Časopis za pokrajino Posavje
13.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Rebeka Dremelj spet v malo bolj »hektični situaciji«

Objavljeno: Četrtek, 14.05.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
2020-03-22-22-59-56-028

Rebeka Dremelj že zelo pogreša odre, druženja in vse, kar spada k njenemu poklicu.

Druga znana Posavka, na katero smo se obrnili, da nam zaupa, kako je samoizolacija vplivala na njen vsakdan, kaj najbolj pogreša in kakšno spoznanje ji je prinesel ta čas, je pevka Rebeka Dremelj, ki si je dom in družino ustvarila v Brezini pri Brežicah.

Za Posavski obzornik je povedala: »Ko se je začela samoizolacija in se še ni vse ustavilo, le otroke smo dobili vsi domov za nedoločen čas, sem se seveda tako kot vsak starš tudi jaz soočala z veliko stisko. Ampak smo seveda potem z dobro organizacijo vse spravili v normalo in na koncu ugotovili, da se na urnik in delo od doma človek lahko kar privadi. Ne smem jamrati. Ni mi hudega. Res je, da zelo pogrešam odre, druženja in vse, kar spada k mojemu poklicu, a nimamo kaj. Mi bomo verjetno tako ali tako prišli na vrsto med zadnjimi ..., če bomo seveda letos sploh še lahko kaj delali.

Zdaj, ko so se ukrepi sprostili, smo doma spet v malo bolj 'hektični situaciji', ker moram jaz delati – aktivna sem še na drugih področjih, kot je samo petje –, moža tako ali tako ni doma, starejša hči dela za šolo, mlajša ima ravno takrat milijon vprašanj, medtem ko imam intervju v živo na radiu, vmes kuham kosilo in z drugo roko brišem sledi od plastelina ... zabavno, kaj naj rečem. V bistvu komaj čakam, da se stvari vrnejo v neko, kolikor se le da, normalo, je pa res, da bom osebno iz te bitke odšla veliko bolj odgovorna do zdravja, kot sem šla vanjo. Kljub temu da sem načeloma zelo odgovorna do svojega zdravja, me zdaj zelo zanima seveda tudi zdravje drugih. In prav je tako.

V času pred epidemijo nam je tako ali tako manjkalo neke pristnosti. Vsi smo samo tekali na koncu dneva kot muhe brez glave, nismo se več znali ustaviti in pogledati svet okoli sebe. Zdaj so nas prisilili, da to naredimo, in ugotovili smo, da življenje, kakršno smo živeli, na dolgi rok ne prinaša nič dobrega. Je pa žal res, da je vse to med sabo tako zelo povezano, da nam življenje ne more dati le lekcije s pozitivnim učinkom, ampak mora biti tukaj prisotnih tudi veliko negativnih dejavnikov. Gospodarstvo, turizem, eksistenca ljudi ..., tudi mene je strah za prihodnost, ampak dopovedujem si, da če bomo imeli zdravje, ni hudič, da ne 'sproduciramo' še česa drugega, kar nas bo ohranjalo pri dobrem življenju. In za konec še, kot pojem v moji zadnji pesmi: Čisto malo treba je, da se človek spet rodi, malo, malo in ne vse, kot navajeni smo bili. Čisto malo treba je, da srce razbija bolj, ker vsega bo, ko bo ljubezni spet dovolj!«

R. R., foto: osebni arhiv
« Nazaj na seznam