Časopis za pokrajino Posavje
15.05.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Psiholog Janez Planinc: »Vsak je svoboden in sam odgovoren za svoje življenje«

Objavljeno: Ponedeljek, 03.05.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
janez planinc

Janez Planinc, upokojeni psiholog, realitetni terapevt ter izkušen planinski vodnik, se rad vrača v rodno Krško.

Malo je takih ljudi, za katere lahko dejansko rečemo, da se zavedajo svojih korenin in rodnega kraja. Eden takšnih je tudi Janez Planinc, ki se redno vrača v domače Krško ter neguje povezanost z rodbino Planinc z Libne in rodbino Glasovih s Sremiča. Na teh dveh domačijah je namreč preživljal svoje zgodnje otroštvo in mladost, ki je bila zaznamovana s trdim delom na kmetiji.

Rojen je bil leta 1954 v Krškem, natančneje na Libni. Po končani osnovni šoli je odšel iz Krškega v Maribor in nato v Ljubljano, kjer je doštudiral psihologijo, nato pa si je v Preddvoru na Gorenjskem ustvaril družino, ki sedaj šteje sedem odraslih otrok in tudi že vnuke. Na Gorenjskem je zgradil uspešno in raznoliko karierno pot. Deloval je kot pomočnik ravnatelja v osnovni šoli v Preddvoru, posvetil pa se je tudi t. i. realitetni terapiji in svetovanju ter edukaciji v okviru le-te.
janez planinc z ženo

Janez Planinc z ženo Francko

Tudi po upokojitvi je poznan po svoji pozitivni naravnanosti do življenja in kvalitetnem preživljanju prostega časa. Je aktiven planinski vodnik, prostovoljec in še marsikaj. Redno se vrača v rodno Krško in še vedno pomaga pri kmečkih opravilih na obeh domačijah, kjer je odraščal. Iskreno in pristno si prizadeva za ohranjanje stikov in za dobre odnose s svojimi sorodniki in znanci iz rojstnega kraja.

Kot psiholog ste bili zaposleni na osnovni šoli v Preddvoru, bili ste tudi pomočnik ravnatelja. Kakšne spomine imate na to obdobje vašega življenja?
Če sedaj pogledam nazaj, lahko rečem, da so spomini kar prijetni. Vendar prva leta službovanja ni bilo tako. Kot mlad psiholog sem živel v prepričanju, da bom lahko s svojim znanjem reševal težave in 'popravljal' učence po meri in željah učiteljev. Seveda so bila moja pričakovanja nerealna, zato sem se pogosto počutil neuspešnega. Tudi znanja, ki so jih ponujali razni seminarji, mi niso dala tistega, kar sem želel. Ko sem se seznanil s teorijo izbire, pa sem ugotovil, da je to tisto, kar sem iskal. Vedno sem namreč želel, da bi se z učenci, njihovimi starši in učitelji dobro razumel. Ugotovil sem, da je poleg strokovnega znanja za uspešno delo potreben tudi dober odnos z ljudmi. To mi je bilo tudi vodilo pri mojem delu kot pomočnik ravnatelja. Moja naloga je bila organizacija dela na šoli, pri čemer mi je znanje o kakovostnem neprisilnem vodenju zelo koristilo pri mojem delu. Pri planiranju dela sem se vedno trudil čimbolj upoštevati želje in potrebe zaposlenih. Kljub kar napornemu delu lahko rečem, da sem se zelo dobro počutil, še vedno grem rad pogledat nekdanje sodelavce in se razveselimo drug drugega, pa naj so to učitelji, hišnik ali čistilke.

Ste tudi realitetni terapevt. V okviru Evropskega inštituta za realitetno terapijo izvajate izobraževanja iz teorije izbire. Lahko poveste, kakšna je povezava med teorijo izbire in realitetno terapijo?
Realitetna terapija je psihoterapevtski pristop, ki temelji na razumevanju človekovega vedenja skozi pogled teorije izbire. Teorijo izbire je razvil ameriški psihiater William Glasser in je njegov izvirni pogled na naravo človekovega vedenja. Pri svojem delu z ljudmi je prišel do ugotovitve, da se ljudje največkrat počutijo nesrečne zaradi slabih odnosov z ljudmi, ki jim največ pomenijo. Prepričani so, da so ljudje ali okoliščine krivi za njihovo nesrečnost. To prepričanje je Glasser poimenoval zunanji nadzor. Nasproti temu prepričanju Glasser postavi prepričanje, da je človek svobodno in odgovorno bitje, ki je notranje motiviran za svojo dobrobit. V skladu s tem tudi 'izbira' vedenja z namenom ohranjati notranje ravnovesje s seboj in z ljudmi ali okoliščinami. Čeprav se v trenutku odločitve in 'izbire' zdi to človeku najboljša izbira, pa dolgoročno gledano ni nujno, da je to učinkovita izbira.
K meni kot psihoterapevtu prihajajo ljudje, ki pri svojem ravnanju ali vedenju izhajajo iz zunanjega nadzora, torej se čutijo žrtve okoliščin ali ljudi in v odnosih največkrat izbirajo razdiralna vedenja. To jih v resnici še bolj oddaljuje od dobrih odnosov, čeprav si te pravzaprav želijo. Skozi terapevtski odnos klienta učim ozaveščati, razumeti in spreminjati pogled na svoje vedenje, s čimer si zagotavlja možnost dolgoročnega izboljšanja odnosov z zanj pomembnimi ljudmi in tako seveda poskrbi za več zadovoljstva v življenju.
Ja, na Evropskem inštitutu za realitetno terapijo pa sodelujem pri izobraževanju o teoriji izbire kot inštruktor in supervizor. Najbolj sem se posvečal izvajanju supervizije pri učiteljih na številnih šolah po Sloveniji.

Ste velik ljubitelj gora in kot planinski vodnik od leta 1997 delujete v Planinskem društvu v Preddvoru. Leta 2020 ste prejeli naziv Častni vodnik Planinske zveze Slovenije. Kaj vam pomeni planinstvo in kako bi zajeli to področje vaše dejavnosti?
Čeprav sem rojen na hribu, sem šele sredi gimnazijskih let, ko smo imeli športni dan na Okrešelj, prvič videl 'prave' gore. Takrat so me očarale in postale pomemben del mojega življenja. Imam srečo, da se z ženo v tem pogledu zelo najdeva in veliko prostega časa, kolikor sva si ga lahko vzela, sva z otroki ali sama preživljala na planinskih poteh in vrhovih. In to še vedno počneva. Želja, da bi vodil ljudi v hribe, me je vodila, da sem postal planinski vodnik. Skozi vsa ta leta se je res nabralo lepo število čudovitih pohodov in seveda tudi prijetnih spominov na doživljaje s tur. Kot mentor planinskega krožka sem za otroke deset let organiziral in vodil planinske tabore na različnih lokacijah po hribih. Poleg otrok naše šole so se tabora udeleževali tudi otroci širše okolice Kranja. Za mnoge otroke so bile to  neprecenljive izkušnje; doživeti napor in srečo ob 'osvojitvi' gorskih ciljev. Še to mi je v veliko zadoščenje, da se mi ni v vseh teh letih, od kar vodim ljudi v hribe, pripetila nobena nezgoda ali nesreča, pa smo hodili tudi po zelo zahtevnih poteh.
Pred tremi leti sem v Društvu upokojencev Preddvor prevzel tudi vodenje tedenskih pohodov. Obiskujemo manj zahtevne znane in neznane hribe, največkrat posejane s cerkvicami ali kakšnimi drugimi naravnimi ali kulturnimi znamenitostmi, ki nam poleg lepih razgledov obogatijo ali polepšajo izlet. Vsak pohod je doživetje zase. Kako so ti pohodi dragoceni, ugotavljamo sedaj, ko nam epidemija covida onemogoča udeležbo na pohodih in mi udeleženci sporočajo, kako hrepenijo po tem, da bi se čimprej zopet srečali.

Kljub številnim aktivnostim ste dejavni tudi kot prostovoljec v Centru Korak v Kranju. Vključili ste se tudi v projekt 'Prostofer', ki je podoben Zavodu Sopotniki v Posavju. Kako vas to delo izpolnjuje in kaj še počnete v prostem času?
Center Korak je namenjen ljudem s pridobljenimi možganskimi poškodbami, največkrat so vzrok prometne ali delovne nesreče ali drugi dogodki. Kot prostovoljec že vrsto let za uporabnike vodim delavnice pletenja košaric iz viter, sodelujem pri spremstvu pri izhodih ali kakšnih drugih dejavnostih. Moram poudariti, da mi je pri navezovanju stikov, razumevanju težav in čustvenega doživljana uporabnikov zaradi spremenjenih okoliščin, s katerimi se le-ti soočajo po nesrečah, zelo dragoceno znanje teorije izbire. Tako sem z njimi vzpostavil pristen človeški odnos, kar jim zelo veliko pomeni. Ko si nekaj časa z njimi, lahko prepoznaš, kako dragoceno je biti zdrav, tako telesno kot umsko. Vsak, ki se pritožuje nad vsakdanjimi malenkostmi, bi moral videti, kaj doživljajo uporabniki tega centra, pa bi se zamislil.
Kaj še počnem v prostem času? V zimskem času zelo rad pletem košare iz leskovih viter. To je stara kmečka obrt, ki je bila v tej okolici nekoč zelo razširjena, danes pa praktično izumira. To je moj hobi in mi je v veselje podariti košarico nekomu, ki ceni tak izdelek. Za 'lušt' pa grem rad tudi na večdnevne pohode po naših daljinskih poteh, kot so Evropska pešpot, Jakobova pot in podobno. Vsako leto za kakšen teden ali dva. Moja želja je prehoditi Slovenijo po dolgem in počez.

Izhajate iz številčne družine, z leti ste si tudi sami ustvarili veliko družino, saj imate z ženo Francko kar sedem zdaj že odraslih otrok in tudi že vnuke. Kako ste vsa ta leta usklajevali poklicno pot z družinskimi obveznostmi?
Če sedaj gledam na minula leta, sem pomirjen, lahko rečem srečen, ko vidim, da so otroci že vsi samostojni, odgovorni zase in za svoje družine, da so srečni v okviru svojih družin. Leta odraščanja otrok pa so bila seveda za naju z ženo polna odpovedovanja, nenehnega usklajevanja med poklicnimi obveznostmi in družino. Včasih se je bilo težko odločati, čemu dati prednost. Moram priznati, da je bilo za ženo dosti bolj naporno. Danes se zavedam, da moje vzgojno ravnanje ni bilo vedno v skladu s tem, kar sem po letih pridobljenih izkušenj prepoznal kot dobro, vendar se s tem ne obremenjujem, ker se zavedam, da sem vedno ravnal, kot sem takrat bil prepričan, da je najboljše. Oba z ženo sva srečna, ker se otroci z vnuki radi vračajo 'domov' in tako tudi pri njih krepijo občutek povezanosti z nama.

Ohranili ste močno vez z rojstnim krajem. Kaj je tisto, zaradi česar se radi vračate v rodno Krško?
Zakaj se rad vračam? Ko se spomnim na domači kraj, se spomnim otroških let in vsega, kar je povezano z odraščanjem. Povezanost z ljudmi, s katerimi sem delil del otroštva, ohranja ta spomin živ. To si pa navsezadnje tudi želim in zato se rad vračam 'domov'. Rad pa pridem tudi pomagat, kadar so večja kmečka opravila, recimo rezatev ali trgatev.

Kakšno je vaše življenjsko vodilo, s katerim ohranjate optimističen pogled na svet in ki vas spodbuja h tako kvalitetnemu ter polnemu življenju?
Trudim se živeti v skladu z mislijo, da sem sam kreator svojega življenja in da počnem stvari, ob katerih ne uživam samo jaz, ampak tudi drugi.

Andreja Kališnik, foto: osebni arhiv Janeza Planinca

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam