Časopis za pokrajino Posavje
8.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Stanislav Golobič in dvajset let življenja po zmagi nad rakom

Objavljeno: Nedelja, 31.05.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Stanislav GOLOBIC

Stanislav Golobič si je z veseljem nazdravil ob svoji 70-letnici ter 20-letnici od prebolele bolezni (foto: Meho Tokić).

Brežičan Stanislav Golobič je 8. marca letos, v mednarodnem mesecu boja proti raku debelega črevesa in danke, praznoval 20. obletnico zmage nad to zahrbtno boleznijo, s katero se je srečal po dopolnjenem abrahamu v novembru leta 1999. Z njim smo se pogovarjali o takratnih občutjih ter njegovem današnjem načinu življenja, ki ga zaznamuje hvaležnost za vsak kvalitetno preživet dan.

Brežičan Stanislav Golobič svojo zgodbo o srečanju z rakom na debelem črevesu začne s težavami o zaprtju, ko ni mogel na blato. Pristal je v domači bolnišnici, kjer so ga klistirali in mu odvzeli vzorec blata za analizo morebitne rakavosti. Pri pregledu so ugotovili še prisotnost bule in ga napotili na operacijo. »Takrat takšne operacije še niso bile tako pogoste in so jih opravljali le na ljubljanskem onkološkem inštitutu,« se spominja sogovornik.
009Stane meče

Golobič (v sredini) je na tekmovanjih upokojencev aktiven in uspešen v ruskem kegljanju (foto: osebni arhiv).

»Pred tem nisem imel nobenih težav z zdravjem, zato me je vse skupaj močno prizadelo. Začel sem si dopovedovati, da bom zmogel. Ko pride bolezen, postane pomembno le to, kako bi jo premagal. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. Nisem vedel, ali bi komu povedal ali bi bil kar tiho. V okolju je takrat veljalo, da če imaš raka, si že gotovo odpisan. Dobil pa sem močno podporo pri domačih, prijateljih in sodelavcih, ki so mi v tistih težkih dneh stali ob strani,« se s hvaležnostjo spominja ter doda, da v takih trenutkih potrebuješ trdnost, moč in voljo, da se ne zlomiš. »Poznal sem kar nekaj bolnikov, s katerimi smo bili skupaj na onkološkem zdravljenju, ki so se zlomili in so pokojni. Med drugim tudi zdravnik splošne medicine, ki je po operaciji obupal in je kmalu po njej umrl. Pri vsaki bolezni je zdravljenje med 60 in 70 odstotki odvisno od bolnika, ostalo pripomore medicina.
Prvak
To so me poučili zdravniki na onkološkem. Če se zlomiš že na začetku, zdravljenje veliko slabše napreduje,« zatrjuje Golobič. Izpostavlja začetne korake, ki jih je doživel v Ljubljani, preden so ga operirali, saj je moral od ambulante do ambulante na razne preglede. »Ne bom pozabil zanimivih risbic v čakalnici, ki so jih narisali otroci. Ena me je še posebej pritegnila, to je bila klada za sekanje drv s sekiro, ob kateri je pisalo – ne se sekirat.«

Hvaležen za vsak kvalitetno preživet dan

Operater mu je razložil potek zdravljenja, povedali so mu, da ga bodo poklicali, ko bodo imeli prazno posteljo. To se je zgodilo 1. marca 2000. A v sobi so bili trije nujni primeri, operacijski sobi pa le dve in tako je prišel na vrsto za operacijo 8. marca, ko so ga operirali več kot pet ur. »Pri operaciji sem dobil začasno vrečko, ki so mi jo čez dva meseca in pol odstranili. Pet dni sem bil na intenzivni negi, po 12 dneh pa sem bil odpuščen v domačo oskrbo,« naniza dogodke. Zatem je imel veliko časa, zato je začel z branjem knjig, ki so jih napisali ozdravljeni bolniki, saj mu je bilo zelo pomembno vzdrževanje psihične stabilnosti. »Po odstranitvi vrečke, ko so me pregledali, se niso odločili ne za kemoterapijo ne za obsevanje. Z močno voljo ter ob pomoči domačih in prijateljev sem uspel prebroditi težave. Nadaljeval sem s prebiranjem literature o krepitvi imunskega sistema in še o marsičem, za kar prej ni bilo časa. Ko si bolan, drugače razmišljaš o sebi in vsem okoli sebe. Bolniki, ki smo preboleli raka, moramo biti hvaležni za vsak dan, ki ga kvalitetno preživimo. Imam svojo trditev, ki se je držim in si rečem, da ni stvari, ki se je ne dá razrešiti in urediti. Vsaka bolezen pride v življenju zato, da te umiri in da malo več delaš na sebi,« še pove. V začetku je hodil na kontrolne preglede vsake tri mesece, potem na pol leta, kasneje na leto dni, zadnjih šest let pa ima pregled na vsaki dve leti.

»Sedaj obstaja program Svit, a menim, da se ljudje premalo zavedajo resnosti te bolezni, da je odzivnost še vedno premajhna, saj je rak odkrit v začetni fazi ozdravljiv. Prav bi bilo, da bi čim več ljudi poslušalo svoje telo, ki nam marsikaj sporoča. Živeti je treba zdravo, se gibati v naravi, tudi druženje dobro dene, predvsem pa pozitivno razmišljanje ter izogibanje ljudem, ki negativno mislijo,« našteva. Zdaj gobari, nabira zdravilne rastline za čaje, se udeležuje raznih tekmovanj pri upokojencih, rad pa tudi fotografira. Ima nekaj vinograda in sadovnjaka. Udeležuje se raznih izobraževanj, računalniških, fotografskih in sadjarskih tečajev, leto in pol je sodeloval pri brežiških Sopotnikih, aktiven je tudi na omrežju Facebook. Z motom, da se z dobro voljo in vztrajnostjo vse naredi, svoj življenjski ritem uravnava na naraven način ter z zadovoljstvom pove, da nima nobenih bolezenskih težav in pri svojih sedemdesetih letih ne potrebuje nobenih zdravil.

Marija Hrvatin

#povezujemoposavje

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
« Nazaj na seznam