Časopis za pokrajino Posavje
15.05.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ko novo leto pričakaš v vročini na plaži ...

Objavljeno: Nedelja, 02.05.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Danijela Bosančić in Mladen Samohod s sinčkom Liamom

Mladen Samohod in Danijela Bosančić s sinom Liamom (foto: osebni arhiv)

Ena najuspešnejših držav v boju s pandemijo je Avstralija, kjer se je že avgusta lani situacija začela obračati na bolje in je življenje postajalo vsak dan bolj normalno. O tem smo lahko iz prve roke izvedeli pri Brežičanih Danijeli Bosančić in Mladenu Samohodu, ki sta se pred nekaj leti odločila, da si bosta kariero in življenje ustvarila v deželi »tam spodaj«, kot radi rečejo tej državi in celini hkrati.

Mladen »čez noč« pustil službo v Termah Čatež in se odpravil v Avstralijo

43-letni Mladen je pred odhodom v Avstralijo prvo pravo službo našel v Termah Čatež, kjer je bil v vodstveni strukturi in po njegovih navedbah od blizu videl vse stereotipe slovenskega gospodarstva – vpletanje politike, nepotizem, klientelizem, korupcijo. »Dolgoročno se nisem videl v takšnem okolju in nekega dne sem naletel na oglas agencije, ki je posredovala pri migracijah v Avstralijo. Stopil sem v kontakt z njimi in začel urejati papirologijo za vizo. Kakšno leto kasneje so mi jo odobrili, medtem so razmere v Termah postale še bolj neznosne in sredi leta 2007 sem z nasmeškom na obrazu odnesel v upravo svojo odpoved, se vkrcal na letalo in poletel proti Avstraliji,« razlaga takraten niz dogodkov.
7285bd884de60c63713e67f784cd359f.

Nočna fotografija mesta Adelaide iz zraka (vir: explore.cityofadelaide.com.au)

Kmalu po prihodu je dobil službo v vladi Južne Avstralije, kjer dela še danes, zadnjih deset let na področju digitalizacije javne uprave. 11 let mlajša Danijela je Mladena spoznala leta 2013, ko je bil v Brežicah na počitnicah. Ostala sta v stikih, najprej je k njemu začela odhajati na nekajmesečne obiske, leta 2015 pa se je bolj kot ne preselila v Avstralijo. Ker še ni imela stalne vize, se je njun sin Liam naslednje leto rodil v Brežicah, od septembra 2016 pa vsi trije živijo v petem največjem mestu v Avstraliji Adelaidu, glavnem mestu zvezne države Južna Avstralija, v katerem po zadnjih podatkih živi približno 1,3 milijona prebivalcev. Danijela je v Sloveniji študirala pravo, kar pa ji zdaj zaradi drugačnega pravnega sistema ne pomaga veliko. Odkar ima stalno vizo, ji je veliko lažje na trgu dela, pravi. Trenutno dela v bančnem sektorju, natančneje pri pokojninskem skladu.
3816_image1_mv1

Vinarna d'Arenberg, ki se nahaja v McLaren Valu, eni izmed vinorodnih pokrajin v Južni Avstraliji (vir: bookme.com.au)


Življenje je že nekaj časa spet normalno

Mladen in Danijela pravita, da jima je Adelaide všeč, »ker sicer je milijonsko mesto in ima vse, kar si zaželiš, na dosegu roke, ni pa kaotična metropola s prometnimi zamaški, kriminalom in vrtoglavimi življenjskimi stroški, kar npr. vedno bolj postajata Sydney in Melbourne«. Omenjata tudi, da si je Južna Avstralija nadela turistični slogan »država festivalov«, saj se tam čez celo poletje vrstijo raznovrstni kulturni dogodki na prostem, ki se jih udeležujeta, če je le možno. »Tu se je pravkar zaključil največji festival na južni polobli Fringe, ki je bil sicer rahlo okrnjen, ker je bilo zelo malo nastopajočih iz tujine, a je potekal skoraj tako, kot da covida ne bi bilo,« s primerom ponazorita, da je življenje v Avstraliji že nekaj časa spet v starih tirnicah. Ta država je namreč, kar se tiče odziva na pandemijo, ena najuspešnejših na svetu. Pravočasno so omejili mednarodne lete in vzpostavili sistem karanten za vse prišleke iz tujine v t. i. medi-hotelih, pravila socialnega distanciranja so bila jasno razložena in ljudje so se jih v veliki večini zelo striktno držali. »Prvih nekaj mesecev je bilo sicer tesnobnih, okužbe so naraščale, šole in vrtci so se zapirali, interni leti so obstali, meje med državami so bile neprehodne, večina nas je morala delati od doma, mnogi so izgubili službe, v zraku je bilo čutiti negotovost …« povesta sogovornika in nadaljujeta, da je država hitro priskočila na pomoč – vsi, ki zaradi covida niso mogli delati, so dobili 750 $ podpore na teden, pri gradnji ali obnovi hiš je vsak prejel nepovratna sredstva, v turizmu so podobno kot v Sloveniji uvedli voucherje.
moseley-beach-club-lr

Plaža Glenelg v Adelaidu (vir: southaustralia.com)


Vladni odločevalci delujejo v interesu javnega zdravja

Kot še razlagata, se je že avgusta situacija začela obračati na bolje, okuženih je bilo iz dneva v dan manj, med ljudi se je vrnil optimizem, postopoma so se začeli vračati v službe, življenje je postajalo vsak dan bolj normalno. »Trenutno imamo 32 okuženih, ki so prišli iz tujine in se nahajajo v medi-hotelih, za covidom pa so v Južni Avstraliji doslej umrli štirje ljudje,« navajata in še omenjata, da imajo v Južni Avstraliji vse trgovine, lokali in uradi svojo QR-kodo, ki jo prebivalci skenirajo z mobiteli. Podatki se shranijo na ministrstvu za zdravje za 28 dni. Če odkrijejo novo okužbo, se nemudoma aktivirajo pristojne institucije in izsledijo vse, ki so bili v stiku z okuženim. V Adelaidu so doživeli tudi nenaden šestdnevni ’lockdown’, ki so ga napovedali manj kot deset ur vnaprej. Na koncu so ga po treh dneh preklicali, ker se je izkazalo, da je eden od okuženih lagal … »Ko ljudje vidijo, da ukrepi delujejo, se jih veliko lažje držijo in zaupajo vladnim odločevalcem. Ti od vsega začetka tesno sodelujejo s stroko in ne poskušajo sprejemati popularnih odločitev, ampak delujejo v interesu javnega zdravja,« poudarjata in dodajata, da so Avstralci večinoma zelo naklonjeni cepljenju, zapleta pa se pri izvedbi. »Obljubljali so 4 milijone cepljenih do konca marca in celotne populacije do oktobra – ko se je marec končal, ni bilo cepljenih niti milijon ljudi. Avstralske države krivijo vlado v Canberri, vlada kaže s prstom na države EU, ki da blokirajo dobavo, te seveda to zanikajo … Potem so tu še pomisleki zaradi krvnih strdkov in nedavno so prenehali cepiti mlajše od 50 let s cepivom AstraZenece. Tako da vse kaže, da bo trajalo veliko dlje kot do oktobra, preden bomo vsi cepljeni. A ker so prenosi okužb med prebivalstvom pod kontrolo, je seveda čakanje manj stresno,« pripovedujeta.

Nikjer ni pozdrava 'bok'

Posavca opisujeta, da živita v zelo raznoliki deželi. Na eni strani velemesta, na drugi neskončne ravnine, puščave, tropski gozdovi. »Ljudje so večinoma odprti, sproščeni, prijazni, praktično vse narodnosti in kulture sveta sobivajo v harmoniji, otroci so že od malih nog izpostavljeni multikulturnosti in vzgajani v duhu sprejemanja drugačnosti,« razlagata, da jima je vsekakor všeč, da si njun sin ne izbira prijateljev na podlagi barve kože in oblike oči. Seveda so tudi tukaj tako kot povsod po svetu ljudje, ki v prišlekih vidijo grožnjo in poskušajo ohranjati »plemensko čistost« s porokami izključno znotraj svoje etnične skupine. Obstajajo tudi populistične politične stranke, ki spodbujajo te strahove in netijo sovraštvo, a te so na srečo na obrobju in nimajo nikakršnega vpliva na migracijsko politiko in izobraževalni sistem, še opisujeta. Oba najbolj pogrešata sneg, najbližje smučišče imata 12 ur vožnje stran, bele zime v Avstraliji še nista doživela. »Čeprav se sliši zelo mamljivo, se je na praznovanje božiča in novega leta pri 35 °C na plaži težko navaditi,« dodaja Danijela, ki pravi, da je največji minus življenja v Avstraliji, da je tako daleč od doma in da posledično za vikend ne moreš domov na nedeljsko kosilo. Največ pogreša družino in prijatelje ter da nikjer ne sliši pozdrava ’bok’. Po njenih besedah je velika podobnost z domačimi kraji vinogradništvo. Avstralija je namreč peti največji izvoznik vina na svetu in Južna Avstralija prispeva kar 60 % tega. »Vina so zelo kakovostna in vem, da bi jih moja babica Tončka z veseljem poizkušala,« še pove. »Selitev v Avstralijo me je naučila, da je življenje nepredvidljivo in da si mogoče ni dobro delati dolgoročnih planov. Če bi mi nekdo pred sedmimi leti rekel, da bom danes živela na drugi polobli, bi mu rekla, da je zmešan. Tako da tudi težko rečem, kdaj in če se bomo vrnili domov,« pravi Danijela, Mladen pa jo za konec dopolni: »Najin sin bo kmalu začel hoditi v osnovno šolo, tako da se časovno okno za vrnitev v Slovenijo počasi zapira. A nikoli se ne ve ...«

Rok Retelj

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam