Časopis za pokrajino Posavje
16.07.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Na vsakem koraku opazim male čudeže«

Objavljeno: Sobota, 15.06.2019    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Anka Krivec (2)

Ankica Krivec pred mini razstavo v dobovski cerkvi …

Ob vhodu v dobovsko cerkev me je pričakala starejša gospa v vetrovki barve ciklame – Ankica Krivec, ki po neizmerni energiji presega marsikoga veliko mlajšega. Dobili sva se na sobotno jutro, da mi pokaže svojo razstavo o kamnih, ki je že 13. manjša tematska razstava v dobovski cerkvi, kjer ji je prostor ob vhodu pred leti prijazno odstopil tamkajšnji župnik. A pogovor je v najino srečanje kot reka nanesel zanimive zgodbe, ki jih je izrisalo njeno življenje.

Anka Krivec (1)

… in pred »kamnito harfo« na svojem domu

Ankica Krivec izhaja iz Bračne vasi na Bizeljskem, njena družina je bila med drugo svetovno vojno izgnana. Po vrnitvi so jih čakali težki časi, vladalo je veliko pomanjkanje, starši so jo zgodaj naučili delavnosti. Po končanem učiteljišču je dobila službo v Dobovi, kjer si je zgradila hišo, vzgojila sina in kot učiteljica prispevala k vzgoji številnih generacij otrok, ki so obiskovali dobovsko šolo. Na šoli je ostala več kot trideset let, vse do svoje upokojitve. Še danes je vesela, če jo ogovori kakšen njen nekdanji učenec, ki jih je v malem kraju veliko. V času, ko v Dobovi še ni bilo vrtca, na začetku 60. let 20. stoletja, je imela dvakrat na teden tudi cicibanove urice. Kot sama pravi, so za kasnejše življenje pomembni dobri pedagogi: »V gimnaziji in na učiteljišču sem imela dobre učitelje, ki so mi dali popotnico za življenje in tudi za moje učiteljsko delo.« Med svojim učiteljevanjem ni pozabila na tiste učence, ki so izhajali iz težkih socialnih razmer, in še vedno je mnenja, da morajo vsi otroci dobiti priložnost, kar pa je danes velikokrat pozabljeno. »Lahko je cveke pisati, ampak treba je otroke razumeti,« še doda Krivčeva, ki je po upokojitvi vrsto let živela v tujini.

Od leta 2016 ob vhodu v dobovsko cerkev pripravlja manjše tematske razstave, za katere sama izbira teme, zbere gradivo in postavi razstavo. Ob pripravah na razstavo se v izbrano temo poglobi: »Ko zaključim in postavim razstavo, se počutim, kot da sem pripravljena na izpit,« pravi Krivčeva. Tematsko so razstave zelo raznolike, med drugim je predstavila Dobovo na starih razglednicah, pomladno cvetje, stare podobice, božič in novo leto, 500 let reformacije, obeležila leto evropske kulturne dediščine in Cankarjevo leto. Tokrat je razstava posvečena kamnom v različnih kontekstih, saj jo spremljajo že celo življenje. »Kamne različnih oblik sem rada nabirala že v otroštvu, zlagala sem jih v žepe, da so v njih včasih nastale luknje,« pripoveduje med smehom. Domov jih je tudi kasneje nosila od vsepovsod ter občudovala njihove oblike in sestavo. Danes nekaj primerkov, navezanih na vrvici, visi na balkonski ograji njene hiše, kjer oddajajo posebne zvoke, ko se čez dobovske ravnice zažene veter.

Kot otrok je bila precej radovedna in je včasih odrasle spraševala tudi precej zahtevna vprašanja. To radovednost in željo po spoznavanju novih okolij zadovolji tudi s potovanji, ki so že od nekdaj njena strast. Potovanj je do danes v verižico spominov nanizala že zelo veliko, saj je bila praktično po celi Evropi, od Malte do Nordkappa. Še so živi njeni spomini na leto 1963, ko je potovala v Grčijo mimo Skopja, kjer si je na železniški postaji natočila vode. Ko pa so drugo jutro prispeli v Atene, so tam vsi govorili samo o katastrofalnem potresu v Skopju. Ker takrat še ni bilo telefonov, so se doma bali, da se ne bo vrnila. Kljub lepemu številu let gre še vedno rada na pot, še posebej z vnuki, ki jih ima tri in je nanje zelo ponosna. Pred kratkim je bila z najmlajšim, maturantom, v Barceloni.

Krivčeva je tudi zbirateljica, njena hiša je polna zanimivih stvari, ki ji veliko pomenijo, tako med drugim zbira naprstnike, stare knjige, podobice, molitvenike, razglednice, znamke, saj je dejavna pri filatelistih. Prav tako je ljubiteljica kaktusov, ki so različnih oblik in krasijo vhod v hišo. Knjige so njena radost že od nekdaj, še vedno se spomni svoje prve knjige – Sirota Stina. »Vrata v hišo zakleniti, dobro naložiti, da ti je toplo, in ob tem imeti knjigo, to je zame lepše kot največja veselica,« navdušeno pripoveduje. Ker ji energije nikoli ne zmanjka, gre še vedno rada na morje, izdeluje lesene rože, rešuje križanke, obiskuje kulturne prireditve, udeležuje se jutranjih skupinskih vadb in rada popije kavo s prijateljicami. Njeno majhno drobno postavo pa lahko opazite tudi, ko kar peš hiti iz Dobove proti Brežicam po vsakdanjih opravkih.

Pa naj zaključim z njenimi besedami, ki pa bi bile najbrž koristne marsikomu izmed nas: »Danes uživam v samoti. Uživam v tišini. Veliko razmišljam, gledam oblake, na vsakem koraku opazim male čudeže, sama s sabo sem v harmoniji – nič mi ne manjka.«

Polona Brenčič

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika, ki je izšel 13. junija 2019.
« Nazaj na seznam