Naše vrste bodo težko konkurirale tujerodnim

Ker na prvi pogled ljudje stežka vidimo in razumemo občutljiva razmerja in izjemno povezanost med posameznimi življenjskimi okolji, rastlinskimi, živalskimi vrstami in našim obstojem, smo do svojega okolja tolikanj bolj mačehovski in vanj, poleg grobih poseganj, vnašamo tudi tujerodne vrste, ki se bliskovito širijo.

Ne le ptice s prenašanjem semen, če govorimo najprej o rastlinah, temveč tudi ljudje v domača okolja prinašamo tujerodne vrste, ki imajo velik potencial, da izpodrinejo naše, domače, avtohtone rastline. Pred leti, ko je bil tako popularen bambus, so se ljudje odločili za direktno sajenje v vrtno zemljo in potem tudi preko naše akcije Vrtovi Posavja iskali strokovnjake, ki bi jim svetovali, kako se trdovratne rastline znebiti. Morda pa ste bili med tistimi našimi bralci, ki so med sprehodom okoli ribnikov naenkrat opazili v njih velike zlate ribice ali želve, ki sicer živijo v akvarijih, sedaj pa uspešno izpodrivajo naše vrste? Le posamične, res izstopajoče tujerodne vrste lažje opazimo, večino ostalih pa preprosto spregledamo.

Izpustitev velikih pupkov (Triturus carnifex) in predstavitev ureditve zemljišč v Jovsih s kar desetimi novimi mlakami je bila priložnost tudi za poglobljen razmislek o naših vrstah, ki jim brez takšnih posegov preti izumrtje.

Osiromašenje ekosistemov

S podnebnimi spremembami se lahko v naših ekosistemih ohranijo tudi zanesene vrste, ki v preteklosti tu niso mogle preživeti čez celo leto. O spremembah v našem neposrednem okolju smo se pogovarjali z biologinjo Anjo Bolčina iz Kozjanskega parka, ki je poljudno obrazložila: »V primeru vedno milejših zim lahko tako pri nas preživijo zimsko obdobje tudi bolj toploljubne tujerodne vrste, ki imajo lahko invaziven potencial. Hkrati s širjenjem tujerodnih vrst pa lahko podnebne spremembe vplivajo na avtohtone (domorodne) organizme v naših ekosistemih, ki na nove razmere niso prilagojeni. Pogoji za njihovo preživetje in rast se lahko tako poslabšajo, da niso sposobni konkurirati tujerodnim vrstam. S tem postane invazivnost tujerodnih vrst še večja in lažje izpodrinejo naše vrste, te pa lahko s teh območij popolnoma izginejo. Če invazivnih vrst ne poskušamo omejiti, ali še boljše, povsem odstraniti, se lahko zgodi, da te popolnoma izrinejo naše avtohtone vrste. Biotska raznovrstnost (biodiverziteta) se tako iz nabora mnogih raznolikih vrst zmanjša le na teh nekaj invazivnih. Namesto razkošnih cvetočih travnikov s cvetovi najrazličnejših oblik, velikosti in barv bomo imeli monotono pokrajino ene ali dveh invazivnih vrst rastlin. To pa za seboj potegne tudi manjšo raznovrstnost živali, ki jih danes najdemo na takšnih travnikih, pa tudi drugih organizmov (mikroorganizmi, glive). Takšni ekosistemi so opustošeni, revni in nezdravi.«

Kanadska zlata rozga in kemikalije, ki ogrožajo dvoživke

V Jovsih so predvsem problematični gosti sestoji invazivne kanadske zlate rozge: »Na zemljiščih, ki smo jih kupili v okviru projekta Life Amphicon, redno odstranjujemo tako zlato rozgo kot morebitne druge invazivne tujerodne rastlinske vrste. S tem poskušamo izboljšati tudi kopenske habitate okoli mlak, ki so prav tako močno pomembni za dvoživke in seveda za marsikatero drugo vrsto.«

Ravno ustrezni vodni habitati so po mnenju Anje Bolčina nujni tako za vodne kot vse obvodne organizme, a pupke in dvoživke nasploh ogrožajo tako pesticidi kot odplake: »Dvoživke imajo zelo tanko in občutljivo kožo, zato je lahko vsaka kemikalija (pesticidi, čistila ...), s katero pridejo v stik, zanje usodna. Prav tako so občutljive na spremembo kemične spremembe v njihovem okolju (sprememba kemizma vode, tal), ki jih lahko povzročijo odplake. Z raznimi insekticidi pa vplivamo na številčnost populacij in na nabor vrst, ki jih dvoživke plenijo, ter s tem na količino hrane, ki jim je na voljo. Z manjšanjem številčnosti primernega plena pa ravno tako negativno vplivamo na populacije dvoživk.«

Za zaključek tako še medklic: tudi če ste med tistimi, ki še vedno menite, da na podnebne spremembe nimate (vidnega) vpliva, dobra novica – na izpust omenjenih snovi ga nedvomno imate. Vse je krog. In kar ubije velikega pupka, bo na koncu ubilo tudi vse nas.

Maruša Mavsar, Rok Retelj

Prispevek iz rubrike Spreminjajmo okolje na bolje je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje