Časopis za pokrajino Posavje
25.01.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ko spregovorijo otroci ...

Objavljeno: Sobota, 27.11.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
alkoholizem

Očetje naših sogovornikov so po zdravljenju korenito spremenili način življenja, kar je izboljšalo kakovost življenja vseh družinskih članov. (foto: simbolična slika)

Potem ko smo pred letom dni v mesecu novembru, ki poteka v znamenju boja proti zasvojenosti, na naših straneh razgrnili pripoved Lidije o njenem življenju v primežu alkoholne omame in po zdravljenju odvisnosti, tokrat pred vas prinašamo pripovedi Mihe, Ignaca, Veronike in Mije, ki so odraščali v družinah z alkoholiziranim staršem.


Po besedah Ivanke Zevnik, predsednice Društva Zmagovita pot Krško, v katerega so vključene z alkoholom zasvojene osebe oz. osebe, ki so opravile bolnišnično ali ambulantno zdravljenje odvisnosti, imajo poleg specializiranih institucij in strokovnih delavcev zavodov, centrov za socialno delo in društev, ki delujejo na področju boja proti zasvojenosti, ključno vlogo pri zdravljenju posameznika in po njem tudi njegovi svojci. V prvi vrsti se na trnovo pot zdravljenja najpogosteje podajo z odvisnikom od alkohola zakonski partnerji, v primež stisk in različnih življenjskih situacij pa so ujeti tudi otroci, o čemer so za naš časopis spregovorili danes že odrasli Miha iz občine Brežice ter Ignac, Veronika in Mija iz krške občine.

Še danes sliši prošnje in jok

Miha pripoveduje, da je bil alkoholizmu v družini priča v otroškem in mladostnem obdobju, ko ga je očetova odvisnost pomembno sooblikovala ter mu pogosto rušila samozavest. Še danes, kakor pravi, ima pred očmi in sliši materine prošnje, rotenja, tudi očitke očetu, njen in sestrin jok, ki sta se razlegala po prostorih hiše, medtem ko se je sam, upajoč, da se zbudi v lepši jutri, najpogosteje umaknil v svoj svet. Opazil je, da najpogosteje očetovo intenzivno opijanje sovpada z luninimi menami, še posebej hudo je bilo, ko je sočasno užival tablete in alkohol: »Težko ga je bilo gledati, kako je iskal pijačo, njegove steklene in begajoče oči, težko je bilo poslušati, kako se mu jezik med govorom zatika ... Bali smo se, da se mu pripeti nesreča pri delu ali na cesti.« Kot pripoveduje, se je oče iz primeža alkoholizma sicer skušal rešiti večkrat na različne načine, a neuspešno vse do zdravljenja na ljubljanski psihiatrični kliniki leta 1999, ko je sam obiskoval že drugi letnik fakultete. Tedaj se je oče že spopadal s stanjem delirija: »Od tedanjega zdravljenja dalje moj oče ni zaužil niti kapljice alkohola! Danes je človek, ki ga iskreno spoštujem. Vselej me razume, podpre, dobro namerno svetuje. Je odgovoren in deloven mož, oče, dedek, brat, dobri sosed, stric, prijatelj in član četrtkove druščine (skupine Zmagovita pot Krško, op. p.). Zagotovo je zaradi kalvarije, skozi katero se je moral pretolči, danes toliko boljši človek. Čas, ki mu ga je nekoč vzela pijača, danes namenja pohodom in izletom, druženju, aktivnostim v različnih društvih, prijateljem in nam, domačim in sorodnikom. Nekoč je bila zasvojenost, a danes smo lahko tudi zaradi nje močnejši!« Miha poučuje kot učitelj a srednji šoli in njegove izkušnje, upajoč, da jim bo v poduk, kot razrednik deli tudi med generacije dijakov: »Morda pa bo vendarle koga izmed njih, ki jih že mamijo skušnjave po alkoholu, cigaretah in drogah, moja izkušnja še pravočasno zavrla. Osebno sem hvaležen mnogim strokovnim delavkam na CSD Krško, psihiatrični kliniki in še mnogim, ki so pomagali k ozdravitvi očeta, ki nam je danes neizmerljivo bogat zaklad ljubezni, izkušenj in dobrot. Nekateri posamezniki iz prepada potrebujejo pomoč, njihove družine pa tudi,« nam je še med drugim zaupal Miha.

Zelo se je bal za očetovo življenje

Ignaca je spremljal očetov alkoholizem v obdobju, ko je obiskoval nižje razrede osnovne šole, ko se še ni niti dodobra zavedal, kot pravi, kaj je alkohol in kaj lahko povzroči človeku: »Zaradi alkohola je bil oče večkrat, predvsem v večernih urah, neodziven, redkobeseden, na srečo pa ni bil nikoli nasilen do nas, družinskih članov, ne fizično ne verbalno. Iz tistega časa imam bolj malo spominov, kljub temu pa se spomnim prizora, kako je na poti proti spalnici omagal in nemočno obsedel na tleh hodnika. To je bil zelo mučen prizor, ko je prišla mama zraven in mu pomagala vstati. Govoril je nerazločne besede in videlo se je, da ne ve zase. Spomnim se tudi, da sem se zelo bal za njegovo življenje, kaj se mu lahko v takem stanju zgodi, ali bi si lahko celo kaj naredil sam, namreč zelo sem ga imel rad. Vse to je imelo zelo slabe posledice predvsem na mamo, ki je veliko jokala in bila pogosto otožna. Zaradi tega sem se boril s skušnjavo, ne zavedajoč se, da so težave povezane s pitjem, da bi  mu sam zagrozil, da ga bomo, če se ne bo nič spremenilo pri hiši, s sestro in mama zapustili. A bil sem le otrok, ki je zgolj čutil, da so razmere v hiši vse bolj moreče, in še preden sem dejansko zbral pogum, se je naše življenje začelo spreminjati na bolje. Oče je namreč povsem opustil pitje. Z mamo sta začela hoditi na skupinska terapevtska srečanja v Krško in zelo všeč mi je bilo, ker so člani te skupine postali pravi prijatelji in so se večkrat družili, predvsem ob koncih tedna. Kadar so prišli k nam na obisk, je bilo veliko smeha in klepetanja, na mizi pa vedno samo sok in voda. Ko sedaj z nekoliko distance gledam na zadevo, lahko ugotovim, da je dobesedno četrtkova skupina rešila našo družino in naše družinsko življenje.«

Nekako se navadiš, otopiš ...

Svoje spomine je Veronika strnila tik pred martinovim: »Dan, na katerega sem nekdaj še bolj prosila Boga, naj očeta že enkrat ustavi. Naj ga že pošlje na zdravljenje! In uslišana sem bila.« Očeta se spominja kot vselej radodarnega, odprtih rok in prijaznega vse do njegove upokojitve: »Ko je bilo časa naenkrat na pretek, četudi dela na kmetiji ni manjkalo, si ga je pričel krajšati s pitjem. Žal se je njegovo razpoloženje že po kozarcu preveč spremenilo iz dobrodušnega v jeznega, ko je bil njegov bes usmerjen v tistega, ki se je znašel v bližini. A nekako se navadiš, otopiš, si najdeš službo, bereš knjige, raje prespiš pri prijateljih, da se odmakneš od situacije, na katero nimaš vpliva, ali se enostavno odseliš,« pripoveduje Veronika, »a problemi ostanejo. Obrazložitev za njegovo početje sem si prizadevala najti v njegovem odraščanju v številni družini, v kateri je kraljeval alkohol kot uteha za malo ljubezni ...« Tako kot je Veronika nekdaj zaradi odvisnosti očeta od alkohola občutila bes in obup, tako danes, ko je to obdobje za njimi, ko se je očetu uspelo iztrgati iz njegovega primeža, občuti olajšanje: »Življenje se je popolnoma spremenilo. Iskreno sem vesela, da je našel svoje mesto v skupini ljudi, ki so prehodili podobno trnovo pot k ozdravitvi, da se oče počuti razumljenega, spoštovanega in ljubljenega. Ne samo od skupine, ampak tudi od vseh nas, družine, ki smo mu stali in mu ševedno stojimo ob strani.«

Srce mi več ne krvavi

»Otopel, prazen pogled skozi okno. Kot da bi gledala zrcalo, ki se je razbilo na tisoč kosov. Odraz moje duše in ranjenega srca ... Sama. V svoji veliki sobi, ki sem si jo delila s svojim bratom, preden je odšel na študij v Ljubljano. Mami v službi. Čakam. Še vedno čakam. Ne morem se zbrati, da bi delala domačo nalogo ali se učila. Sprašujem se, kdaj se bo pripeljal? Se bo sploh pripeljal? Bo uspešno zapeljal vzvratno na kozolec? Vedela sem, kje je, kam se je odpeljal – po ’šus v gorco’. Nato zaslišim avto, nekoliko si oddahnem, a srce mi še vedno razbija. Oče se uleže v jedilnici na klop in zaspi,« se spominja svojih občutij Mija. In nadaljuje: »Velikokrat sem se počutila tako. Prazno. Samo! Gledala sem, kako se mami trudi, da bi zaživeli neko normalno življenje, a je alkohol narekoval življenje naše družine in ga obračal po svoje vse do tedaj, dokler se oče ni zavedal, da je suženj pijače, in se podal na trnovo pot k ozdravitvi. Pot, na kateri je ob zaslombi moje matere vložil veliko napora v življenje, ki ga živimo danes. Srce mi več ne krvavi. Domače naloge so narejene. Moj oče! Danes se z nami smeji, pogovarja, ima prijatelje. In živi, živimo končno polno življenje.«

Kar je pomembno ob navedenih pričevanjih, so vsi moški, ki so jih opisali njihovi otroci, po zdravljenju korenito spremenili način življenja, ki se odraža na kakovosti življenja vseh družinskih članov. Kot je povedala Ivanka Zevnik, še vedno vsi obiskujejo terapevtske skupine, ki delujejo pod okriljem Društva Zmagovita pot. Trenutno skupine, ki se tedensko v Krškem sestajajo s terapevtkami z namenom vzdrževanja abstinence, preseganja odvisnosti z razvijanjem zdravega načina življenja, razreševanja osebnih problemov in problemov z okolico, obiskuje 40 oseb.

Bojana Mavsar

(Članek je bil objavljen v 25. novembra izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje

 
« Nazaj na seznam
»