Časopis za pokrajino Posavje
8.08.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ljubezen ga je odpeljala na Madžarsko

Objavljeno: Sobota, 18.07.2020    Rubrika: PANORAMA
Gregor Povalej, Karlobag 2020.

Gregor Povalej poletni čas dopustniških dni skupaj z družino rad preživlja na morski obali.

Sevničan Gregor Povalej, ki se je rodil leta 1976 v brežiški porodnišnici, je po zaključeni osnovni šoli nadaljeval šolanje na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, nato nadaljeval s študijem na Fakulteti za turistične študije v Portorožu, se zaposlil in se nekega dne na poti do Blatnega jezera zaljubil v avtoštoparko ter se zaradi nje preselil v prestolnico Madžarske.

Gregor Povalej, Malta_2020

Potovanja so del dopustniških in počitniških doživetij, kjer nastajajo tudi fotografije, kot je ta z Malte.

»Vsako leto za prvi maj smo s starši nekam šli in če se prav spomnim, smo bili eno leto na Crvenem otoku na Kompasovem prvomajskem srečanju in takrat se mi je zdel poklic animatorja tako ’kul’, da sem rekel ali turizem ali nič in tako sem se po zaključeni osnovni šoli v Sevnici vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Ljubljani,« se spominja Gregor Povalej, ki se v domači kraj, v katerem si je kot najstnik med počitnicami služil žepnino na vse mogoče načine, pogosto in rad vrača. »Med drugim sem delal na Radiu Sevnica kot povezovalec programa in na ta čas so ostali zelo lepi spomini; mogoče tudi zato, ker mislim da, vsaj zame, ni bilo toliko pomembno, kdaj bom dobil plačilo, ampak ker smo bili dobra ekipa; bilo je veliko smeha, druženja, raznoraznih sestankov … Hvala, Nada, Branka, Ljuba in vsi ostali, za nepozabne izkušnje in nepozabna doživetja,« nadaljuje sogovornik, ki ga je pot vodila tudi na nekdanji radio v Krškem ter v času študija na Radio Morje Portorož. Kot dijak in študent je preko poletja delal tudi v Termah Čatež, na recepciji hotela. V posebnem spominu mu je ostala poletna prireditev Piknik pod kostanji, ki je bila namenjena gostom kampa in apartmajev. Piknik prostor je bil sredi Čateških toplic, pod kostanji, z glasbo v živo, ob hrani z žara in pijači, trajal pa je od 20. do 24. ure.

KOT ŠTUDENT ODPOTOVAL NA MADŽARSKO, TAM NAŠEL LJUBEZEN IN ZAPOSLITEV

Gregor Povalej, Bolgarija 2019

Družina slovensko-madžarskih korenin pogosto uživa v terenski vožnji zunaj urejenih cestišč.

V času študija v Portorožu je sprejel ponudbo svojega profesorja Janeza Pergarja, ki je na »Turistici« predaval predmet Potovalne agencije in odločil se je za vodenje tujih skupin na oddih ob Blatnem jezeru na Madžarskem. »Tri sezone sem bil od maja do septembra zaposlen v Kompasovi turistični agenciji v mestu Siofok ob Blatnem jezeru, potem sem se vrnil domov in obiskoval predavanja v Portorožu. Po zaključku študija sem odšel še na obvezno služenje vojaškega roka. Mislim, da smo bili predzadnja generacija obvezne vojske, ki sem jo služil sedem mesecev, najprej v Novem mestu in nato v Ilirski Bistrici. Se mi zdi, da bi šel še enkrat v vojsko, za ene 14 do 21 dni – na stražo, ker smo stražili na zelo lepih, nepozabnih mestih,« je še del spominov, v katere vključi še »usodno srečanje«, zaradi katerega se je za stalno preselil na Madžarsko. »V moje vozilo, ko sem vozil proti Blatnemu jezeru, je vstopila prikupna avtoštoparka, ki je bila na poti v disko s prijateljico. Bila je ljubezen na prvi pogled in po odsluženem vojaškem roku sem se želel zaposliti v Budimpešti, saj ima tam naša potovalna agencija svojo poslovalnico. Ni se izšlo, službo sem dobil v ljubljanski poslovalnici kot predstavnik za slovenske goste v Tuniziji. »Če se imata rada, je rekla takratna šefica turistične izpostave v Budimpešti, se bosta že počakala. Naj še dodam, da je v tistih časih potekala komunikacija v tujino samo preko mobitela, in to je bilo prekleto drago, enkrat so mi celo odtrgali od plače,« pripoveduje Gregor, ki je 9. januarja 2002 vendarle pričel delati kot komercialist v Budimpešti, kjer je stanoval pri svoji »avtoštoparki«, danes pa ženi. »Naj povem, da je ves postopek pridobivanja dokumentov za delo in bivanje na Madžarskem trajal okoli tri mesece,« pojasnjuje in doda, da je bilo vmes veliko lepih, zanimivih potovanj. V prijetnem spominu mu je ostal tudi trenutek, ko je svoje dekle Enikő prvič predstavil svojim domačim. »Zvečer sva se pripeljala v Sevnico, naslednje jutro pa se je cela ’familija’ ob 8. uri zbrala na ’kafetku’, saj so vsi želeli spoznati mojo Madžarko. Oče Janko je dejal, če je prava ’Madžarica’, potem naj skuha bograč – in ga je … pa tudi cviček je poskusila in ji je po letu in pol celo postal všeč,« se nasmehne.

V BUDIMPEŠTI ŽE SKORAJ 20 LET

Sevničan, ki živi v manjšem mestu severno od Budimpešte že skoraj dve desetletji, vodi v madžarski prestolnici Kompasovo turistično poslovalnico in je srečen v zakonu s svojo srčno izbranko, s katero imata dve hčerki, Karolino in Elviro, stari 15 in 13 let. »Ponosen sem na to, da poleg madžarskega jezika govorita tekoče slovensko, tudi sam sem v vseh teh letih dodobra usvojil madžarščino, ki je za učenje zelo težak jezik, drugačen od vseh ostalih evropskih jezikov, a če želiš, da te sprejmejo medse, potem je to osnova in tukaj ni pardona – kot ni pardona, da hčerki ne bi govorili slovensko. No, tudi žena lepo govori slovensko,« še opiše sedanji čas, v katerem ni pozabil na domači kraj. »Zelo rad se vračam domov, skupaj z družino, čeprav je to, na žalost, zaradi vseh obveznosti vse bolj poredko, recimo enkrat na dva meseca, vendar izkoristimo trenutke in velikokrat pripeljemo s seboj še prijatelje. Vedno znova me razveseli, da je Slovenija všeč tudi mojim madžarskim prijateljem,« zaključi predstavitev dela življenjske poti, ki ga pogosto vodi tudi v druge svetovne kraje.

Nekaj posebnih vtisov je pustila letošnja pandemija novega koronavirusa, zaradi katerega so bila odpovedana številna turistična potovanja. Obvezno je bilo nošenje mask, šolanje je potekalo na daljavo, delo od doma, druženj skoraj ni bilo. »Imamo srečo, da je v neposredni bližini, kjer smo doma, majhna trgovina in imajo marsikaj na zalogi. Ja, v času korone sem samo enkrat spekel kruh, ker sem ga potem sam pojedel,« ohranja še naprej vedrino v pogovoru in zaključi, da v družini spremljajo dogajanje in se prilagajajo, ker jim drugega tako ali tako ne preostane.

Smilja Radi

Zgodba je objavljena v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 16. julija 2020

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

01.08.2020 | PANORAMA

Krompir naš vsakdanji

02.08.2020 | PANORAMA

Ali ste vedeli ...

31.07.2020 | PANORAMA

Jabolka za sprehajalce

ne spreglejte

12.09.2019 | Redakcija

Solatarska ciza z Drnovega

17.12.2019 | Redakcija

Vesele praznike!

27.05.2019 | Oglas

Kako hitro do specialista?