Časopis za pokrajino Posavje
17.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

TAKŠEN JE MOJ DAN: Prašičerejka Marjetka Peterkovič

Objavljeno: Sreda, 06.10.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
_DSC4086
56-letna Marjetka Peterkovič je bila doma v številni družini Planinc na Libni, zdaj pa z družino že 34 let živi v Gornjem Lenartu, o čemer pravi: "Prišla sem s čudovitega kraja na čudovit kraj. Tam na vrhu Libne smo bili sami, kar je bil nek plus, imeli smo krasen mir, tukaj pa je nižina in je tudi mir. Obkroženi smo s poljem, z gozdom in tik ob Savi." Vsako jutro hodi na sprehode po nasipu ob vodi, ki ji pravi tudi »brežiško morje«. Tam sva se tudi srečali in naprej je bilo vse lahko, saj Marjetki beseda teče brez zadržkov o vseh plateh njenega vsakdana, ki je, kot boste lahko razbrali iz njene pripovedi, zelo pester, a tudi naporen, kar pa je ne ustavlja v njenem optimističnem gledanju na svet in ljudi okoli sebe.

_DSC4083
"Moj dan je dolg,


od petih zjutraj do enajstih zvečer. Najprej poskrbim za zajtrk, da gredo moji trije potem v službo. Nato pa je čas, da poskrbim zase. To se mi zdi zelo pomembno, saj pravijo, da je treba vsako mašino najprej ogreti, šele potem se »zalaufa«. Imela sem precej težav s hrbtenico, zato sem iskala rešitev s hojo. Od nekdaj sem rada hodila. Ko sem bila doma v hribih, so bile noge edini "prevoz". Tako sem sedaj našla neko pot za telesno in duševno spodbudo. To je prava hoja, intenzivna, da si ogrejem vsako mišico posebej, med hojo pa urejam tudi svoje misli. Vsako jutro imam v mislih vse moje nečake, pranečake, brate, sestre, vse, še posebej, če ima kdo rojstni dan, sem že zjutraj z njimi. Ko pridem na nasip ob Savi, temu rečem "pozdrav mojim dragim". Obrnem se na vse štiri strani neba in razprem roke in jih izročim v neko varstvo, v varstvo izročim tudi sebe, da bomo vsi skupaj v sobivanju.
_DSC4076

To je zame zelo pomemben trenutek in ga nikoli ne izpustim. Če moram zgodaj v štalo, ker imam potem kakšen opravek, grem toliko prej. Hodim skupaj z našim psom Arisom, ki me spremlja in opazuje, vmes se tudi pogovarjava. Najlepše je zjutraj, ko med hojo opazim srne, zajčke, fazane, ali ko je konec zime in se začne prebujati ptičje petje. Vse te lepote imam streljaj od hiše. To je kraj, kjer je vsak dan kaj drugačnega, od vode, ki se giblje, do živali, ki tam prebivajo – npr. račke, labodi …, noben dan ni enak prejšnjemu dnevu. Tu je tako pestro, da nikoli ne rečem, joj, že spet moram iti, ampak zjutraj komaj čakam, da grem spet tja. Včasih me kdo čudno gleda, ko mu pripovedujem o tem.
_DSC4066


Ko pridem domov,

najprej poskrbim za kužka, muckam dam jesti in kokoši nahranim. To so manjše skupinice, pri katerih hitreje opravim. Nato me čaka štala. Tam imam od tri do štiri ure dela. Ukvarjamo se z rejo plemenskih svinj in odojkov. To sta dve skupini, ki sta zelo rizični. Matere z majhnimi pujski je treba zelo paziti, čuvati jih je treba tudi do poroda, kotitve, pri hranjenju je treba biti dosleden. Pregledati je treba, ali so vse pojedli, ugotoviti, ali vstanejo in preveriti, zakaj katera ne vstane, če leži, ali je zaspana ali je kaj narobe. Svinje kotijo same, če pa imajo prvič mladiče, potem dežuramo med kotenjem, ker je vsak pujsek dragocen, ko pride na svet. Plemenskih svinj imamo sedaj 15, plemenskega merjasca imamo svojega, vsa prireja je naša in poskušamo delovati sonaravno, čeprav nismo registrirani kot ekološka kmetija. Skrbim, da so matere svinje do poroda zunaj, kjer imajo veliko prostora, svoj bazen, ogromno sence. Prašiči se radi valjajo po blatu in se na tak način branijo pred sončnimi opeklinami in insekti.

Ko sem zadovoljna z opravljenim delom, si privoščim malico in medtem si že zamislim, kaj bom delala kasneje in kaj bom pripravila za kosilo. Če še ni preveč vroče, grem na vrt ali na njivo, ker je treba marsikaj okopati, pripraviti zemljo. Letos smo imeli posejanih veliko kultur – oves, rž, ječmen, pšenico, koruzo, sojo, oljne buče in krmni grah. Vso hrano za naše živali pridelamo sami za vse starostne skupine prašičev, saj jim pripravim različne obroke oz. jedilnike. Kot imamo ljudje radi pestro, tako skrbim tudi za naše živali.

Med svinjami vlada hierarhija in če pride kakšna nova, se mora najprej dokazati, saj jo ostali  ne sprejmejo in moram biti pozorna, da je ne napadejo. S svinjami se tudi pogovarjam, vsaki sem dala svoje ime (Cvetka, Betka, Favna, Flora, Cirila, Metoda, …), tu in tam dobijo kakšen priboljšek, saj jih marsičesa lahko navadiš s hrano, ki jo imajo rade, npr. s sadjem.

Kosilo za nas pripravim nekje ob pol štirih,

ko se naši vrnejo iz službe. Mož in oba sinova sta doma, hčerka pa živi v Ljubljani. Po kosilu si obvezno oddahnem, takrat rešim kakšno križanko ali pa kaj preberem. Rada berem knjige s kmečkimi povestmi ali časopis, tudi strokovne kmetijske nasvete. Večkrat me takoj po počitku čaka papirologija. Smo davčni zavezanci, uradno imam status kmetice, kar terja obilo raznih »papirjev«, kajti ni samo po sebi umevno, če delaš na kmetih, da ti kar vse pripada. Na kmetiji mora sicer delati celotna družina, da to funkcionira, drugače je lahko kaj hitro razpad. Z vsem tem se zamotim nekje do pete ali šeste ure, potem pa spet na njivo ali na vrt.

Nato me čaka štala oz. prašičji hlev, kjer sem nekje do devete ali pol desete ure. Zatem v hiši pospravim, vzamem kaj iz skrinje za drugi dan, pripravim kakšna sladico. Ob petkih imamo navado, da ne jemo mesa, tako je npr. poleg zelenjavne juhe vedno na mizi štrudl in mislim, da se ga ne bi nikoli naveličali, tako ga imamo vsi radi. Nedelja je pri nas poseben dan, drugačen. Do leta 2000 smo imeli še govedo in prišli smo do zaključka, da garamo od petka do svetka, pa smo se odločili samo za rejo prašičev. Od takrat sem poskušala uvesti t. i. post za prašiče, mi pa imamo takrat prosto. To ne pomeni, da stradajo, ampak jim zjutraj dam toliko jesti, da imajo še za en obrok. Takrat poskušamo imeti kosilo ob 12. uri. Poleti zunaj kaj spečemo in smo lahko dlje časa skupaj, pa se kaj pogovorimo.

Kmetovanje je v zadnjem obdobju kot neka manjša ladja

na razburkanem morju. Ne veš, ali boš naletel na kakšno skalo ali boš srečno prispel na cilj. Na kmetih smo zelo odvisni od vremena, ne smemo zamuditi, hitro se moramo prilagoditi in organizirati, da pravi čas posejemo, da lahko računamo na dober pridelek. Včasih so bila daljša obdobja stabilna, lepši prehodi med letnimi časi. Tudi s prilagajanjem sortnih izborov ne gre tako hitro, kakor bi si želeli. Rastlina je živa, ne more se tako hitro prilagoditi vremenskim neprilikam. Že ko gremo skozi novo leto in nastopi januar, gledamo naprej, pripravljamo se na setev.

Kmetje smo povezani s kmetijsko svetovalno službo, saj brez njih ne moreš pridobiti nobenega papirja, a ta služba je v zadnjem obdobju postala zelo birokratska. Svetovalci ne hodijo po terenu, k nam jih ni bilo že mnogo let, čeprav to ni kritika, takšna je ureditev, shema njihovega dela. Če grem jaz k njim, mi svetujejo, so strokovnjaki, ampak oni so kar naprej v papirjih, še posebej odkar so subvencije, pa razni tečaji, pa razpisi … To bi se moralo kaj spremeniti, saj trenutna ureditev ne služi svojemu namenu. Kmetje se moramo sami znajti. Jaz pujske prodam na domu, nimam posrednika, žita pa prodamo na »Skalo«, kjer odkupijo vse, kar pridelamo, saj imajo velike silose za shranjevanje. Kombajn najamemo, da nam požanje, ostale stroje in traktorje imamo pa sami.

Z enega zornega kota je sedaj lažje kmetovati, saj sedeš na stroj in se pelješ ter obdeluješ njivo. A pridelek je bil prej bolj cenjen. Sedaj smo vedno v podrejenem položaju. Ko kaj prodaš, ti drugi ceno odrejajo, ko kaj kupiš, je enako. Sama mislim, da bi morali bolj poudarjati, kar je naše, slovensko, in da bi potrošniki znali to ceniti. Trudimo se pridelati čim bolj zdravo in naravno hrano. Imamo izredno strogo kontrolo. Pri nas veterinarja ni, ga ne potrebujemo, lahko pa pride nenapovedano, kadarkoli, pa samo blato vzame in bodo  vedeli, s čim sem hranila prašičke. Te službe imajo vse vzvode, da lahko vse preverijo, če želijo. Moji pujsi imajo boljši standard in prej »fruštkajo« kot jaz, bolj skrbim zanje kot zase. Ne rabim nobenih direktiv, saj dobro vem, kaj je za njih dobro, kajti jaz od njih živim in mi je to pomembno. Upam, da bo enkrat prišlo do tega, da bodo potrošniki razumeli, da če je naše meso malo dražje, ni to naš zaslužek, to je zaslužek tistih vmesnih deset in več postaj, preden se vidi cena v trgovini. Pri nas se nič ne spremeni, če se meso podraži.

Prašičerejci imamo svoja društva, tudi zvezo, ki je močna, se trudi, poskušajo na ministrstvu, trkajo na razna vrata, kjer sicer vsi kimajo, pravijo, da razumejo, a pri tem se vse konča. Vsi se držijo tega, da se uvoza mesa ne da zmanjšati, da na to ni vpliva, spodbud za povečanje reje prašičev ni. Sami med sabo se pogovarjamo, si dajemo napotke, a vsak se rešuje sam, kot ve in zna. V okviru ministrstva je sicer selekcijska služba, pa vzrejni centri, ampak se nekje vse izgubi. Mi smo mali, mogoče imajo kaj več posluha obrati, ki imajo npr. 200 plemenk, manjši smo razdrobljeni, pa tudi utrujeni od vsega, kar se nam dogaja.

Včasih sem se res vprašala,

kaj pa je meni tega treba, in začela sem razmišljati, kaj lahko sama naredim, da bi bilo drugače. Vsega dela, ki je vloženo v kmetovanje, se ne da poplačati. Če ne bi tega delala tudi kot neke vrste poslanstvo, način življenja, bi že zdavnaj zaključila to zgodbo. Kot kmetica se moram marsikdaj odreči kakšnemu potovanju, ker štale ne morem kar pustiti. Včasih bi šla na izlet, pa se mu moram odpovedati, ali pa iti ob treh v štalo, da bi uredila, kar je tam potrebno. Zato o tem, kaj mi manjka, ne razmišljam, ampak razmišljam o tem, kar mi je dano. Dano mi je pa to, da stranke, ki prihajajo nazaj, povedo, da so bili z mesom zadovoljni, da je na praznovanju zmanjkalo odojka, tako je bil dober, to je tista nagrada, ki poplača vse. Posebnega zaslužka zadnje čase ni, a mirno spim, ker nisem nikomur nič dolžna, toliko imam, da je za sproti.

V kovidnih časih se je povečala zavest, da je treba poskrbeti zase in je prišla bolj do izraza samooskrbnost. Mnogi so uvideli, da se lahko trgovine zaprejo, ali tja ne bodo mogli iti vsak dan, pa jih je zaskrbelo, kakšna prihodnost nas čaka. Nekateri, ki so prišli kupit prašiča so rekli, da meso raje doma pridelajo, ker ne vedo, kdo vse je imel v rokah meso, ki je na trgovinski polici.

Na kmetih je skozi vse leto delo,

nikoli ga ne zmanjka, tudi ob nedeljah je treba oskrbeti živali. Sem zelo samostojen človek, ko je huda sila bom prosila za pomoč, drugače pa večinoma postorim sama. Če v štali poči vodovodna cev, popravim sama, ker ne bom pustila prašičev žejnih vse dopoldne. Brez upanja ne smeš iti spat, zjutraj ne smeš imeti občutka, da bo šlo vse narobe, ker potem bo res šlo. Moje vodilo je, da ni nikoli tako hudo, da se ne bi dalo rešiti z nekim kompromisom, dialogom. Pa opreti se je treba na to, da so naši predniki šli skozi vojne, ujme, strojev niso imeli, delali so na roke, pa so preživeli, ne le preživeli, nas otroke so dvignili in postavili v življenje, vzgojili, nam podarili popotnico za življenje, dali ogromno znanja. To je najboljša dediščina, ki jo moramo negovati, še oplemenititi ter deliti naprej, našim otrokom. Kajti vsakdo od nas ima stotero talentov, ki jih je treba znati prepoznati in jih dati na plano. S tem se ljudje bogatimo in rastemo, tega ne smemo opustiti, ker bi to nakazovalo naš konec, to bi bilo brez duše. V življenju moramo videti cilj, tudi takrat, ko smo s težko motiko na njivi v najhujši vročini ..."

Marija Hrvatin

#Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
 
 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

29.10.2020 | Redakcija

Postrv po babičinem receptu

20.05.2020 | Sporočilo

Skrb za telo in um v objemu narave