Časopis za pokrajino Posavje
20.10.2017
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Milan Kšela: Ljudje so me sprejeli za svojega

Objavljeno: Četrtek, 12.10.2017    Rubrika: PANORAMA    Ogledov: 1640Redakcija
Milan Kšela, župnik v Brežicah (6)

Župnik Milan Kšela

Občina Brežice bo konec meseca dobila dva nova častna občana, eden od njiju je župnik Milan Kšela, ki župnijo Brežice, ki spada pod celjsko škofijo, vodi že več kot 36 let. O delovanju župnije, njenem sodelovanju v javnem življenju, cerkvenih aferah, papežu, odnosu mladih do cerkve, drugih religijah, pomenu naziva častnega občana in še marsičem drugem je spregovoril v tokratnem pogovoru.

Do zlate maše vam manjkata še dve leti, v Brežicah pa ste duhovnik že 36 let. Imate najdaljši staž v zgodovini brežiških duhovnikov?
Moram povedati, da so se recimo 200 let nazaj župniki v Brežicah v povprečju menjavali na sedem do deset let, pred 100 leti na 20 let, meni pa teče že 37. leto, odkar sem prišel v Brežice, to je bilo na zadnji julijski dan leta 1981. Ob prihodu se mi je 30 let zdelo cela večnost, a so leta hitro minila. Najdlje je župnijo vodil Ignacij Fuks, 32 let, med letoma 1816 in 1848. Od moje nove maše je minilo že 48 let, čez dve leti bom pel zlato mašo, če bo božja volja.

Kakšen je župnijski utrip v Brežicah?
V mejah slovenskega povprečja. Poleg rednega nedeljskega bogoslužja, ko imamo tri maše, in maš med tednom, je že več kot 25 let zelo aktivna Župnijska Karitas, ki jo vodi Zinka Žnideršič, delujejo tudi biblična – voditelj je Franc Rataj – in molitvena skupina – voditelj Roman Travar – ter cerkveni pevski zbor pod vodstvom Jelke Žnideršič. Verouk povprečno obiskuje okoli 200 otrok, ki jih poučujejo tri katehetinje in katehet. Zelo dejavni so tudi mladi animatorji, ki so lani že 25. leto po vrsti v navezi z Dobovo, Artičami in Kapelami organizirali oratorij. Vse do zdaj so bili aktivni tudi skavti. Imamo tudi okoli deset ministrantov, zelo aktiven ŽPS, cerkvene ključarje, bralce božje besede, tri izredne delivce svetega obhajila in redovnico s. Karlo. Mašujemo vsak torek v kapeli brežiške bolnišnice in vsak petek v DU Brežice. Deset let sem brez kaplana, zato pomagajo duhovniki iz sosednjih župnij.

Do leta 2007 smo upravljali tudi župnijo Kapele, zdaj jo opravlja župnija Bizeljsko. Na območju naše župnije, pod okrilje katere sodijo župnijska cerkev sv. Lovrenca, romarska cerkev sv. Roka in podružnična cerkev sv. Lenarta v Šentlenartu, živi okoli 6500 prebivalcev, od tega je približno 4000 vpisanih v krstno knjigo, od teh je 10 % t. i. nedeljnikov, kar pomeni, da jih 400, 450 prihaja k nedeljskim mašam.

Kako župnija sodeluje v življenju mesta in kako se povezuje z drugimi ustanovami, društvi?
Z občino smo vedno v dobrih odnosih, župan letno organizira srečanje z duhovniki, redovniki in redovnicami, na katerem se pogovorimo o aktualnih stvareh, vsako leto poskušamo pridobiti tudi sredstva za obnovo sakralnih objektov, čeprav je denarja vedno manj. Župnija tesno sodeluje z Društvom 1824, ki ga vodijo mladi ljudje, zdaj Mojca Strašek Dodig, pred njo Filip Ferenčak, veliko vlogo imajo tudi Alenka Černelič Krošelj, Davor Lipej in še nekateri drugi. Dobro sodelujemo z MePZ Viva Brežice, JSKD OI Brežice – v sklopu tega je vsako leto v cerkvi sv. Roka revija Pesem Posavja –, MePZ KUD Brežice, Glasbeno šolo Brežice, UE Brežice, gasilskimi društvi in še s kom.

Ste kdaj doživeli, da je imel kdo zadržke do sodelovanja z vami, ker ste ’cerkvena’ ustanova?
Ne spomnim se, da bi nekdo direktno nasprotoval kakšni zadevi oz. imel zadržke pri tem. Na splošno pa se mi zdi, da je v naših časih klima oz. odnos družbe do Cerkve malo čuden, da ne uporabim še kakšne druge besede. Stanje duha, kot bi temu rekli, je popolnoma drugačno kot včasih, ko je bilo veliko več notranje moralne moči. Navkljub revščini, ki je še prisotna, za njeno reševanje sta zadolžena npr. Karitas in Rdeči križ, nam gre danes materialno dobro, zato bi morali biti ljudje bolj zadovoljni. Je pa tako, da človek vedno hrepeni po nečem boljšem, ko pa to dobi, spet ni zadovoljen. Kdor je materialno dobro stoječ, žal, rad pozabi na Boga. Nič od tega sveta ne bomo odnesli s seboj v večnost. Zato se mi bogataši po svoje ’smilijo’.

Gotovo je vloga župnika drugačna v okolju, kjer je večina prebivalstva vsaj deklarativno verna, kot v okolju, kjer je vernih manjši delež. Kako se soočate z naraščajočim deležem pripadnikov drugih religij?
V letopisu slovenskih škofij piše, da je na uradu za verske skupnosti prijavljenih več kot 50 verskih skupnosti, kar je za našo malo Slovenijo zelo veliko. Seveda gre tukaj za veliko manjših skupnosti, ki so bolj sekte kot kaj drugega. Problem vidim v enakovrednem razumevanju oz. odnosu teh sekt v primerjavi s krščanskimi skupnostmi, ki obstajajo že več kot dve tisočletji. Kot mi je znano, je bilo v lanskem šolskem letu v OŠ Brežice od približno 800 šoloobveznih že blizu 100 otrok muslimanske vere, nekaj tudi pravoslavnih in evangeličanov. Če to število primerjam z našimi veroučenci, ki jih je, kot že rečeno, nekje 200, se tu pojavi velika razlika glede na stanje pred 20, 30 leti, saj je bilo takrat veroučencev občutno več, do 400. Število prvoobhajancev in birmancev se je v zadnjem obdobju prepolovilo. Letno imamo v župniji 30 do 40 krstov, a se nato četrtina krščenih ’izgubi’, saj starši svojega otroka ne prijavijo k verouku. Na pohodu je razmišljanje, ki se vedno bolj pojavlja tudi na podeželju. Starši odločitev prepustijo otrokom, predvsem v primerih, ko so otroka dali krstiti na prigovarjanje starih staršev. In ko mogoče enkrat slednjih ni več, se starši premalo angažirajo in posledično prihaja do zmanjšanega vpisa k verouku. Srčika vsega pa je vera – če ti je le-ta vrednota, potem za njo nekaj daš. Skratka, morali bi vedeti, čigavi smo, to pomeni Kristusovi, drugače nas bo lahko že čez nekaj desetletij po domače povedano ’pobralo’.

Kako so se Brežice spremenile v teh 36 letih? Kaj bi ocenili kot spremembe na bolje, kaj na slabše?
Mestno jedro se je po eni strani posodobilo, če pogledam na samo urejenost, infrastrukturo in ureditev prometa, po drugi pa se je izpraznilo, saj so se skozi leta predvsem manjše trgovine zapirale. Nekaj se dela na tem, da bi mestno jedro načrtno oživljali, npr. Brežice, moje mesto in druge ulične prireditve. Sprašujem pa se, kaj se sploh še da rešiti glede na to, da je središče mesta v primerjavi s preteklostjo že toliko izgubilo. Nekaj pa vendarle imamo: od gradu, v katerem deluje Posavski muzej in nudi izredno veliko kvalitetnih prireditev, do Rokove cerkve je pet bank, deset bifejev, dve gostilni, občino, glasbeno šolo, upravno enoto, eno prodajalno kruha, papirnico, kakšno trgovino s čevlji, cvetlični butik, mesnico in je počasi že konec, po špecerijo pa smo prisiljeni iti v trgovske centre. Stalnih prebivalcev, če štejemo še Ulico stare pravde, nas je mogoče še 40. Da bi mestno jedro zaživelo, bi morali vanj naseliti mlade družine in oživiti prazne male trgovine. Kljub temu primanjkljaju pa župnija živi in župnik se popolnoma nič ne počuti osamljenega, saj imamo dnevno redne stranke, razne obiske in srečanja raznih župnijskih skupin.

Bili ste eden izmed glavnih pobudnikov, da se stari osnovni šoli v Brežicah, kjer je zdaj Slomškov dom, dá novo življenje, kajne?
Že ob prihodu sem si želel, da se končno enkrat reši status te stavbe, vendar je moralo preteči veliko Save in Krke, da smo lahko začeli z obnovo. V času županovanja mag. Andreja Vizjaka, nekje 15 let nazaj, so se aktivnosti le pričele, naredili smo menjalno pogodbo med občino in župnijo, da smo stavbo, ki je župniji v zgodovini že pripadala, spet dobili nazaj. Postopna obnova se je začela leta 2006, in sicer pod nadzorom spomeniškega varstva in zelo aktivnega gradbenega odbora, ki ga vodi Jože Kelhar. Načrte, kaj vse bi bilo v stavbi, ki smo jo poimenovali po bl. Antonu Martinu Slomšku, je izvedlo podjetje CRP iz Brežic. V pritličju so veroučni prostori, predavalnica, zimska kapela in prostori Župnijske Karitas. V prvem nadstropju pa načrtujemo dvorano, priročno kuhinjo, knjižnico in mladinsko sobo, podstrešni prostori pa bi lahko služili kot mansardna stanovanja. Pri obnovi se nič ne zadolžujemo. Do zdaj je bilo v 15 letih vloženih približno pol milijona evrov v razmerju 30 % družbena sredstva in 70 % ’dar uboge vdove’. To so darovi naših vernikov, s katerimi bomo nadaljevali obnovo v prvem nadstropju. Država je zadnji dve leti za nas zaprla svoj mošnjiček.

Kaj porečete o raznih aferah (npr. dolgovi mariborske nadškofije, pedofilija, izstopi duhovnikov ...), ki zadnja leta mečejo slabo luč na Cerkev kot institucijo?
Vsekakor obžalujem vso to zadevo in mi ni vseeno. Ne morem razumeti, kako so lahko v Mariboru šli v tako ’pustolovščino’. Premalo poznam podrobnosti, da bi sodil, pa vendar gre za veliko škodo tako v finančnem kot tudi moralnem smislu. Mogoče je tudi zaradi vseh teh peripetij marsikdo Cerkev zapustil in šel v neko drugo skupnost. Ni mi všeč, da se to posplošuje, češ, saj smo vsi župniki taki, kar seveda ne drži. Tudi izstopi duhovnikov na primer odražajo stanje duha, ki je prisotno v današnjih časih. Pedofilija pa je nezaslišana in težek smrtni greh.

Kaj menite o papežu Frančišku, ki je z nekaterimi svojimi dejanji in izjavami, kot je ’bolje biti ateist kot hinavski katolik’, dodobra razburkal tako cerkveno kot ostalo javnost?
Njegova pojava je zame že od vsega začetka presenečenje, in to pozitivno. Svojo pot je začrtal že z izbiro svojega imena, sv. Frančišek Asiški je v duhovnem pomenu zapustil ta svet in šel za Kristusom ter imel nalogo prenoviti cerkev, ne samo kot stavbo, ampak tudi kot strukturo, ljudi v njej. In ravno slednje se papež trudi narediti. Na svoji poti venomer naleti na razne prepreke, zamere, obtoževanja. Je človek, ki mu prestrežejo vsako besedo in je veliko bolj medijsko izpostavljen kot prejšnji papeži. Če bo malce ’prevetril’ vatikanske sobane, ne bo popolnoma nič slabega.

Mlade je danes predvsem po birmi težko spraviti še kdaj v cerkev. Zagotovo se s podobnim problemom soočate tudi v Brežicah. Kaj je po vaše glavni razlog za to?
Gre za vsesplošni pojav. Če mladi nimajo prave opore in spodbude v starših, potem razmišljajo čisto po svoje in pride do tega problema. Med seboj se pogovarjajo v smislu ’samo še birmo dam čez in to je to’, in če je kateri izmed njih tak, ki omeni, da bo tudi po birmi še naprej hodil v cerkev in sodeloval v župniji, je za ostale že malo čuden in ga imajo za neko črno ovco. V brežiški župniji je približno 10 % takih, ki se tudi po birmi kljub vsemu vključujejo v župnijsko skupnost, od animatorjev, skavtov do drugih mladinskih skupin. Veseli smo sodelovanja mladih v župniji.

Ljudje pogosto opažajo precej različne prakse po župnijah glede podeljevanja zakramentov, nekje so bolj, drugje manj strogi – zakaj nimate duhovniki enotnejših pravil glede tega ali pa imajo ljudje samo tak občutek?
To je stalni problem, saj se vedno najde nekdo, ki nima skoraj nobenih zahtev in posledično poruši pravila oz. določene pogoje. Priprava na krst je že tak primer, saj nekateri župniki pred krstom zahtevajo več srečanj, drugi pa se samo na kratko pogovorijo s starši in botri, kar je zanje dovolj za podelitev krsta. Velik problem so tisti, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih. Župniki smo se navadili, da jim otroke krstimo, medtem ko botri ne morejo biti. Ob vpisu otroka h krstu lahko na vprašanje, ali se imajo namen poročiti, pričakujem tri različne odgovore – eni obljubijo, da se bodo poročili, drugi pravijo, da se sicer bi, ampak da ni denarja, tretji pa se o poroki sploh ne želijo pogovarjati, enkrat mi je celo en oče ’zagrozil’, da če ne mislim krstiti otroka, bodo šli drugam, ’saj se drugje vse uredi’. Duhovniki pa ne smemo pogojevati krsta s poroko, ne nazadnje naj bi bila poroka še pred rojstvom otrok, a žal ni več tako. Urejen zakon pa je velika vrednota, to je dejstvo, samo spoznati to resnico je težko.

Vse več ljudi išče duhovnost bodisi v vzhodnjaških bodisi v t. i. new age tradicijah, kaj jih tam pritegne oz. česa menite, da ne najdejo v tradicionalni religioznosti?
Ljudje so postali individualisti. Vedno več je izobraženih, kar je sicer prav, vprašanje pa je, ali so ti ljudje boljši po srcu oz. ali je njihov odnos do bližnjega na višji ravni. Spet lahko govorimo o stanju duha, tudi v katoliški Cerkvi. Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko škofij kot zdaj z namenom, da bi bilo ljudstvo bolj duhovno oskrbljeno. Žal pa so s tem nastali tudi novi problemi. Da pa ljudje gredo svojo pot, je zagotovo kriva situacija z raznimi aferami v Cerkvi, ki so mnoge odvrnile od krščanske vere. Ker ljudje potrebujejo duhovnost, je logično, da potem iščejo druge možnosti in svoje poti.

Prejeli boste naziv častnega občana Brežic. Kaj vam to pomeni?
Naziva sem seveda vesel, kot kaže, so me ljudje sprejeli za svojega ne glede na to, ali hodijo v cerkev ali ne. Z vsakim človekom sem se poskušal razumeti, ga sprejeti, nikoli nisem delal nobene razlike. Nekoliko pa sem bil vseeno začuden, ko sem slišal za to priznanje, saj sem samo duhovnik, predstavnik Cerkve, ki v Sloveniji družbeno gledano nima urejenega pravnega statusa. Biti častni občan je zagotovo priznanje, ki ima svojo težo in prinaša tudi odgovornost, česar se zavedam. Gospodu županu, drugim predlagateljem, občinskemu svetu kakor vsem občanom občine Brežice čestitam za praznik in se veselim sodelovanja v prihodnosti.

Rok Retelj

Pogovor z brežiškim župnikom je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 12. oktobra 2017.
« Nazaj na seznam
»