosti čas si vedno izberem radioamaterska tekmovanja, ki se odvijajo pretežno med konci tedna. Lahko rečem, da mi to angažiranje, odkar sem upokojen, predstavlja bistvo zadovoljnega življenja. In drži, da sem se zaradi nenehnega udeleževanja mednarodnih tekem v vzpostavljanju radijskih zvez, predvsem z Morsejevimi znaki, v tem tako izuril, da v evropskem merilu predstavljam Slovenijo kot primer izjemnega uspeha. Prav tako tudi, da sem z osebnim pozivnim znakom S52AW v tekmovanju z imenom CQ World Wide DX Contest še vedno nosilec All Time Score Records for Europe 1948–2021 (rekorder vseh časov za Evropo, op. p.) na frekvenčnem obsegu 7 MHz v telegrafiji, v kategoriji »Singl Operator Assisted –High«. Žal sem pri tem edini Slovenec, saj si običajno ta mesta delijo radioamaterji velikih in radioamatersko močnih držav. Vsekakor pa mi je to v velik ponos. In nedvomno bom radioamater ostal, vse dokler mi bodo to omogočale kognitivne sposobnosti. Radioamater prenehaš biti, ko umreš. Sicer imaš ta plamen vedno v sebi.

Bojana Mavsar

(pogovor s Karlom Dragom Bučarjem je bil objavljen v časopisu Posavski obzornik, izdanem 20. januarja)

#povezujemoposavje

 
« Nazaj na seznam
»