Časopis za pokrajino Posavje
24.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Silvan Omerzu, vsestranski umetnik: Večino idej za ustvarjanje črpam iz otroštva

Objavljeno: Sobota, 28.11.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
01_Silvan_Omerzu_Pregledna_razstava_odprtje_18.9.2020 (24)

Silvan Omerzu (foto: arhiv Gradu Rajhenburg)

65-letni Silvan Omerzu, naš rojak iz Brestanice, je zagotovo eden najbolj prepoznavnih in uspešnih umetnikov, ki so izšli iz naših krajev. Dejaven je na številnih področjih, najbolj znan pa kot avtor lutkarskih inštalacij. Za svoje delo je prejel že številne nagrade, med drugim leta 2006 tudi nagrado Prešernovega sklada. Trenutno se s pregledno razstavo predstavlja v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in na gradu Rajhenburg v rodni Brestanici.

Kako se spominjate svojega otroštva in mladosti v Brestanici, kaj vas je najbolj zaznamovalo?

Brestanica, kraj mojega otroštva in zgodnje mladosti, je trg z dvema gradovoma, več cerkvami, ob reki Savi in potoku Brestanica. Še preden sem začel obiskovati šolo, sem hodil po mleko na manjšo kmetijo pod cerkvijo, moja pot v šolo pa je potekala mimo trgovinic, takrat so bili še kovačija, urar, po dva čevljarja in peka itd., torej zelo slikovit star trg. Če zdaj razmišljam o vsem, kar počnem, in iz česa črpam ideje, večina stvari izhaja že iz tistega časa, v vseh predstavah in razstavah so neki elementi iz mojega otroštva. Stanovali smo v elektrarniškem naselju, katerega večji del so že med vojno zgradili Nemci. Moji prvi spomini so na 'procesijo' ljudi, ki so prihajali iz okoliških vasi proti cerkvi. Enkrat sem se pomešal mednje in šel prvič v cerkev. Ker sem bil prej že enkrat v kinu, sem mislil, da je treba plačati vstopnino, zato sem, ko je … prišel moški s pladnjem pobirat denar, pobegnil ven. Od takrat se spomnim oltarja, kipov, ki so zrli dol, poslikav križevega pota … To so spomini, ki se vtisnejo vate, saj si takrat še toliko bolj dovzeten. Moji prvi lutkovno-gledališki odri so bili zato nekakšni triptihi kot oltarji s kipi. Ko sem začel delati avtomate, sem se spomnil, da sem še kot otrok v urarjevi izložbi videl ptiča, ki je kot avtomat pomakal kljun v vodo. Tako se naenkrat znajdeš v nekem kozmosu in spoznaš, da tudi človek funkcionira kot neki stroj, od bitja srca dalje. Od tu izvira moja strast do samopremikajočih se avtomatov.
Je pa res, da človek iz spominov na otroštvo k sreči običajno zbriše vse slabo in si zapomni le lepe stvari. Tako pozabiš, da je bila Sava takrat od premoga črna kot kava, da so z vsake jelše ob Savi viseli kupi vrečk iz polivinila, iz elektrarniškega dimnika pa se je tako kadilo, da so bile še trava in rože na oknih črne, in da je bil grad v tistem času zapor … Zdaj je marsikaj drugače, grad je lepo urejen, v njem je razstava o trapistih itn.
 
Kako zgodaj in kdo vam je pomagal odkriti svoj likovni talent?

Kot otrok sem rad risal, spominjam se, da sem porisal še robove časopisov, pa 'škrnicle' od moke in sladkorja. Že moj oče je lepo risal, tako da sva včasih skupaj risala konje in podobno. Ko je sestra hodila že v osmi razred, jaz pa v drugega, so mi njene sošolke prinesle linolej, da sem nanj kaj narisal, one so ga pa rezljale.
Moj oče, letnik 1905, je moral v času gospodarske krize med obema vojnama prekiniti šolanje v Ljubljani in oditi na delo v rudnik v Belgijo. Mene je imel pri 50 letih in je že v mojem otroštvu zbolel za boleznijo rudarjev – silikozo, tako da sem moral iti v srednjo šolo, po kateri sem lahko čim prej začel delati. Elektrarna je štipendirala šolanje na elektro šoli v Novi Gorici in tako sem že pri 17 letih začel hoditi v službo. Sledila je vojaščina, in šele ko sem privarčeval denar, sem šel študirat v Ljubljano.
 
Po 'osnovni izobrazbi' ste likovnik, kaj je botrovalo temu, da ste se že zgodaj usmerili v lutkarstvo?

V Brestanici so v stari dvorani igrali gledališke predstave. Spominjam se odpiranja in zapiranja zavese iz rdečega žameta in kulis, ki jih je poslikal Stane Fabjančič, in to me je zelo prevzelo. Lutkovno gledališče v tistem času v Brestanici ni nikoli gostovalo. Prve lutke sem videl, ko so na televiziji okoli leta 1960 predvajali Butalce. Tako sem tudi sam začel izdelovati nekakšne lutke iz papirmašeja, pa iz lesa, po navadi sem kar iz drv klesal maske.
Po študiju na pedagoški akademiji sem začel iskati delo. Da bi šel učit na šolo, mi ni dišalo, tako sem v telefonskem imeniku našel številko lutkovnega gledališča. Ravno takrat je šla njihova kiparka na porodniško in sem dobil službo. Ker je del lutkarstva tako kiparstvo kot slikarstvo in oblikovanje, mi je to ustrezalo. Nisem tip likovnika, ki bi ves čas bil ob štafelaju, zanimale so me različne stvari. V tistem obdobju so bile v lutkovnem gledališču predstave, ki meni osebno morda niso bile najbližje, zato sem sam začel snovati stvari, na katere pa ni bilo pravega odziva …
 
Leta 1983 odšli na študijsko izpopolnjevanje iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk v Prago. Slovenci smo (bili) skozi zgodovino predvsem kulturno zelo povezani s Čehi, kako je na vas vplivalo to obdobje?

Na Češko sem prišel v zelo močan krog ustvarjalcev. Češka ima dolgo lutkovno tradicijo, pa tudi v drugih umetniških zvrsteh so nekateri njihovi umetniki v svetovnem vrhu. Moje skice in načrti so naleteli na veliko odobravanje in dobil sem potrditev, da lahko še naprej počnem tisto, za kar pri nas ni bilo posebnega navdušenja. Ostal sem pol leta, vendar sem kasneje še vrsto let sodeloval s centralnim praškim gledališčem. Pri njih je bil takrat še trd socializem in ko smo pripravljali predstave, ki bi jih uprizorili na otoku na Vltavi – zraven sta bila tudi oba sinova Miloša Formana –, so prišli cenzorji in zapovedali, da je treba precej stvari spremeniti. Ker se s tem nismo strinjali, so prepovedali celoten projekt, ki smo ga pripravljali pol leta. Tako so ti, ki so delali kot svobodnjaki, ostali brez honorarjev. Tudi to češko obdobje me je močno zaznamovalo, dobil sem prijatelje, s katerimi sem bil dolgo ali pa sem še zdaj v stiku.
 
Lutke so za otroke – kako pogosto se srečujete s tem stereotipom in kako odgovarjate nanj?

Nemci imajo besedi ' puppentheater' in ' figurentheater', tako da ločijo figure od lutk, pri nas pa vsemu pravimo lutke. To, kar delam jaz, so bolj figure kot lutke, ko rečeš lutka, si vsakdo predstavlja okroglo glavo, dve piki za oči in lase iz volne, česar se spominjamo iz otroštva. Lutkarji si morajo sami, s kvalitetnimi predstavami za odrasle, pridobiti publiko. Slovenija nima zelo dolge tradicije, šele pred kratkim smo praznovali stoletnico profesionalnega lutkarstva. Ko sem začel delati predstave za odrasle, sem počasi začel pridobivati publiko. Je pa res, da je ljudi včasih težko premakniti. Kakšnega sem moral skoraj privleči na predstavo, potem je bil pa povsem navdušen. Nekoč smo neko predstavo igrali na prostem, v bifeju v bližini pa je sedelo precej možakarjev, ki so se nasmihali, ko smo pripravljali oder. Ko se je začela predstava, krvava groteska z veliko mrtvimi, so pa začeli prihajati bližje in bife je bil naenkrat prazen … Gledališča bi morala lutkovne predstave za odrasle negovati in jih redno uprizarjati, da bi se ljudje navadili nanje.
 
Veljate za izrazito interdisciplinarnega umetnika, saj delujete kot lutkar, scenograf, vizualni umetnik, gledališki režiser … Ste to postali namenoma ali vas je delo pač zaneslo v tako široka področja?

Najbrž imam srečo s talenti in s tem, da me zanima več stvari. Veliko likovnikov je tudi filmskih režiserjev, precej podobno sva funkcionirala z žal pokojnim, svetovno priznanim hrvaškim umetnikom Zlatkom Bourekom (avtor risanke Profesor Baltazar, op. a.), ki mi je uredil razstave v Zagrebu. Sebe si ne predstavljam, da bi, kot sem že omenil, celo življenje stal ob štafelaju in slikal, gotovo bi me zaneslo še v kiparstvo, ilustracijo ipd. Pri nas je bilo neko obdobje, ko so bili slikarji le slikarji, včasih pa so tudi ilustrirali, kiparili itd., recimo oba Kralja. Na tako majhnem prostoru je težko preživeti s tem, da delaš samo eno stvar. V lutkarstvu sem začel kot likovnik in sem imel režiserja, počasi pa sem spoznal, da svoje ideje najlažje uresničim, če tudi režiram. Ko pa ti nekaj uspe in te vabijo na festivale, na katerih prejemaš nagrade, delaš to še naprej. Pa še sam si kriv za vse, kar gre narobe (smeh).
 
Verjetno pa je razlika pripravljati razstavo, ki je negibna, ali sceno za gledališko predstavo, ki mora biti v sozvočju z gibanjem …

Zagotovo, oboje pa mi je podobno in zanimivo, enako se počutim, ko postavim razstavo ali predstavo v gledališču. Svoje prostorske postavitve itak izdelam za prav določen prostor, v katerega prej hodim, da ga 'posvojim' in se poskusim zliti z njim. Denimo nekdanja samostanska cerkev v Kostanjevici na Krki je tako močan ambient, da pogosto 'poje' razstavo. Zelo pomembno je, da te prostor povzdigne, da tisto, kar postaviš vanj, zazveni še bolje. Misliti je treba na vse, od arhitekture do svetlobe. V gledališču je podobno, za vsak oder in dvorano naredim drugačen koncept. Kar pa se gibanja tiče, je lutka narejena za gib in ga nosi v sebi, tudi ko jo postaviš v galerijski prostor. V mladinskem gledališču sem imel v eni predstavi majhno omizje lutk, posebej osvetljenih in s posnetim glasom. Po koncu predstave so me ljudje spraševali, od kje je bilo to animirano, saj so imeli občutek, da so bile stvari v gibanju, čeprav niso bile.
 
Znane so vaše t. i. kompleksne objektne instalacije, pogosto prežete z grotesknostjo in obešenjaškim humorjem. Bi za katero rekli, da je aktualna zlasti v trenutnem, t. i. koronačasu? Na misel mi pride predvsem uprizoritev Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice …

Ko so pisali o mojih stvaritvah, so ugotovili, da se skozi predstave in razstave, razen kakšnih otroških, vleče rdeča nit – smrt. Tudi sam sem eno trilogijo poimenoval Misterij življenja in smrti … Lahko bi jih izpostavil kar nekaj v tej smeri, je pa res, da je Hiša Marije Pomočnice verjetno temu najbližje, ker govori o na smrt bolnih dekletih, ki v tej ustanovi čakajo samo še na smrt.
 
Kako na aktualno obdobje gledate skozi oči umetnika? Je to na neki način uresničitev neke 'distopije', o kateri smo brali v fantastičnih romanih in za katero smo upali, da je v resnici nikoli ne bo?

Na to obdobje bolj kot skozi oči umetnika gledam skozi oči človeka, ki tudi zaradi bolezni očeta ve, kako je, ko nekomu zmanjkuje zraka in ne more dihati. Lahko si tudi predstavljam nemoč zdravnika, ki se mora odločati, koga bo lahko zdravil, koga pa bo moral pustiti umreti, kar smo lahko videli že na začetku epidemije v Italiji.
Zato ne razumem politikov, da se niti v teh težkih razmerah ne poenotijo, ampak si še naprej pridno mečejo polena pod noge. Prav tako ne razumem, da nekateri v silni želji po prepoznavnosti virusu zmanjšujejo pomen ali pa si izmišljajo teorije zarote, velik del medijev pa to še podpihuje.
 
Vam te razmere ponujajo navdih za kakšno novo stvaritev?

Nikoli nisem zavestno in načrtno delal na podlagi aktualnega dogajanja, kot so denimo v času vojne na Balkanu nekateri slikarji začeli slikati z rdečo. Se pa situacije bolj nezavedno prikradejo v moja dela.
 
V domačih posavskih krajih ste že večkrat razstavljali (Solze v GBJ, Katera bo prva v Galeriji Krško), najbrž ni naključje, da ste tudi svojo pregledno oz. retrospektivno razstavo postavili na ogled tukaj, v Kostanjevici na Krki in Brestanici?

Iz Kostanjevice na Krki so me povabili k retrospektivi in tega sem bil zelo vesel, saj je tamkajšnja galerija na zelo visokem nivoju. Občudujem, kako so iz zapuščenega samostana, ali pa iz gradu v Brestanici, v katerem je bil zapor, uredili tako lepe razstavne prostore. Tega gradu se spominjam še iz otroštva, ko sva se s prijateljem, ki je stanoval ob gradu, igrala v njem in sem poznal vsak njegov kotiček. Turiste, ki pridejo v Slovenijo zlasti v Ljubljano, bi morali privabiti v te lepe kraje, v gradove in samostane. Tudi na Češkem so mi naredili retrospektivo na gradu Sovinec, ki ga v sezoni, čeprav je zelo odročen, obišče do 60 tisoč ljudi. So me pa Čehi že pred dvajsetimi leti povabili, da bi s sodelavci pripravili predstave, ki bi bile že zasnovane za igranje po gradovih. Sam takrat za ta projekt nisem imel časa, vendar kolikor vem, še zdaj zelo dobro deluje.
 
Zdaj ste se že sami navezali na rodno Brestanico – v kolikšni meri ostajate povezani z njo, uspete spremljati, kaj se (kulturno in na drugih področjih) dogaja v domačem okolju?

Opažam, da se trg v Brestanici ohranja, a se ljudje izseljujejo, slišim, da stavbe kupujejo albanski gradbinci, kar pomeni, da iz nekdanjih dvorišč nastajajo bolj parkirišča za stroje. Je pa res, da so nekateri poklici 'opuščeni programi', včasih so bili tam čevljarji, krojači, peki, mesarji, slaščičar, zlatar, lončar in drugi obrtniki. Tega ne bo več in to je škoda, ampak v to smer gre svet in tega se ne da ustaviti. Težko pa sodim, koliko so ljudje danes še pripravljeni sodelovati v kulturnem in ostalem dogajanju … Danes so bolj vsak zase doma, manj potrebujejo eden drugega, saj imajo televizijo in internet, ni jim dolgčas. Kulturno in družabno dogajanje je vedno odvisno od posameznikov, kakršni so bili na primer Niko Galeša, Stane Fabjančič, Miroslav Mikeln in podobni, ki so še ostale potegnili naprej.
 
Lahko zaključiva s kakšnim spodbudnim sporočilom v teh težkih časih?

Treba je stopiti skupaj, pozabiti na razprtije in to neumno delitev Slovenije ter se skupaj spopasti z virusom. Precej se jasni okoli cepiva in treba je zaupati znanosti. Dolgo časa smo imeli precejšen mir in nismo si predstavljali, da lahko pride do česa podobnega.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 
« Nazaj na seznam