Časopis za pokrajino Posavje
31.07.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Rad te imam! Vse bo dobro! Nisi kriv!«

Objavljeno: Nedelja, 29.11.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
petra paver urek (1)

Petra Paver Urek

Vrtci bi morali v času epidemije v dobro predšolskih otrok delovati kolikor je le mogoče v nezmanjšanem obsegu, je prepričana Petra Paver Urek, dolgoletna vzgojiteljica z vrsto opravljenimi dodatnimi licenčnimi izobraževanji za vzgojo otrok, staršev in strokovnih delavcev.

Petra Paver Urek je že okoli 30 let vzgojiteljica ter izvajalka različnih pristopov in metod pri vzgoji otrok v enoti leskovškega vrtca Mali princ v Krškem, ob rednem delu pa kot direktorica in predavateljica Zavoda za zdravo in varno vzgojo otrok Ljubeča vzgoja širom po Sloveniji izvaja skupinska in individualna svetovanja ter predavanja o čustveni inteligenci otrok, staršev in pedagogov. Pravi, da tako sama kot drugi stanovski kolegi opažajo, da se od izbruha koronavirusa dalje pri otrocih stopnjuje nemir. »Nemirni otroci pa so utrujeni otroci,« pravi, »in če menite, da je današnji način življenja, spremenjene navade in odnosi znotraj družin in v okolju zaobšel najmlajše generacije, češ da te še niso sposobne dojemati situacije, živite v zmoti. Otroci resda ne dojemajo v pravem pomenu besede, pač pa se v predšolskem obdobju čustveno odzivajo na vso paleto čustev, ki jo absorbirajo tako med domačimi stenami kot njim bližnjem okolju – na zbeganost, malodušje, jezo, skrb, razočaranje, lahko rečemo, da v tem obdobju kar kolektivno negotovost in strah.« Zato bi bilo zelo pomembno, da bi vse vzgojno-varstvene obratovale nemoteno, saj te predstavljajo otrokom varno okolje, v katerem se otroci razbremenijo, igrajo, ustvarjajo, družijo z vrstniki in se sproščajo. Občutek varnosti je otrokom primarnega pomena, ta varnost pa je v marsik­teri družini porušena.

Ključna dejavnika: varnost in brezpogojna ljubezen

»Ne zgolj v tem času, temveč nasploh, ko se zgodi kar koli hudega, otrok to občuti kot izgubo varnosti, zaradi česar se v njem prebudijo plazilski možgani,« pravi Paver Urekova, »saj otrok prvih šest, sedem let, pa tudi še kakšno leto kasneje, deluje zgolj iz svojih čustev, čutenj in zaznav, saj še nima v tolikšni meri razvitih možganov, da bi lahko razmišljal o vzrokih ali si pravilno tolmačil,
coronavirus-4991979_1920

Da se otroci ne bi počutili krive in osamljene zaradi nastale situacije, jim omogočite pogovore s starimi starši in drugimi njim ljubimi osebami, pravi Paver Urekova (simbolična slika)

temveč vse usmerja vase. Predvsem pa je pomembno, česar se vse premalokrat zavedajo starši, da jih otrok čuti! Tudi tedaj, ko kažejo en obraz, govorijo pa drugo, denimo, ko otrok vidi mamo nasmejano, a jo občuti bodisi žalostno bodisi jezno. Zaradi tega, kar po eni strani vidi, po drugi pa občuti, postane otrok zbegan. Še huje, krivdo išče v sebi, saj želi starša vselej zadovoljiti, razveseliti ali potolažiti, da bi bil z njim v stiku ali, kot rečemo, otroci se lepijo na starše.« Zato bo otrok naredil vse, da bi starša ponovno pridobil oziroma začutil, pojasnjuje, njegova tesnobnost pa se manifestira na različne načine, najpogosteje v obliki nenadnih sprememb vedenja, naj si gre za izbruhe, pretirano ustrežljivost ali mirnost, če se noče igrati z igračami, ki so mu sicer ljube ali jih jezno meče naokoli, ima težave s koncentracijo, na različne načine zbuja pozornost ipd. Pogosto se tudi pripeti, da starša udari, a ne z namenom, da bi ga bolelo, temveč da bi ga začutil, se z njim povezal. »Zato je zelo pomembno, da ga, ko opazimo spremembo vedenja pri otroku, pomirjajoče objamemo in izrečemo tri stavke: »Radi te imamo! Vse bo dobro! Nisi kriv!«

Vsak otrok potrebuje meje

Pri tem Paver Urekova dodaja, da se to ne navezuje zgolj na trenutno situacijo, temveč tudi na druge dogodke, ki na otroka delujejo stresno, npr. v primeru smrti, če je priča prepiru, ob ločitvah, bolezni, poškodbi ali drugih okoliščinah, ki mu zbujajo nelagodje in strah, pa tudi tedaj, ko otroku postavljamo meje, kaj sme in česa ne: »Vsak otrok namreč potrebuje meje in okvirje, vendar pa je pomembno, na kakšen način jih postavljamo, da ne poškodujemo otroka kot osebnost, temveč da znamo postaviti mejo na sočuten, a odločen način, četudi hoče določeno stvar izsiliti z jokom. Otroka objemite, povejte, da ga razumete, a da drugače ne gre. Spodbudite ga, da izjoče, kar ga teži. Jok je očiščevalen, otroku pa dovolimo, da svoje nezadovoljstvo izrazi, mu daste vedeti, da sta jeza in žalost prav tako sprejemljiva kot veselje, hkrati pa mu pomagate, da meje upošteva.« Meje namreč potrebujemo vsi, še preden jih postavljamo otroku, se je treba zavedati lastnih meja. Za sproščanje in pomirjanje otroka, kar je ne nazadnje priporočljivo tudi za odrasle, predlaga bodisi skupno izvajanje dihalnih vaj ali da opravite rahle poskoke z občutkom težkega in mlahavega telesa, pri čemer otresate dlani. Življenje, ki ga živimo že dobršen del letošnjega leta, nikakor ne govori otrokom v prid, saj so spremembe v načinu življenja dodobra porušile družinske rutine. Mnogo staršev je bodisi na čakanju bodisi ob delu od doma prevzelo tudi skrb za otroka skozi ves dan, zato je treba tega zapolniti s kar se da raznolikimi vsebinami, saj je prikrajšan za večino vsakodnevnih socialnih stikov, ki jih goji v vrtcu ali šoli, večina otrok pa je v tem obdobju prikrajšana tudi za stike s starimi starši. Če je otrok doma, poskrbimo, da bo z njimi in njemu pomembnimi in ljubimi osebami vzdrževal stike preko telefona ali videoklica, med delovnikom pa si vzemite tudi čas za kvalitetno igro z njim in za skupno gibanje na svežem zraku. Informacije o koroni prilagodite starosti otroka, a naj te ne postanejo središče vašega in otrokovega vsakdana, še pravi Petra Paver Urek.

Bojana Mavsar

(Članek je bil objavljen v zadnji številki časopisa Posavski obzornik)

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam