Takšen je moj dan: Lastnik založbe in studia VanLov Admir Bajrović - Bayro

Vsestranski umetnik iz Krškega, glasbenik in producent Admir Bajrović, poznan pod umetniškim imenom Bayro, se je kot samouk naučil igrati lepo število glasbenih inštrumentov; veliko prispeva k ohranjanju subkultur v Krškem, predvsem je predan hip hopu. V Krškem je ustanovil založbo, trgovino ter studio z imenom VanLov, s čimer je ustvaril varen prostor za mlade, kjer lahko ustvarjajo in se družijo, obenem pa v svojem studiu ohranja bogato zbirko inštrumentov, vinilnih plošč, VHS kaset, audiokaset in še marsičesa drugega, kar je morda v današnjem času že skorajda utonilo v pozabo.

Admir Bajrović o sebi s skromnim nasmeškom pove, da je bil rojen leta 1990 v Novem mestu, odraščal pa je v Krškem. »Od nekdaj so me starši spodbujali pri mojem glasbenem razvoju. Kar zadeva otroštvo, pa se spominjam tako težkih kot lepih časov, a na koncu seveda prevladajo lepe stvari.« Poudaril je, da ni hodil v glasbeno šolo, a se je vedno nekako našel v glasbi: »Glasba je bila zame vedno kot neke vrste ventil oziroma filter, morda tudi vzpodbuda in inspiracija. Sicer pa sem na področju glasbenega ustvarjanja popoln samouk, saj v obdobju mojega otroštva formalna glasbena izobrazba ni bila tako dostopna. Menim, da je danes klasična glasbena izobrazba bolj dostopna mladim in da so se časi spremenili.«

»Moj delovnik je zelo razgiban«

Njegov delovnik je zelo pester in dan ni enak dnevu. Tako recimo en dan v njegovem studiu poteka celodnevno snemanje glasbe in pripravljanje albuma, spet naslednji dan se, denimo, prijavlja na projekte, kak drug dan organizira glasbeni dogodek, pripravlja delavnico ali pa poskrbi za ozvočenje kakšnega dogodka. Pridejo pa tudi dnevi, ko prodaja vinilne plošče zainteresiranim strankam.

»Imam torej zelo raznolik poklic; včasih sem bil strokovni sodelavec za kulturo v nekdanjem Mladinskem centru Krško, (danes ZMŠ Krško, op. p.), zdaj pa sem lastnik in ustanovitelj založbe, trgovine ter snemalnega studia VanLov v Krškem. Lahko rečem, da sem v Posavju edini, ki se ukvarja s tem, morda celo vse tja do Ljubljane. Pred leti so bile tri tovrstne trgovine v Ljubljani, zdaj pa jih je okoli 6 v celi Sloveniji,« razloži.

VanLov je torej v prvi vrsti založba in pa trgovina v Krškem, ki je obenem tudi prostor za snemanja, tukaj se izvajajo tudi delavnice in pa predstavlja prostor za druženje. »Na ta način ohranjam kulturo in jo širim ter s tem mladim ponujam varen prostor za izražanje,« še pove sogovornik. Ime VanLov pa je po njegovih besedah nastalo kot fonetični zapis besede »ena ljubezen« oziroma v angleščini »one love«, kar simbolizira ljubezen do vsega, predvsem pa do kulture in človeka.

»Pred dvanajstimi leti smo s kolegi dobili idejo, da bi skupaj nekaj ustvarili. Registrirali smo društvo, potem je vse skupaj nekaj časa mirovalo, a želja je še naprej tlela. Tako sem našel prostor na Cankarjevi ulici v Krškem, a je bilo veliko dela s preurejanjem. Od te točke naprej se je vse skupaj začelo premikati in pred petimi leti smo resno zagrabili vse skupaj,« še razloži.

Bogata glasbena dediščina studia VanLov

V studiu VanLov najdemo marsikaj; police s knjižnimi zbirkami, video kasete (VHS), radiokasete, CD-je ter plakate. Prostor premore celo čisto pravi pianino, električni klavir oz. clavinovo, bobne, nekaj primerkov kitar, djembe iz Tunizije in Grčije, tibetanske pojoče sklede in raznorazne revije. »Vsi inštrumenti imajo določeno zgodbo,« še poudari njihov lastnik in nam razkaže tudi čisto poseben »funky« glasbeni inštrument – gre za inštrument, pri katerem sta v eno združena kitara in klaviature, v angleščini pa se imenuje »keytar«.

Posebno pozornost v samem ambientu pritegne zbirka vinilih plošč oz. vinilk, ki so mlajši generaciji morda malo manj poznane. »Gre za glasbeni medij, ki je stisnjen na vinil – to je posebna plastika, gre torej za analogni zvok in po mojem mnenju za enega bolj kvalitetnih zvokov, ki je predvajan preko gramofona. Ta zvok je bolj topel.« Lastnik studia VanLov tudi razloži, da obstajata dve vrsti gramofonov, tj. »stari« gramofoni na trak, ki poganja kolo, da se le-to vrti; poznamo pa tudi gramofone, ki jih uporabljajo didžeji in imajo t. i. direkten »drajv«, pri čemer se ploščo vrti oz. se pri tem didžej poslužuje tehnike »skretčanja«.

Ljubezen do hip hopa

»Glasba me je zelo zanimala že v osnovni šoli; to so bili časi CD-jev, walkmanov. Rad sem snemal svojo priljubljeno zvrst glasbe na kasete, po možnosti kar direktno iz televizije. To so bili tudi moji prvi koraki v produkciji glasbe, rad sem snemal hip hop glasbo na kasete, saj je bila ta glasba zelo težko dostopna, tako da sem se naučil tudi ustvarjati matrice za hip hop. Danes se, recimo, vse tovrstne matrice lahko dobijo na youtubeu, v naši mladosti pa je bil čar v tem, da smo si matrice delili med seboj,« razloži.

Sicer pa je s srcem in dušo predan hip hopu: »V tretjem razredu osnovne šole sem se prvič srečal s hip hopom – bil sem doma, ker sem bil bolan, gledal sem MTV in zagledal hip hop videospot, kar me je čisto prevzelo. V času mojega otroštva se je posebej pri nas začela razvijati ta kultura – konec 90-ih prejšnjega stoletja, okoli leta 2000.« Svoj prvi hip hop nastop je imel na valeti s kolegom Ivorjem.

Po sogovornikovih besedah je hip hop kultura, ki gre z roko v roki z »repanjem«, »beatboxanjem«, plesom, grafitiranjem in zraven sodi seveda značilen stil oblačenja. »Smisel hip hopa je v ozaveščanju mladih o družbenem stanju, razvijanje kulture, omogočanje mladim, da se izražajo in izobražujejo. Gre torej za neko drugačno perspektivo v življenju. Nenazadnje te tudi 'repanje' lahko nauči tako slabih kot tudi dobrih stvari v življenju,« poudari.

O subkulturah v Posavju in širše

»Opažam, da določene subkulture počasi izumirajo, a določeni pripadniki subkultur še vedno vztrajajo, kar me veseli. Recimo, ko sem odraščal, so bile subkulture bolj prepoznavne – takoj si lahko opazil, kdo je 'metalec', kdo 'skejter' ipd. Menim, da so včasih pripadniki subkultur dali več na zunanjost.« Po njegovem je tudi manj povpraševanja po dogodkih – organizatorji dogodkov so kar malo razočarani nad udeležbo na dogodkih, a vendar, »tudi če prideta samo dva, vrtim glasbo samo za njiju in se jima popolnoma posvetim. Delaš za tiste, ki so. Ne smeš obupati, delati je treba torej za tiste, ki so, in ki kažejo interes za tovrstno glasbo. Lahko tudi povem, da sem kot 'mulec' želel odpotovati v ZDA in tam ustvarjati glasbo, ampak sem prišel do spoznanja, da imam ravno tukaj, v domačem okolju, lahko večji vpliv«. Sicer pa ga pri ustvarjanju hip hop glasbe podpirajo tudi njegovi glasbeni kolegi, med drugim so to BZ, Adis, Almir, Pinta, Pokora, Zoran, Mlaxy, Leon in še bi lahko naštevali.

Glede na dejstvo, da se pripravlja Lokalni program za mlade za obdobje od leta 2024 do 2028 za področje krške občine, lastnik studia VanLov razmišlja takole: »Želel bi si več prostorov, več različnih umetnikov – da niso torej vedno le eni in isti. Potrebno je dati možnost še neuveljavljenim glasbenikom oziroma 'underground sceni' - v tem vidim možnost, da bi se lahko kot glasbeniki še nadgrajevali.«

Že dalj časa tudi deluje na avtorskem projektu, ki ga je poimenoval »Izkopanine«. S tem projektom je začel, ko je še delal v nekdanjem MC Krško: »Gre za kreativno druženje dvakrat na mesec ob poslušanju dobre glasbe z vinilk, kar združuje različne generacije; 'didžeji' se pripravijo s svojim naborom glasbe, potem razpravljamo o predstavljeni glasbi, se povezujemo med seboj, dobimo kakšno inspiracijo. Naj dodam, da je ta projekt podprla tudi Mestna občina Krško.«

Delo glasbenega producenta

Nekega dne se je odločil, da se bo podal tudi v producentske vode; s tem namenom se je udeležil spletnih predavanj, ki so jih pripravili na Berklee College of Music. Priučil se je dela z računalniškim programom Ableton, s katerim se lahko kreira glasbo v svetu glasbene produkcije. »Odločil sem se, da bom investiral vase in se lotil vsega, kar me zanima. Obiskal sem tudi SAE Inštitut v Ljubljani, kjer sem naredil tečaj za glasbeno produkcijo,« poudari.

V nadaljevanju še razloži: »Pri delu glasbenega producenta me privlači to, da lahko ustvariš nekaj novega, privlači me kreativnost, vsega skupaj sem se lotil pri 17-ih letih, kasneje pa sem se kot samouk začel učiti še inštrumente, kot so vse vrste kitar, bobni in klavir, katerega bi se rad tudi sam naučil uglasiti.« Sicer pa ga poleg prvotne ljubezni do hip hopa vse bolj zanima tudi »jazzy improvizacija«, blues, funk in »repanje«. »Zanima me tudi druga glasba, samo da je dobra,« še pove.

Risanje, tajski boks, tuji jeziki in družina

Še ena potrditev več, da je vsestranski umetnik, pa je dejstvo, da zelo rad riše. Ustvarja s svinčnikom, rad riše t. i. morale, preizkusil se je tudi v risanju v t. i. tehniki stencils. »Že v vrtcu mi je bilo risanje v uteho in mislim, da se je vsa ljubezen do umetnosti začela ravno z risanjem. Imel sem tudi privilegij, da sem lahko ilustriral naslovnico sestrinega knjižnega prvenca v angleščini, ki je letos izšel pri založbi Neviodunum.«

Sicer pa poleg ustvarjanja glasbe in ohranjanja glasbene dediščine zadnjih 12 let aktivno trenira tajski boks pri Thai Boxing Klubu Brežice, pred tem pa je šest let treniral karate. Večina umetnikov bi se morala po ustvarjanju po njegovem mnenju »prečistiti«, saj namreč pridejo tudi težki časi, ko se ti kaj nabere. »To je normalno in to je treba dati ven. Če se prepotiš, se tega znebiš in ti ne škoduje več. Sem podpornik zdravega načina življenja in življenja na trdnih tleh,« še razmišlja.

Vedno so ga zanimali tudi tuji jeziki, predvsem angleščina, nemščina, italijanščina, makedonski, srbski, hrvaški jezik, španščina in še kakšen bi se našel. Preizkusil se je tudi v »repanju« v angleščini, kjer se po njegovih besedah skorajda vse bolj rima kot, denimo, v slovenščini.

V njegovem življenju veliko vlogo igra tudi družina: »Starši so mi bili vedno v podporo in mi dajali vzpodbudo, pomagali so mi pri nakupih inštrumentov, malo so me tudi usmerjali, a v splošnem so mi vedno dali proste roke. Vedno sem čutil njihovo podporo in še zdaj se v težkih časih lahko vedno obrnem nanje, za kar sem jim zelo hvaležen. Sicer pa sem najstarejši izmed štirih otrok v družini.« Tudi sam si je že ustvaril družino. Pove, da ga doma čaka triletna hčerka in da se mu je z njenim rojstvom življenje spremenilo na boljše. Predvsem pa ga veseli, da tudi hčerka rada obišče njegov studio, da rada poje in pleše ter spremlja očetove korake v svetu glasbe.

Admir Bajrović – Bayro je ob zaključku takole strnil svoj življenjski moto: »Verjemi vase, tudi ko drugi rečejo, da se ne da. Le s trdno voljo lahko lokalni mladi ustvarjalci uresničujemo svoje sanje. Drugače pa je glasba pri meni vseskozi prisotna. Sama umetnost me fascinira, predstavlja mi varen prostor za izražanje. Svoj poklic in poslanstvo bi opravljal vsaj še naslednjih dvesto let.«

Pripravila: Andreja Kališnik

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje