Časopis za pokrajino Posavje
9.08.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Mateja Gačnik Miklavž: ​Najraje se izraža skozi risbo in fotografijo

Objavljeno: Nedelja, 26.06.2022    Rubrika: PANORAMA Redakcija
P1059171-3

Mateja Gačnik Miklavž

Pozornejši spremljevalci kulturnega dogajanja v Posavju so se zagotovo že srečali z imenom Mateja Gačnik Miklavž. 30-letna vsestranska umetnica iz Podbočja, po izobrazbi grafična oblikovalka, zaposlena kot muzejska vodnica na Gradu Rajhenburg, ima malce nenavadno ustvarjalno pot, na kateri je morala preskočiti kar nekaj zanjo ne najlažjih ovir.

Mateja Gačnik Miklavž, po rodu iz Šutne v KS Podbočje, je v osnovno šolo hodila v Podbočju in Leskovcu pri Krškem, nato pa se je vpisala v novomeško gimnazijo, a se je zaradi diagnosticirane socialne fobije (strah pred stikom z ljudmi) šolala od doma in maturirala v Brežicah. »Po srednji šoli nisem točno vedela, kaj naj počnem sama s sabo. Nekako se nisem našla v tem svetu in to, kar sem si želela v času osnovne šole – postati učiteljica slovenščine, je v času srednje šole izginilo,« pove o težavnem obdobju svojega življenja, na kar so precej vplivale tudi ne ravno spodbudne besede njene osnovnošolske učiteljice.
IMG_20201021_104515

Najraje fotografira propadajoče stvari …


 
Unovčila je risarski talent
 
Odkar ve zase, jo je privlačilo ustvarjanje, zlasti risanje. Meni, da je ta talent podedovala po obeh starših, po mami Majdi bolj kreativnost, po očetu Alojzu pa tehnično natančnost. Ima sicer še tri mlajše brate: Aleša, Jureta in Roka. »Ko sem bila majhna, so imeli drugi otroci s sabo igrače, jaz pa vedno zvezek in barvice. Na ta način sem se lažje izražala kot z besedami,« pravi ustvarjalka, »to mi je od nekdaj odpiralo vrata v nek drug svet. Ko začnem risati je tako, kot da bi mi nekdo zamenjal možgane, v glavi se mi začne odvijati nek povsem drug proces.« Kmalu je opazila, da je v risanju precej boljša od vrstnikov, žal ji je le, da se ni že takrat vpisala na kakšen tečaj, kjer bi izpopolnila svoje znanje oz. še nadgradila svoj talent. Tako se je šele leta 2017, torej pri svojih 26 letih, vendarle opogumila in se odločila, da se vpiše na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer oblikovanje vizualnih komunikacij. »Točno sem vedela, kaj hočem v življenju in kljub temu, da sem se srečala s kopico ovir in da mi je veliko ljudi reklo, da mi ne bo uspelo, sem bila v prvem poskusu sprejeta na akademijo,« pojasnjuje diplomirana grafična oblikovalka.
 
Fotografinja po sili razmer
 
P1036627

… riše pa bolj pravljične motive.

Drugo področje njenega ustvarjanja je fotografija, v kar je zašla povsem po naključju, ko je v roke prijela domači fotoaparat. »Zanimivo mi je bilo, kaj vse lahko dobiš ven iz fotografije, tudi če se kakšna fotografija ponesreči. Če se malo 'poigraš', lahko nastane marsikaj,« razloži. Čeprav je fotografija sprva ni tako močno zanimala, je čedalje pogosteje sprejemala vlogo fotografinje, zlasti v okviru KUD Liber, kamor se je včlanila pred sedmimi leti in kjer je bilo pač treba s fotoaparatom zabeležiti društvene dogodke. Sodelovala je tudi pri 'malih petelinih' oz. Little Rooster Productions, kjer so posneli nekaj odmevnih filmov (Gastarbeiter, Ikarus, Feniks), kjer je 'fotkala' vaje in predstave. »Nekako sem bila torej postavljena v situacijo, da sem postala fotografinja in to mi je postajalo čedalje bolj všeč. Tudi na faksu smo imeli predmet o fotografiji, kjer smo morali izdelati svojo lastno kamero, kar pa je malo bolj zahtevno. Ni šlo več za fotografiranje rojstnega dne, ampak za umetniško fotografijo,« pripoveduje.
 
Mateja ima ob nekaj sodelovanjih na skupinskih razstavah za sabo tudi že dve samostojni razstavi: fotografsko z naslovom »Sine voce, sola memoria« (»Brez glasu, samo spomin«), ki je bila (virtualno) odprta oktobra 2020, in risarsko oz. razstavo ilustracij »Moja pravljična dežela«, ki je bila odprta januarja letos. »Mislim, da se umetnik, vsaj vizualni, ne more ukvarjati le z eno stvarjo. Če si grafični oblikovalec, je dobro, da si hkrati tudi fotograf in ilustrator, če obvladaš še video, pa je še boljše. Svet gre tako hitro naprej, da če se osredotočiš le na en medij, ostaneš nekje zadaj …« razmišlja mlada umetnica, ki se kot grafična oblikovalka ukvarja zlasti z oblikovanjem brošur, letnih poročil ipd., kjer raznovrstna znanja pridejo še kako prav. »V bistvu se poskuša nekako preživljati in si ustvariti čim večji nabor znanja, da lahko delaš,« pravi, saj je tudi na tem področju precej konkurence.
 
Privlačita jo minevanje in pravljični svet
 
Ob vprašanju, kar jo najbolj navdihuje pri ustvarjanju 'za lastno dušo', kar malo zastane: »Hm … Pri fotografiranju so mi zelo všeč propadajoče stvari, njihovo minevanje in skozi to razkroj človeštva … To je bila tudi tema moje razstave. Vsi za sabo pustimo neko sled. Kljub temu da se neka zgradba podira, v njej ostanejo stvari, ki pričajo o ljudeh, o njihovi preteklosti in življenju.« Malce drugače je pri risarskem ustvarjanju, kjer riše predvsem svoje občutke, česar, kot doda, ljudje ponavadi sicer ne opazijo, pri ilustraciji pa pride do izraza njena domišljija. »Vidim nek resnični element in ga poskušam predstaviti v domišljijskem svetu. To sem poskusila prikazati na omenjeni samostojni razstavi,« pojasnjuje. Trenutno se sicer v sodelovanju z Darjo Dobršek, ki je napisala zgodbo, ukvarja z ustvarjanjem pobarvanke, ki bo imela naslov »Moje čarobno Krško«, ki je tematsko povezana z zgodbami o Krškem in njegovi okolici.
 
Mateja se, kot je bilo že omenjeno, sooča s socialno fobijo, zato delo muzejske vodnice zanjo ne predstavlja ravno 'cone udobja', saj jo prisili v govorjenje pred manjšimi ali večjimi skupinami obiskovalcev. »A opažam, da mi to postaja čedalje bolj všeč. Konec koncev ljudje niso pošasti in se jim da vse zelo lepo predstaviti,« pristavi o neke vrste terapevtskem učinku tovrstnega dela zanjo. Pri njem se, kot še pojasni, naučiš tudi oceniti človeka, kaj in kako podrobno ga bo ob obisku gradu zanimalo in temu prilagodiš svojo razlago.
 
Delamo si predstave o življenju
 
Kot umetnica seveda razmišlja o svetu okoli sebe, sicer pa opaža, da ljudje postajajo čedalje bolj ozkogledni v smislu, da se zanimajo le za tisto, kar se jih neposredno dotika. »V bistvu so v svojem mehurčku, v katerem smo v zadnjem času tudi živeli, ni več veliko medsebojne povezanosti in odnosov. Ko sem bila majhna, smo se na ulici vsi pozdravljali med sabo, tega danes skoraj ni več, včasih te kdo še grdo pogleda nazaj, če ga pozdraviš,« ugotavlja, veliko 'zaslug' za to pa pripisuje tudi elektronskim napravam, v katere je 'zapakirano' življenje zlasti mlajše generacije. »Vsak si hoče v svojem mehurčku narediti neko predstavo o življenju, ki jo hoče pokazati drugim, kako je njemu lepo in fino.« Sicer so tudi ustvarjalci tako rekoč prisiljeni v uporabo družbenih omrežij, saj si drugače enostavno ne morejo zgraditi prepoznavnosti, že tako in tako pa neuveljavljeni ustvarjalci težko prebijejo do priložnosti, da se predstavijo širši javnosti. Trenutno ne razmišlja o kakšni novi samostojni razstavi, saj ima preveč drugih obveznosti in lovi končne roke v zadnjih dneh. Priznava, da je umetniško ustvarjanje ob redni službi precej težko, saj bi se mu moral umetnik stoodstotno posvečati.
 
Življenje v Posavju je sicer všeč, saj tu vidi veliko različnih priložnosti, tudi na področju umetnosti, kjer je sicer veliko stvari skoncentriranih v prestolnici. »Tu je veliko več inspiracije kot v Ljubljani, saj smo precej bližje denimo naravi. Pogrešam pa npr. trgovine z umetniškimi materiali, tudi večina izobraževanj je v Ljubljani. Tudi na tem področju bi potrebovali nekaj decentralizacije,« zaključi sogovornica.
 
Peter Pavlovič, foto: osebni arhiv M. G. M.

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»