Časopis za pokrajino Posavje
19.04.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Marko Erkić Brežice zamenjal za sedemmilijonsko Bogoto

Objavljeno: Sobota, 06.03.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Marko Erkić

Marko Erkić

Naša življenja plemenitijo številne zgodbe, ena takih je tudi zgodba Brežičana Marka Erkića, ki zdaj že deset let živi in dela v eni najbolj razvitih južnoameriških držav Kolumbiji. Verjetno se tudi sam sprašuje, kje bi bil danes, če se leta 2007 ne bi odločil podaljšati svojega enotedenskega obiska najboljšega prijatelja v Španiji na Majorki ...

39-letni Marko, športnik po duši, ’DIF-ovec’, je v zadnjem letniku študija odšel na enoletno Erasmus izmenjavo v Vroclav na Poljsko. Njegov najboljši prijatelj Matjaž Zidarič, prav tako Brežičan, je v tistih letih študiral na Majorki, zato se je odločil, da ga za en teden obišče. A na prigovarjanje je ostal dlje časa in si našel tudi zaposlitev, čeprav brez pravega znanja španščine. »Našel sem neko angleško podjetje na področju logistike in iz enotedenskega dopusta so na koncu nastala tri leta življenja in dela v Španiji. V tem času sem spoznal tudi Ivonne, mojo današnjo ženo, po rodu Kolumbijko,« razlaga in nadaljuje, da se je leta 2010 zaradi mamine smrti vrnil v brežiške konce, točneje na Piršenbreg, kjer sta imela starša Anica in Milenko hišo ter je preživel lep del otroštva.
Marko Erkić-družina

Z ženo Ivonne in sinčkom Sašo

Kmalu je za njim prišlo tudi takrat še njegovo dekle Ivonne, s katero sta se še istega leta tudi poročila. »A za Latinoameričane je naše spremenljivo podnebje zelo zahtevno, tako da sem pričakoval, da ji pri nas ne bo najbolj všeč, po naravi sem tudi prilagodljiv človek in sem sprejel ponudbo za delo v Kolumbiji. Tako sva se z ženo leta 2011 odpravila v njeno domovino, konec 2014 pa sem se zaposlil v hrvaški multinacionalki Infobip na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije, kjer razvijamo komunikacijske module za podjetja. Uspešno smo prodrli na skoraj vse trge južne in srednje Amerike ter Karibskega otočja, kmalu bi znali biti prisotni tudi še na severnoameriškem trgu,« pravi Marko, ki ima vodilno funkcijo pri razvoju. V Kolumbiji je torej že deset let, z ženo in štiriinpolletnim sinom Sašo živi v več kot sedemmilijonski prestolnici Bogota na 2640 metrih nadmorske višine, tako da imajo tisti, ki pridejo v to velemesto, zaradi premalo kisika prve dni lahko tudi glavobole, a se hitro navadijo na redkejši zrak. Večkrat je bil pri njemu tudi že brat Luka. »Veliko ljudi mi pravi, da sem nor in kako sem lahko sploh zbral pogum za vse to, a lahko povem, da med tem, kar se mi je dogajalo, nisem čutil nobenega pritiska. Rineš naprej kot bik, čeprav sem kozorog po horoskopu,« v smehu pove. Kot zanimivost nam izda, da je v Kolumbiji spoznal tudi župnika Matjaža Roterja, ki je bil včasih tudi v Brežicah. Do predlani je bil tajnik Apostolske nunciature v Kolumbiji, nato pa odšel v Kanado. Slednji ju je z Ivonne tudi poročil, tako da je cerkvena poroka potekala v slovenščini in španščini, ter krstil njunega sina.
Marko Erkić-oče in brat

Z očetom in bratom po ulicah Bogote


Edina nevarnost ta, da želiš ostati

V Kolumbiji, ki spada med najrazvitejše južnoameriške države in leži na severozahodu celine, živi 50 milijonov ljudi, je varna država, ki temelji na ljudeh. »Ko me kdo vpraša, kaj mi je najbolj všeč v tej državi, odvrnem – ljudje. Kajti državo delajo ljudje, ne politika ali katera druga stvar,« poudari in doda, da so Kolumbijci zelo preprosti, gostoljubni, od samega začetka so ga sprejeli, kot da je njihov. So tudi zelo verni, njihova slaba lastnost pa je netočnost. Nanj se je obrnilo že kar nekaj Slovencev, ki so imeli namen priti v Kolumbijo, in jim je pomagal pri potovalnem načrtu. »Moram reči, da so domov odhajali objokani, ker so želeli ostati. Slogan tukaj pri nas v turističnem smislu je, da je edina nevarnost v Kolumbiji ta, da želiš ostati. Sam sem lep primer tega. (smeh) Res priporočam obisk te države, ker je to nenormalno doživetje in izkušnja, pa še eno najboljših kav boste poizkusili,« izpostavlja. Po njegovih besedah je Latinska Amerika določen kaos, »a ko se v njem naučiš živeti, vidiš zelo veliko svobode in pozitivne energije. Redkokdaj srečaš žalostne ljudi, ker jo delijo samo s svojimi bližnjimi.«
Marko Erkić Bogota_Colombia

Kolumbijska prestolnica Bogota

Kot še opisuje, živijo v pravem kapitalističnem sistemu, saj ni tam nič podarjeno, vse je plačljivo, tudi celoten sistem izobraževanja in zdravstvo. »Tukaj starši celo življenje varčujejo za to, da bodo svojemu otroku lahko omogočili šolanje. Denar je pač vodnik vsega. Tisti, ki ga imajo, imajo tudi veliko priložnosti, ostali pa so prepuščeni revščini. Sociale v državi tako rekoč ni, saj nobenega ne zanima, ali imaš službo ali ne,« predstavi realno stanje v kolumbijski družbi, v kateri je 20 % revnega prebivalstva, največ pa srednjega sloja. Dražji kot pri nas so trgovine in stanovanja, restavracije pa so cenejše, saj Kolumbijci nimajo ravno navade jesti doma. Kolumbijska vlada je v zadnjih 15 letih veliko vložila v turizem in prepoznavnost države, da je lahko privabila tujce, ki jih prej skorajda ni bilo.
Parque_Tayrona_Caribe_Colombia

Marko z družino zelo rad zahaja v karibski del države, kjer je še zelo neokrnjena narava.


Več solidarnosti in prilagodljivosti pri upoštevanju ukrepov

Ko se je lani začela svetovna pandemija, je Kolumbija za pol leta zaprla državo. Septembra so se številke le nekoliko znižale, tako da so lahko otroci spet šli v vrtce (kjer morajo nositi maske), šole so še naprej potekale virtualno, odprle so se restavracije, spet se je vrnilo življenje, razlaga Marko. »Na ulicah smo morali nositi maske oz. vzdrževati razdaljo dveh metrov. Treba je dodati, da se tukaj karantena zelo spoštuje, seveda pa obstajajo tudi izjeme. Za praznike ob koncu leta so se ljudje lahko družili in odšli na obiske izven glavnega mesta, nato pa je sledilo ponovno zaprtje za dva tedna, a tokrat po conah, da se ob vrnitvi domov virus ne bi preveč širil.« Trgovine in lekarne so bile ves čas odprte. Sogovornik, ki ves ta čas dela od doma, še omeni, da PCR-testiranja, ki so samoplačniška, niso obvezna, pri njih pa je veliko več solidarnosti in prilagodljivosti, saj sploh ni namen, da bi kršitelje ukrepov kaznovali. S cepljenjem ljudi, razen zdravstvenih delavcev in najstarejših, ki so bili cepljeni prvi, so začeli v februarju. Kolumbija je že naročila 40 milijonov odmerkov cepiva treh različnih proizvajalcev, od tega 15 milijonov samoplačniških. Do maja oz. junija naj bi cepili 80 % prebivalstva in po anketah sodeč se bo večina ljudi cepila, pravi Marko.

In še njegov nasvet predvsem mladim, ki bi radi spoznavali svet: »Kdor želi oditi v svet, se mora zavedati predvsem dveh stvari – da na eni strani odklopi strah in na drugi vklopi prilagoditev. Treba se je prilagoditi na življenje in kulturo ljudi v državi, v katero prideš. Ko se enkrat prilagodiš, je prisotno samo še zadovoljstvo in pridobiš veliko samozavesti, ki ti v življenju pomaga na vsakem koraku. Zato vsakemu priporočam, naj vsaj poskusi potovati in naj da vse strahove na stran.«

Domače kraje nosi v srcu

Marko je bil v mladih letih šest let član brežiških Sokolov, kasneje je treniral tudi atletiko. Izpostavlja tri imena – Jožeta Senico, Berta Žnidaršiča in Poldeta Rovana. »Bili so moji ’vodiči’ v življenju in mi pomagali pridobiti samozavest, ki jo človek potrebuje na vsakem koraku, če želi nekaj doseči.« Korenine ostanejo v človeku, zato imajo seveda spomini na otroška in mladostniška leta, ki jih je preživel v Brežicah, posebno mesto v njegovem srcu. Redno se vrača v Slovenijo, vedno se tudi zapelje po Brežicah in do Piršenbrega. »Posavje me je oblikovalo v takšnega, kakršen sem danes,« ob tem pravi. Zelo mu je všeč, da je v Posavju veliko odličnih športnikov, ki so tudi prave osebnosti, vajene timskega dela, orientirane na rezultate in uživajo v tem, kar delajo. O vrnitvi trenutno ne razmišlja, predvsem zaradi družine in navade živeti v velikih mestih. A znalo bi se zgoditi, da bosta z najboljšim prijateljem Matjažem čez deset let sedela v njunem novem vinogradu in nazdravljala z na posavskih tleh pridelanim vinom.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Prispevek je v malo skrajšani obliki objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 4. marca 2021.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam