Časopis za pokrajino Posavje
27.01.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Medicinska sestra Tamara Bogovič: »Ustavimo se in namenimo čas drug drugemu«

Objavljeno: Četrtek, 30.12.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Tamara Bogovič

Tamara Bogovič

27-letno Krčanko Tamaro Bogovič, po izobrazbi medicinsko sestro, marsikdo izmed nas pozna po vedno nasmejanem obrazu v sprejemni pisarni Zdravstvenega doma Krško, malokdo pa ve, da si je po končanem pripravništvu in strokovnem izpitu neprecenljive življenjske izkušnje nabirala v tujini, natančneje v Angliji, kamor je odšla leta 2018 in še leta 2019 delovala v okviru podjetja, ki nudi celostno pomoč ljudem po poškodbi hrbtenice in z obolenji hrbtenice. Kakšna je bila njena izkušnja z delom v tujini, nam je zaupala v krajšem pogovoru.

Tamara, z vašim osebnim pristopom znate človeka nemudoma razorožiti, ga nasmejati, se mu približati. Od kod ta vaša pozitivna naravnanost in kako vam je pomagala pri delu negovalke v tujini? Bili ste namreč negovalka v Veliki Britaniji, natančneje v jugozahodnem delu okrožja Londona.

Tamara v Londonu

Tamara v Londonu

Vedno sem bila pozitivno naravnana in v meni je vedno tlela želja po tujini ter delu v svojem poklicu, to sem v sebi čutila že v srednji šoli pa nekako nikoli ni bilo pravega časa za to. Menim, da mi je pri delu negovalke pomagal moj značaj – sem odprta za spoznavanje novih ljudi in grem v situacije, ki bi se jih nekateri ustrašili.

Kdaj je dozorela odločitev, da odidete v tujino, tako rekoč s trebuhom za kruhom?

V Sloveniji tedaj nisem dobila službe, zato sem se pri 24-ih letih odločila uresničiti dolgoletno željo po tujini; Anglija me je namreč vedno skrivnostno privlačila. Rezervirala sem letalsko karto in sem šla. (smeh)

Lahko bralcem zaupate, kakšen je izgledal vaš delovnik v Angliji? Kakšne vrste nego ste izvajali pri vaših oskrbovancih oz. klientih, kot jih imenujete sami?

Moj delovnik bi se morda lahko komu zdel malo nenavaden. Vse planirane dni sem delala, ampak ne po cele dneve, živela sem pri klientih doma, bivala skupaj z njimi, večinoma je šlo za tetraplegike in paraplegike, torej za ljudi na invalidskih vozičkih. Če sem z njimi delala denimo 14 dni v kosu, je to pomenilo 7 ur efektivnega dela na dan, razporejenega skozi cel dan.

Dnevi nege pa so izgledali nekako takole: najprej sem klientu pomagala pri jutranji negi, pri pripravi zajtrka, potem so sledila lažja gospodinjska opravila, nato pa sem se običajno s klientom odpravila po njegovih opravkih in mu asistirala. Praktično cel dan sem preživela s klientom, morala sem biti v njegovi bližini, saj sem bila edina strokovno usposobljena za njegovo situacijo in sem mu edina lahko kvalitetno pomagala.

Kako pa je bilo s prostim časom, ste si lahko privoščili tudi kaj časa zase?

Ko sem delala, prostega časa ni bilo, a je vendarle šlo za fleksibilno službo. 14 dni sem delala, nato pa sem bila 14 dni prosta; ta čas sem vedno izkoristila za potovanja po Veliki Britaniji, kadar pa sem delala, pa sem v prostem času, kolikor sem si ga lahko privoščila, spila kakšno kavo s prijatelji ali pa brala kakšno dobro knjigo.

Verjetno ste tekom bivanja v Angliji dodobra usvojili angleški jezik, nemara celo lokalni dialekt. Ali se vam je kdaj dogodilo, da ste pričeli praktično razmišljati v angleščini in v njej tudi sanjati?

Z angleščino nikoli nisem imela problema, a se mi je vendarle dogodilo, da sem ob prihodu v Anglijo zaradi preveč pritiska preprosto 'zmrznila' in nisem skupaj spravila niti ene angleške besede. (smeh) Sicer pa ne znam govoriti z britanskim naglasom, kar je morda koga celo motilo, ampak so se ljudje potem vendarle sčasoma navadili na moj ameriški dialekt. In res je, na koncu bivanja v Angliji sem že vse pisala v angleščini, razmišljala po angleško… Ko sem se vrnila v Krško, sem včasih kar težko preklopila na slovenski jezik (smeh).

Čas, preživet v Angliji, je bil po svoje zahteven, a vendar se je verjetno dogodilo tudi kaj lepega ali nemara celo zabavnega; bi morda v tem oziru izpostavili kakšno anekdoto?

No, največji izziv je bila vsekakor vožnja z avtom po levem pasu (smeh). Izpostavila bi tudi, da še posebej z eno klientko, s katero sem sodelovala, ostajam v tesnih stikih in se dogovarjava tudi, da bi se znova videli. Naj omenim, da sem jo tekom bivanja pri njej naučila veliko slovenskih besed – nakupovalne sezname sva pisali kar v slovenščini, naučila pa se je celo šteti do 100 po slovensko.

Komu bi priporočili delo negovalca oz. negovalke v tujini? Imate ob koncu pogovora morda kakšno sporočilo za bralce?

To delo je primerno za nekoga, ki je zelo 'odprtega uma', ker je zdravstvena situacija pri nas in tam zelo drugačna. Potrebno je biti odprt za vse novosti, ki jih pri nas še ni, in ob kopici vseh zahtev v okviru nege klienta je potrebno misliti tudi nase. Takšno delovno mesto ti veliko da in v tebi ostane za vedno. S seboj pa nosiš tudi težo situacije, v kateri si s klientom, saj si kot njegove podaljšane roke in noge. Klientove poškodbe ti dajo misliti, kaj počneš s svojim življenjem in nenazadnje s svojo hrbtenico.

Bralcem in bralkam pa bi za zaključek položila na srce naslednjo misel: »Ustavimo se in namenimo čas drug drugemu. Včasih je to vse, kar lahko ponudimo. Velikokrat je to dovolj.«
                                              
Andreja Kališnik

Pogovor je bil (v skrajšani obliki) objavljen v praznični številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»