Časopis za pokrajino Posavje
20.02.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ob srečanju prvih brežiških maturantov (1949 - 2009)

Objavljeno: Sreda, 17.06.2009    Rubrika: PANORAMA
Ob srečanju prvih brežiških maturantov (1949 - 2009) Brežiška gimnazija je pred štirimi leti proslavila šestdeset let svojega obstoja, pred kratkim pa so njeni najstarejši dijaki obeležili šestdesetletnico prve mature na slovenski gimnaziji. Osnovana takoj po vojni, je ta srednja šola nastajala postopoma s takratnim petim (danes prvim) razredom gimnazije in tako skozi štiri naslednja leta postala „popolna srednja šola" s t.i. višjim tečajnim izpitom, oziroma maturo v juniju 1949. Ta generacija je zelo resno dojemala svoje naloge in odgovornosti, mogoče resneje kot poznejše generacije, saj je večina presegala starostno dobo, ki bi v mirnodobskih okoliščinah odgovarjala dijakom tega razreda. V tem času po II. svetovni vojni je večji del dijakov izgubil kontinuiteto v šolanju, pa je svojo nalogo smatral zelo resno. Tako je ravno ta razred leta 1947 proglašen kot „najboljši med dobrimi" v Sloveniji („Mladina", marec 1947). Ob velikem medsebojnem razumevanju dijakov, spoštovanju do profesorjev, je bila zelo razvita tudi kulturna dejavnost, kot so na primer gledališke predstave, nastopi pevskega zbora in podobno. Skupaj s profesorji so se dijaki angažirali pri obnavljanju šolske stavbe, urejanju športnega igrišča. Pri teh in podobnih dejavnostih so se udejstvovali tudi dijaki nižjih razredov.

Slovo od šole je vzbujalo različne občutke, vendar je razred bil enoten v zamisli, da se mora na nek prepričljiv način posloviti od mlajših generacij. Ritual ob slovesu najstarejših dijakov ni nov, uvedla ga je prav ta prva generacija. Ključ, ki se danes oddaja neposrednim naslednikom, je izdelan v kovinski delavnici rudnika Senovo, in sicer po zaslugi ene od maturantk. Primopredajna listina je nastala kot avtorski „umotvor" skupine takratnih osmošolcev. Tudi ideja o predaji „insignij" je nastala v osmem razredu. S staro študentovsko pesmijo „Gaudeamus" so se osmošolci spustili na stopnišče gimnazijskega dvorišča, kjer so jih že čakali dijaki ostalih razredov in seveda predstavniki bodočih osmošolcev. Ti so sprejeli ključ in listino kot napotilo za njihovo nadaljnje ravnanje. Danes je to nekaj povsem umnevnega, takrat pa je bilo to nekaj posebnega. Še pred to slovesnostjo so maturanti priznali profesorjem nekaj svojih „grehov", kot so izdajanje časopisa „Paradajz", zvonjenje mesto hišnika in še nekaj takšnih nagajivosti. Krivico za to so prevzeli nase, vendar se marsikateri „podvig" ne bi mogel izvesti brez sodelovanja nižjega razreda, ki je vestno sodeloval v vseh teh hudomušnostih. Tisti, ki so jim življenjske razmere dopuščale, so končali še visokošolski študij, nekateri so se pa zaposlili kar v domačem kraju. Večina se jih je razkropila po nekdanji državi, nekateri pa celo v tujino. Skupaj s svojimi profesorji so se redno sestajali. Žal profesorjev ni več, pa tudi nekaj maturantov je v tem času že umrlo. Tako se je po šestdesetih letih zbralo nekaj več kot polovica bivših maturantov. Sedem je že pokojnih, ostali so radi bolezni ali oddaljenosti bili zadržani. Do sedaj so se takratni, najprej imenovani petošolci, po nekaj letih osmošolci, srečevali vsakih pet let, sedaj se nameravajo sestati vsako leto dokler bo to mogoče. Starejši bodo, tem bolj bodo obujali spomine na težke in lepe trenutke, na majhne nagajivosti, ki so jih prirejali profesorjem in hišniku Roku. Bili so mladi, polni entuzijazma in pričakovanj v bodočnosti, prav tako pa pripravljeni na razočaranja, ki jih lahko prinese življenje.

Ta biserni jubilej brežiških maturantov naj bo v spodbudo tudi današnjim srednješolcem in dokaz, da se s pridnim in poštenim delom lahko premaga marsikatera zapreka ob vstopu na novo življenjsko pot.

Dr. Cvetka Knapić-Krhen

« Nazaj na seznam
»