Časopis za pokrajino Posavje
9.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Manjkali so medosebni odnosi in občutek svobode

Objavljeno: Četrtek, 28.05.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Božena Ostrovršnik, stanovalka DU Brežice (4)

Božena Ostrovršnik (foto: R. R.)

V posavskih domovih za starejše do danes ni bilo nobene okužbe s koronavirusom, za kar gre v prvi vrsti zahvala vodstvom domov, ki so ukrepala ob pravem času. Stanovalci in oskrbovanci, četudi kar nekaj časa povsem zaprti ter brez izhoda in neposrednega stika s svojci, so uspešno prebrodili tudi to za večino težko obdobje. Kakšne izkušnje jim je prineslo, smo povprašali nekaj od njih.

Tistega, kar so prej poznali, zdaj ne bo več, živeli bodo drugače

V DU Brežice smo se pogovarjali s stanovalko Boženo Ostrovršnik, ki nam je najprej povedala, da jih je še posebej razveselilo dejstvo, da v posavskem prostoru ni bilo nobene okužbe po domovih, »ker se je s tem pokazala odgovornost tako vodstev, zaposlenih kot tudi stanovalcev oz. oskrbovancev. Menim, da bi bilo treba vodstva domov še posebej izpostaviti, ker so bila res na mestu in ukrepala takrat, ko je bilo treba, pa tudi v kolektivih so ljudje naredili vse za to, da smo ostali zdravi. To je velik dosežek, ki se ga pravzaprav premalo zavedamo.« Osebno jo je prizadel ukrep, ki je vodstvom domov naložil, da morajo sama poskrbeti za bolne, kar je bilo po njenem nekaj nerazumljivega in »da nas je starejše, ki smo v domovih, družba kar malo odpisala«. Ko so se vrata doma zaprla, in to dobesedno, so se naenkrat znašli odrezani od sveta, odkrito priznava. »Nič obiskov svojcev, nobenih izhodov, sprehodov, prireditev v domu. Družili smo se samo na razdaljo, pa še to samo tisti, ki smo bili v istem nadstropju,« razlaga 80-letna upokojena učiteljica iz Cerkelj ob Krki, ki je peto leto stanovalka DU Brežice. Zadnja leta je bila zadolžena za delitev pošte stanovalcem, a ji je ta dolžnost zaradi vseh prepovedi za nekaj časa prenehala. Ker še zdaj ne smejo ven iz doma, razen na vrt, vse opravke namesto njih naredi hišnik – npr. kupljene stvari iz trgovine morajo biti najprej 72 ur v karanteni, šele nato jih stanovalci lahko dobijo. Vodstvo doma se je tudi potrudilo in v obdobju brez obiskov omogočilo videopovezavo, da so se lahko svojci in starejši videli vsaj na daljavo. »Osebno sem se s svojimi slišala in videla s pomočjo aplikacije Viber na telefonu in sem vesela, da so me naučili to uporabljati,« pravi gospa Božena in dodaja, da so se v času karantene pri njih vseeno odvili trije dogodki, ki bodo ostali zapisani v njihovih srcih. »Za boljše razpoloženje in prijetnejši občutek, da le nismo povsem pozabljeni, so poskrbeli pevka Rebeka Dremelj, godba s predvajano prvomajsko budnico in policisti, ki so nam zaigrali nekaj skladb. Stanovalci smo nastopajočim zaploskali z oken doma.« In kaj je sama počela v tem času? »Veliko sem brala, bila na internetu, kjer zbiram določene podatke, vsak petek sem pripravljala polurno tematsko radijsko dodajo za interni radio, vsakodnevno sem telovadila, sploh zdaj v tem obdobju, ko najbolj pogrešam ravno kondicijo, ob popoldnevih sem uro in pol zbranim gospem z istega nadstropja na glas prebirala razne zgodbe, kar počnem še zdaj.« Na koncu nam je še zaupala, kaj jim je v domu še posebej manjkalo. »Medosebni odnosi, človeška toplina, ki je prisotna, ko si s prijatelji, znanci, občutek svobode, da te pri recepciji vprašajo, kam greš, zato ker so v skrbeh, da se ti ne bo kaj zgodilo, ne zato, ker ne smeš iti ven. Grenko je spoznanje, da bi moral človek od te družbe pričakovati vsaj en del spoštovanja do starejših, pa žal tega spoštovanja ni. Vsaj jaz osebno se ves čas počutim kot tisti nebodigatreba, ki zajeda to družbo, ji jemlje denar, predstavlja nekaj, kar bi lahko tudi pogrešali. Pa vendar so naši starši pa tudi mi sami iz nič ustvarili to materialno osnovo, ki je zdaj podlaga, in to boli,« še pove gospa Božena, ki meni, da tistega, kar so prej poznali, zdaj ne bo več, živeli bodo drugače. Povedala nam je še, da so zdaj obiski spet dovoljeni, trajajo pol ure v izoliranih prostorih ali na določenem mestu zunaj in se morajo obiskovalci predhodno najaviti. Med tednom se v domu zvrsti 21 obiskovalcev dnevno, ob vikendih zaenkrat obiski še niso dovoljeni. Če svojci kaj prinesejo, gre najprej v karanteno. Iz doma še zmeraj ne gredo, lahko pa se malo sprehodijo na vrtu za stavbo.

Sostanovalke učila angleško, nato pouk prekinila epidemija

DSO Krsko -  Ana Marija Verovsek Vuk (1)

Ana Marija Verovšek Vuk (foto: B. M.)

76-letni Račanki Ani Mariji Verovšek Vuk je Dom starejših občanov Krško postal dom pred nekaj leti, ko so se ji težave s hrbtenico intenzivirale do te mere, da ni mogla več samostojno skrbeti zase. V domu se na splošno dobro počuti, tudi zaradi tega, ker nedaleč stran prebiva sin, ki jo je tudi med epidemijo dnevno obiskoval pod oknom, zaradi česar tolikšne socialne odmaknjenosti tudi ni čutila, čas pa ji je krajšala tudi hči s pogovori po telefonu. Sicer si je tako v času zaprtja doma za obiskovalce kot tudi pred tem čas zapolnjevala s prebiranjem časopisja, reševanjem križank, z ogledom televizijskih informativnih programov in kvalitetnih filmov, še vedno rada tudi riše. Za veliko noč je prazniku primerno okrasila sobo, rada posedi na balkonu ali domskem vrtu, kjer si privošči tudi kakšno cigaretno pregreho na dan. Kot upokojena učiteljica angleščine si je prizadevala, da bi za učenje tujega jezika navdušila sostanovalce v domu, a so bili ti do nabiranja novega znanja, vsaj učenja osnovnih izrazov, pravi, v večini nezainteresirani, zatem pa je tudi pouk za največ tri stanovalke prekinila epidemija. Ob našem obisku je še nekoliko potožila, da ima v domu med stanovalkami in stanovalci zaradi vrzeli v njihovih spominih iz dneva v dan vse manj sogovornikov, medtem ko ji njen zaenkrat sicer ne več briljantno, a še vedno zadovoljivo služi, kar si prizadeva ohranjati tudi z vsemi navedenimi aktivnostmi. Pohvalila je še zaposleno osebje, ki si je ob opravljanju svojega dela v času izolacije prizadevalo stanovalce tudi razvedriti in motivirati z različnimi vsebinami.

»Kdaj bo vendar spet tako, kot je bilo?«

DSC03026

Stanovalci in oskrbovanci DUO Impoljca v parku (foto: DUO Impoljca)

V DUO Impoljca in DU Sevnica se vsi sprašujejo: »Kdaj bo vendar spet tako, kot je bilo?« Stanovalci v tem obdobju potrebujejo pomoč in podporo pri sprejemanju povsem nove situacije. Vsakodnevno se vodstvo in zaposleni trudijo, da jim omogočijo individualne razbremenilne pogovore pri premagovanju osebnih stisk in težav. Pomembno je, da jim prisluhnejo z veliko mero razumevanja, empatije in strpnosti, poudarjajo. Navajamo nekaj izjav stanovalcev in oskrbovancev, kakšni so njihove želje in pričakovanja.

Ivan: »Težko se mi je bilo seliti, ker mi je Dvorec bolj všeč. Pogrešam svojo punco Jožico. Dva meseca je nisem videl, ker ne smem na drugo enoto. Virusa se zelo bojim in upam, da se ne bo nikoli ponovil.«

Marija: »Virusa se zelo bojim, pogrešam svoje domače. Strah me je, da ne bi kdo zaradi virusa umrl.«

Andrej: »Božja volja gre čez vse in naj jo vodi najvišja modrost tega sveta – Bog. On pozna vso resnico za prihodnost. Virusa se ne bojim, ker je Bog močnejši od njega. Tistega, ki obdaja dobrota in ljubezen, ne bo nikoli zbolel za virusom.«

Stanislava: »Moja največja želja je, da bi me obiskale hčerke. Želim si iti domov.«

Nives: »Pogrešam obiske, skupinske aktivnosti zunaj. V tem času sem prebrala veliko knjig.«

Tomaž: »Nošenje maske me ne moti. Ves čas sem zaposlen. Sem dežuren v kuhinji in veliko berem. V varni razdalji se družim s prijatelji. Dobro se razumemo. Hodil sem v park, na daljši sprehod. Dežurstvo v kuhinji je bilo zelo naporno. Pripravljen sem, da se vrnem na svojo enoto. Komaj čakam, da vse to mine. Da bi le kmalu lahko šel spet v Ljubljano.«

Dušan: »Povedali so mi, da se moram preseliti v novo sobo. Prihod v enoto Studenec je bilo nekaj novega. Nisem vedel, kaj bi pričakoval. Soba je lepa in udobna. Sedaj bi kar tukaj ostal. Sem zelo zadovoljen. Kadilnica je pri roki, pogrešam pa, da si sam skuham kavico. Rišem in ustvarjam z voščenkami, se pogovarjamo. Ni mi dolgčas. Mogoče se slik nabere za celo razstavo. Vesel pa bom, ko se ta norija z okužbami konča.«

Janja: »V obdobju razsajanja nevarnih okužb nisem bila v ničemer prikrajšana. Razkuževanje in umivanje je bilo že utečeno, maska pa me duši. Ne morem je nositi. Dneve preživljam kot običajno, samo bolj stran od drugih.«

Jože: »Tako kot je, je dobro. Želim si, da se moji prijatelji iz kmetije vrnejo nazaj, vsi zdravi. Razumel sem, da sem se moral seliti, vendar mi je z Markom bolj všeč.«

Milena: »Rada bi čim prej pozdravila svoje domače, tako na blizu, v živo. V tem času sem večkrat govorila s hčerjo, še včeraj smo se videli po ekranu. Zelo pogrešam svoje vnučke, pa vse domače. Vse je v redu. Samo masko težko nosim, za roke pa je treba tako in tako ves čas skrbeti. Najbolj mi je težko, ko se spomnim na domače. Kar solze mi pridejo na oči. Pa saj bo kmalu vse v redu! Kaj ne? Zelo rada imam vse zaposlene.«

Andrej: »Komaj čakam, da pride moj prijatelj Mirko nazaj v najino sobo. Zelo ga pogrešam. Želim, da ostanemo zdravi. Drugače pa se nič posebnega ne dogaja. Dopoldne sem zaposlen z rezanjem ali pa sem dežuren. Za varnost vsak dan uporabljam masko in še bolj skrbim za čiste roke.«

Ivi: »Z lahkoto sem se prilagodil novim razmeram. Pogrešam svoje stare prijatelje in prijateljice, ki so zaradi varnosti odšli drugam. Vem, da pridejo nazaj, in čakam, da nevarnost okužbe čim prej mine. Najbolj sem pogrešal delo v likovnem ateljeju in ljudi, ki jih imam rad. 150-krat na dan si umivam roke, problem pa je, da se ne smem dotikati lepih deklet. Koliko časa še? Vsekakor si želim, da se vse čim prej vrne v stare tire!«

Maja: »V času virusa smo omejeni glede gibanja. V skupini barvam, berem knjigo, poslušam radio, gledam TV, ki je nova. Nosim masko zaradi virusa. Danes sem bila na sprehodu s spremstvom. Imela sem masko. Zelo sem vesela, da sem bila zunaj na soncu.«

Johan: »Nošenja maske sem se lepo navadil. Redno jo menjavam. Imamo pralne maske. Včasih me je treba malo spomniti, ampak čedalje manjkrat. Veselim se, da se vrnem v svojo skupino.«

Kristina Ž.: »V tem obdobju se počutim malce osamljeno, ker niso bili dovoljeni obiski. Osebje je zelo skrbelo za razkuževanje, zato ni bilo okužbe s korono.«

Marjan T.: »Veliko sem si umival roke. Malo sem bil jezen, ker brat ni smel k meni na obisk. Pogrešam delavnico pri Slavku, ker nismo tam delali. Všeč mi je, ker smo jedli obroke na oddelku. Rad bi, da bi bilo konec virusa.«

Karmen Marija V.: »Sedaj sem še več klepetala po telefonu, ker ni bilo obiskov. Drugače se dobro počutim. Važna mi je čistoča.«

Sonja H.: »Zanič sem se počutila, ker niso mogli otroci in vnuki k meni.«

Violeta R.: »Ko je bilo najbolj nevarno za okužbo, so nas preselili na turistično kmetijo. Bilo je lepo, sprehajali smo se po gozdovih, igrali igre, ni pa bilo tako lepo kot doma na Impoljci. Bila sem nervozna, kdaj se bomo vrnili nazaj. Sedaj, ko sem tukaj, sem pa srečna.«

Rok Retelj, Bojana Mavsar

Prispevek je v skrajšani verziji objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 
« Nazaj na seznam