Obrtništvo preživelo težke vojne čase

Obrtništvo v Posavju je bilo med drugo svetovno vojno močno zaznamovano z vojnimi razmerami, okupacijo in gospodarskimi spremembami, ki jih je povzročil nacistični in fašistični režim. Velika večina obrtnikov je bila izgnana, kar je ohromilo marsikatero obrt, vseeno pa je bilo tudi nekaj izjem.

Kot nam je pojasnila etnologinja dr. Ivanka Počkar, so bili v času vojne iz Brežic izgnani skoraj vsi obrtniki, gostilničarji in opekarnar, ostala sta, denimo, Radanovič s svojo (avto)mehanično obrtjo, klepar Klobučar ter še kdo. V hiše večine obrtnikov so naselili nemške Kočevarje s poklicem v istih ali podobnih obrteh. Nič drugače ni bilo tudi po drugih posavskih mestih (razen Kostanjevice na Krki, ki so jo zasedli Italijani). Naj dodamo, da so z delom med vojno nadaljevale predvsem nujne obrti, kot so kovači, čevljarji, tesarji in krojači, ki so pogosto sodelovali tudi s partizani, saj so popravljali oblačila, obutev in orožje. Nekateri obrtniki so na skrivaj delovali za narodnoosvobodilni boj (NOB), med drugim so skrivali orožje ali nudili prostor za sestanke partizanov, za kar so bili premeščeni, internirani ali celo usmrčeni s strani okupatorjev. Ključni pri obsežni povojni obnovi so bili ravno obrtniki, v Brežicah so bile pomembne predvsem rokodelske dejavnosti, v Krškem pa so imeli obrtniki pomembno vlogo pri oskrbi prebivalstva.

Na domove prišli nemški obrtniki

V svoji knjigi Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov, v kateri je pogled na stanje obrti usmerila predvsem v Brežice, je Počkar na straneh 175 in 176 med drugim zapisala, da je nemška oblast med drugo svetovno vojno med izgnanci iz Posavja v Nemčijo izločila obrtnike in jih napotila delat v nemške obrtne delavnice enakih strok: oče in sin iz krojaške družine Balon sta tam delala kot krojača, drugi sin se je priučil šivanja krznenih oblačil, usnjar Zagode je prav tako delal pri nemškem krznarju, krojač Gerjevič pri ukrajinskem krojaču in krznarju itd. Na njihove domove so naselili nemške obrtnike ustreznih smeri, zlasti Kočevarje: v gostilno in mesnico Deržíčevih mesarja in gostilničarja Henigmana, v Poljanškovo pekarijo peka Josipa Hirisa, v Vogrinčevo kovačijo Logarja, v Treppovo opekarno Zurla, v hišo kleparja Rueha Franza Handlerja itd. Počkar je v nadaljevanju navedla, da so se po drugi svetovni vojni obrtni izdelki čedalje bolj nadomeščali z industrijskimi. V novi družbeni ureditvi so obrtniške zadeve urejali tudi z novimi delitvami, poimenovanji in popisi obrtnikov oz. obrtnih dejavnosti. Tako so na občinskem uradu Brežice od leta 1959 do 1985 vodili popis (register) 'postranskih dejavnosti SO Brežice' za vso občino in vanj med drugim vpisovali nosilce obrtnih strok, ki so bile razširjene vsaj že sto let prej: šivilje, krojače, sodarje, čevljarje, apneničarje, ščetkarje, frizerje, mizarje, kolarje, krovce, brodarja, soboslikarje, tesarje, kovače, brusače, mlinarje, zidarje, ključavničarje, vrtnarje, poleg njih pa še vrsto nosilcev novih ali preoblikovanih obrtnih dejavnosti: strojne pletilje, izdelovalce kovinske, lesne in plastične galanterije, prevoznike blaga, žagarje drv, elektroinštalaterje, avtokleparje, avtoličarje, izdelovalce cementnih izdelkov, mlatilničarje, galvanizerje, popravljavce nalivnih peres, sitotiskarje, izdelovalce nagrobnih vencev itd.

Podrobnejša opisa prve in tretje fotografije:

• Postrežba brežiških obrtnikov (mizarji, soboslikarji in natakarica) med opravljanjem obrtniških del v začetku 20. stoletja. Prepoznana sta soboslikarja, oče in sin, Franc Sikošek, rojen leta 1849 (stoji v sredini z belim pokrivalom), in Franc Sikošek ml., rojen leta 1884 (stoji na lestvi desno zgoraj), ter soboslikar Anton Bruderman, rojen leta 1882 (kleči v prvi vrsti desno). Hrani Posavski muzej Brežice.
• Zaključek tesarskih del s postavitvijo smrečic pri nadgradnji Lipejeve trgovske hiše v Brežicah leta 1927. Na ostrešju je tesarska ekipa mojstra Karla Vogrinca, ki je na spodnjem delu fotografije mož z zvitkom gradbenih načrtov v roki. Vrh ostrešja stoji tretji z leve Rudolf Šavrič (»ta dougi Šaurič«), ostali neznani. Hrani Posavski muzej Brežice.

Po vojni so se obdržale le nekatere dejavnosti

Od leta 1957 so na občinskem uradu vodili tudi Register zasebnih delavnic, iz katerega je razvidno, da so nekateri nosilci dejavnosti iz občine Brežice (npr. kolarji, lončarji, mlinarji, peki, krojači in čevljarji) nadaljevali obrt, ki so jo opravljali že med obema vojnama, drugi pa so začeli obrt na novo (frizerji, zidarji in fasaderji, strojni in stavbni ključavničarji, livarji, vulkanizerji, izdelovalci galanterije, elektroinštalaterji, precizni mehaniki, mehaniki in avtomehaniki, predvsem pa veliko avtoprevoznikov). Med letoma 1957 in 1970 je bilo v ta register vpisanih 717 obrtnikov, vendar je večina obrt kmalu tudi odjavila zaradi različnih vzrokov: odhod v Nemčijo, prehod v socialni sektor, zaposlitev, pomanjkanje dela, slab promet, starost in bolezen, preselitev. Po drugi svetovni vojni je bilo število delujočih obrtnikov sprva še precejšnje, vendar so bile različne omejitve in visoki davki prehudo breme za večino manjših obrtnikov. Nacionalizacija je bila še dodaten vzrok za prenehanje obrti (gostilne, mesnice, pekarne). Zaradi velikih sprememb v pogojih za obrtniško delo je bilo vse več tistih, ki so vračali obrt in se zaposlovali v 'družbenem sektorju'. Kljub temu so se nekatere obrti obdržale in razvijale naprej: iz že predvojno močne ključavničarske in avtomehanične delavnice se je razvil Avtocenter Radanovič, na podlagi dediščine številnih mizarskih delavnic se je po drugi svetovni vojni v Brežicah razvila Tovarna pohištva, zaradi nahajališč osnovne surovine za izdelovanje opeke in iz 200-letne tradicije opekarstva je bila po vojni ustanovljena Opekarna (v Brezini). Oba industrijska obrata sta bila še dolgo po drugi svetovni vojni edina večja v Brežicah.

Lahko zaključimo, da je obrt ne le v Brežicah, ampak tudi v Posavju med drugo svetovno vojno preživela težke čase, prilagajala se je vojni ekonomiji, mnogi obrtniki pa so tvegali življenje z odporniškim delovanjem. Kljub vsem težavam je lokalno obrtništvo preživelo in pomembno prispevalo k povojni obnovi regije.

Rok Retelj

Prispevek je v rubriki To ni moja vojna objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje