Časopis za pokrajino Posavje
24.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Mama, ne delaj nama sramote po Krškem!«

Objavljeno: Petek, 27.11.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
alkoholizem

Foto: simbolična slika, vir: iStock

V mesecu novembru, ki poteka tudi v znamenju preprečevanja vseh oblik zasvojenosti, z vami delimo iskreno izpoved Lidije iz Krškega o zasvojenosti z alkoholom. Uspešno abstinira že osem let, z odločitvijo za zdravljenje, kakor pravi, pa si je podarila še eno novo in mnogo lepše življenje.

Lidija, ki danes šteje 55 let, pravi, da enoznačnega odgovora na vprašanje, zakaj se posameznik poda na pot alkoholne omame, sicer ne more ponuditi, trdi pa, da pitje ni zgolj slaba navada, temveč tudi bolezen. Osebno jo je alkohol spremljal že od otroštva dalje, saj je odraščala na kmetiji, na vasi, kjer ne doma ne pri sosedih ni nikoli zmanjkalo vina, saj ga je pridelovala domala vsaka hiša, pa tudi ne žganih pijač: »Ob obiskih smo drug drugemu ponujali vino, saj, kot so dejali, voda še v čevlju ni dobra. Ob vsaki priložnosti, vsako delo, naj si gre za koline, spravilo drv, koruze in druga opravila, smo si nazdravili s šilcem kratkega.« Vino so ji dali poskusiti že kot otroku, ko je bila starejša, pa je tudi njej pripadalo tako žganje na začetku opravil kot kozarec vina na koncu težjega dela, saj je bila pridna in si ga je zaslužila, kot so dejali starši.

Pitje na skrivaj

Uspešno se je izšolala, končala gimnazijo in zatem fakulteto, po zaključku katere je dobila dobro službo v podjetju, ki jo je štipendiralo. Bilo je v začetku 90. let, ko tudi zakonodaja, kot jo poznamo danes, še ni striktno prepovedovala pitja med delovnim časom na delovnem mestu, zato se v omarah ni nahajala zgolj dokumentacija, temveč tudi alkoholna pijača, s katero so nazdravljali ob rojstnih dnevih in drugih praznovanjih, popivanja so bila stalnica tudi na službenih potovanjih in večerjah. V tem obdobju se je občasno že opila, nezavedno pa pričela toniti v zasvojenost, ko se je pričela ’nagrajevati’ s pijačo v zasebnem življenju, naj si bo iz veselja naj si bo iz žalosti: »Moje pitje se je skoncentriralo predvsem na pitje na skrivaj, pitje ob vikendih, praznikih in med dopustom, kar je sicer pogost pojav pri ženskah. Pazila sem, kje in s kom pijem. Nisem si dovolila, da bi se opila na kakšni zabavi ali družinskih obiskih, saj nisem želela, da me sodelavci ali prijatelji vidijo v takšnem stanju. V opitem stanju tudi nisem sedla za volan, saj sem se zavedala, da bi lahko povzročila prometno nesrečo in da bi zaradi izgube vozniškega dovoljenja lahko izgubila tudi službo. Svoje pitje sem kar skrbno skrivala, saj v službi niso niti slutili, da imam težave s prekomernim pitjem. Vedno, kadar sem malo preveč popila, sem bila zabavna, duhovita in vesela, ko je bilo pijače preveč, pa sem zlezla v posteljo. Drugi dan je bilo vselej hudo, bruhala sem, bila omotična, imela sem hude glavobole. Da sem šla lahko v službo, sem vzela pomirjevala, v kolikor ta niso zalegla in je bila slabost prevelika, sem koristila bolniško ali dopust. Čedalje težje sem obvladovala pitje, saj je pijača že začela obvladovati mene.« V več kot deset let trajajoči zakonski zvezi ni našla izpopolnitve, kot si jo je želela, pripoveduje, saj sta se z možem pogosto prepirala, zato je skušala nezadovoljstvo v času, ko so vsi legli k nočnemu počitku, zmanjševati s pitjem vina. Večkrat se ji je uspelo sicer za določeno obdobje tudi upreti skušnjavi, a je slej kot prej ponovno poprijela za kozarec: »Nekdanji mož je seveda opazil moje početje, mislim, da je bil žalosten in razočaran. Zraven sta bila tudi dva majhna otroka. Zaustavila me ni niti mamina smrt leta 2000. Umrla je namreč zaradi alkoholne ciroze jeter.«

Odločitev za zdravljenje

Popivanje se je stopnjevalo, po letu 2010 ga ni mogla prikrivati ne pred sosedi ne pred najstniškima otrokoma: »Še danes se pogosto sprašujem, le kako zelo sta morala otroka trpeti in se me sramovati. Koliko škode sem jima povzročila s svojim pitjem? V letu 2012 je moje pitje doseglo zgornjo mejo, osebno pa sem dosegla lastno dno, saj sem nekaj tednov pred odhodom na zdravljenje samo še popivala in ležala v postelji. Tedanji dober prijatelj, ki me je pozneje, skupaj z mojo hčerko, spremljal tudi med zdravljenjem, mi je pripeljal na pogovor osebo, ki je delovala kot terapevtka v eni izmed skupin zdravljenih alkoholikov. Spominjam se, da sem jo ob koncu pogovora, ki sva ga imeli dva dni pred odhodom na zdravljenje, vprašala: 'Torej nimam druge možnosti kot zdravljenje, kajne?' Le molče je odkimala. Tisti dan sem se še zadnjič odpravila po pijačo v trgovino. In ko sem se nazaj gredoč že pozibavala proti vhodnim vratom, sta mimo pripeljala moja otroka, odprla okno na vozilu in mi resnobno in odločno dejala: 'Mama, ne delaj nama sramote po Krškem!'« V tistem trenutku je v njej dozorela dokončna odločitev za zdravljenje, s katerim je že naslednjega dne pričela v Psihiatrični bolnišnici na Vojniku. V obdobju dobrih treh mesecev se s pomočjo zdravnice in terapevtov ni le temeljito poučila o alkoholizmu in njegovih stranskih učnikih, temveč je bil to tudi čas, ko se je v celoti posvetila sebi, predelala določene travme iz preteklosti in se naučila raznih obrambnih mehanizmov, kako živeti naprej in hkrati vzdrževati abstinenco.

Polno in lepše življenje

Po vrnitvi domov je bila ob hčerki in prijatelju velike opore deležna tudi v Društvu Zmagovita pot iz Krškega, v katerem se ob četrtkih srečujejo ljudje s podobnimi težavami. »Skupaj veliko lažje vztrajamo na poti treznosti; nekateri hodijo na srečanja že več kot 20 let, nekateri, žal, pridejo enkrat, dvakrat in odnehajo in med temi so le redki, ki vztrajajo na poti treznega življenja. Druženja v društvu, znotraj njega organizirana predavanja, izleti, pohodi v hribe, tabori, novoletna srečanja ipd., vse to me je obogatilo in naredilo močnejšo. Postala sem boljši človek, znam se postaviti zase. Znam se ubraniti pastem. Drugače razmišljam in drugače delujem. Tako doma kot v službi sem zanesljiva, dosledna in disciplinirana. Dnevi so mi postali prekratki za vse tisto, kar bi rada naredila. Rada vrtnarim, se izpopolnjujem v znanju tujih jezikov, se ukvarjam s pohodništvom, med drugim sem prehodila del Jakobove poti v Španiji, se povzpela na nekaj slovenskih dvatisočakov, uživala v trekingu na otoku Rabu ipd. Z odločitvijo za zdravljenje sem si podarila še eno novo in mnogo lepše življenje. V nasprotnem primeru,« zaključi najin pogovor Lidija, »sem prepričana, da tam, kjer bi bila, se z vami več ne bi mogla pogovarjati.«

Bojana Mavsar, foto: simbolična slika, vir: iStock

(članek je bil objavljen v 26. novembra izdani številki časopisa Posavski obzornik)
« Nazaj na seznam