Pozdrav »na drugo stran mavrice«

Spust balonov iz enega izmed spominskih parkov (foto: Solzice)

Otrokom, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu, mnogo staršev na 15. oktober iz spominskih parkov na nekaterih pokopališčih v Sloveniji »na drugo stran mavrice«, kot pravi predsednica Društva Solzice Petra Paver Urek, spusti bele balone s sporočilom, da so v srcih še vedno z njimi.

Iz osebne izkušnje in bolečin, ki jih je doživljala Petra Paver Urek ob smrti hčerke je nekaj let kasneje, v letu 2004, ob podpori še nekaj staršev, ki so se bili primorani soočiti s kruto izgubo otroka med nosečnostjo (plodovi, ki so umrli po 22. tednu nosečnosti) ali v nekaj dneh po rojstvu (okvirno do sedem dni), v Krškem ustanovila Društvo Solzice. V njem združujejo žalujoče družine, ki izgubo doživljajo različno, od zanikanja do samoobtoževanj mater, da so odpovedale kot nosilke življenja, nudijo ali organizirajo strokovno pomoč bodisi v skupini za pomoč bodisi preko individualnih srečanj, izvajajo izkustvene delavnice za medicinsko osebje ipd. V letu 2003 so izdali tudi knjigo z naslovom Prazna zibka, strto srce, prvo tovrstno knjigo v slovenskem prostoru, v kateri so matere spregovorile o svojih izgubah, ali, kot so tedaj zapisale, vsak žaluje na svoj način: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Zato so izkušnje teh, četudi si jih nihče ne želi, niso pa izključujoče, ob smrti otroka še kako dragocene. Po potrebi se v društvu vključijo tudi v organizacijo slovesa od otroka bodisi v bolnišnici bodisi pri pokopu, ki pa je uradno omogočen šele od leta 2016, ko je to pravico otrokom in staršem uzakonil Državni zbor RS. »Do tedaj so bili namreč otroci, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, ’nikjer’,« pravi Paver Urekova, »in njihovi starši so se morali boriti za obstoj otroka in za žalovanje«.

Po vzoru ureditve t. i. Parka zvončkov za pokop ali raztros pepela mrtvorojenih otrok ali novorojenčkov v letu 2001 na ljubljanskih Žalah so bili zatem v društvu pobudnik za ureditev več spominskih parkov v sklopu pokopališč po Sloveniji, povečini v mestih, kjer se nahajajo porodnišnice, na katerih preminuli otroci dobijo ploščice z imenom in priimkom ter letnico smrti. Danes je tovrstnih parkov po Sloveniji že okoli deset. Nekaterim med njimi so nadeli poimenovanja, denimo v Mariboru »Polje belih vrtnic«, v Postojni »Zvezdice«, na novomeškem pokopališču »Solzica«, na celjskem pokopališču »Spominčice«, drugi so poimenovani v sklopu pokopališč kot »Spominski park«, denimo v Novi Gorici in v Slovenj Gradcu, v tem obdobju pa sta v urejanju še spominska parka na Ptuju in jeseniški Blejski Dobravi. Smrti otrok se namreč ne dá pomesti pod preprogo ne zaukazati staršem, naj pozabijo nanje ali da si ti otroci ne zaslužijo obeležja, saj je njihovo število ne glede na napredek medicine še vedno visoko, v zadnjem desetletju okoli 100 ali več mrtvorojenih otrok na letnem nivoju. Kot je povedala sogovornica, se še vedno vsaka sedma nosečnost konča tragično.

Zaradi situacije s covidom-19 so letos načrtovane komemoracije na 15. oktober, mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, tudi na novomeškem pokopališču, kjer se nahaja posavskim krajem najbližji spominski park preminulih otrok, odpovedali oziroma v ta namen pripravili osrednjo virtualno komemoracijo z ljubljanskega pokopališča, pri čemer so iz vsakega spominskega parka posneli tudi simboličen izpust balonov.

Bojana Mavsar

(članek je bil objavljen v 29. oktobra izdani tiskani številki časopisa Posavski obzornik)