Časopis za pokrajino Posavje
9.08.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Takšen je moj dan: Sebastjan Komočar – reševalec z urgence v Krškem

Objavljeno: Petek, 24.06.2022    Rubrika: PANORAMA Redakcija
IMG_4937
V tokratni rubriki Takšen je moj dan vam s ponosom predstavljamo življenje izredno prijetnega sogovornika in strokovnjaka na svojem področju, 38-letnega Krčana Sebastjana Komočarja, ki je svoje življenje predano posvetil delu reševalca na urgenci v Krškem. 

Z njim smo se pogovarjali na mednarodni dan medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ter v Tednu Rdečega križa Slovenije. Zanimalo nas je, kako usklajuje zasebno in poklicno življenje, kaj vse s seboj prinese tako odgovoren in hkrati tudi lep poklic, povprašali pa smo ga tudi o njegovem avtorskem projektu na državni ravni z naslovom »Rešimo življenja« ter o tesnem strokovnem sodelovanju z Rdečim križem Slovenije.
IMG_0380


Sebastjan Komočar je uvodoma povedal, da je po izobrazbi zdravstveni tehnik; šolal se je na Srednji zdravstveni in kemijski šoli v Novem mestu in šolanje zaključil leta 2002. Obenem je tudi poudaril, da se njegovemu poklicu v skladu z NPK (nacionalno poklicno kvalifikacijo) po novem uradno reče reševalec.

»Stoodstotno sem se našel v poklicu reševalca …

IMG_0271
… saj sem proti koncu šolanja začutil, da mi to delo ustreza. Rad imam namreč delo z ljudmi in rad pomagam. Altruizem mi je blizu. Lahko rečem, da je ta poklic dejansko postal del mojega življenja,« je svoje razmišljanje o predanosti poklicu reševalca strnil Komočar. Poudaril je, da je v otroštvu želel postati zdravnik, saj mu je bil v tem oziru svetel zgled njegov stric Jože Možgan iz Krškega, ki je deloval v Železnikih. »Včasih me je vzel s sabo na teren, tako sem se spoznal z obliko terenskega dela, ki mi je blizu, in verjetno sem se na podlagi te izkušnje iz otroštva usmeril v poklic reševalca,« je še dejal.

IMG_0202
»Glede na moj karakter mi ustreza dinamično delo in delo z ljudmi. Po srcu sem dober in pošten človek, imam vrednote na mestu. Poudaril bi tudi, da nisem tračarski, rad se pa pogovarjam. Menim tudi, da imam čut za to, da vem, kaj je prav in kaj ne, sem družbenokritičen in občutljiv za krivice,« je o sebi razmišljal Komočar.

»Ta poklic ves čas nosiš s sabo.«

Resimo zivljenja 2015_ Foto_Benjamin Kovac-113
Sebastjan Komočar se takole spominja svojih prvih začetkov poklicne poti: »Leta 2006 sem skoraj tri leta delal v Ljubljani kot zdravstveni tehnik na tamkajšnji psihiatrični kliniki, potem sem imel eno leto premora, nato sem dobil službo reševalca na urgenci v Krškem.« Glede svojega pričetka dela na krški urgenci pove, da je najprej en mesec delal prostovoljno, da se je spoznal z naravo dela. »Na začetku nas je bilo zelo malo, to je bilo v času, ko je bil direktor dr. Rudolf Ladika, urgenco pa je vodil Milan Haralovič,« se spominja Komočar. Dodal je tudi, da so bili na urgenci že takrat visoki standardi in strokovno usmerjena pričakovanja. »V tistih časih smo se tudi veliko izobraževali na lastno pobudo,« je še povedal Komočar.

»Vstajam ob šestih zjutraj, delam v več izmenah, tudi ponoči, ker mora biti urgentna služba na voljo 24 ur na dan,« je razložil Komočar. V primeru, da ni kakšne intervencije, najdejo ob predaji službe čas za to, da v miru razdelijo delovne zadolžitve, se pogovorijo o delu in morda spijejo tudi kakšno kavo. »Drugače pa ta poklic ves čas nosiš s sabo,« je poudaril Komočar.

»V čast mi je, da lahko nosim uniformo reševalca …

… sicer pa reševalci to uniformo v prvi vrsti nosimo zaradi varnosti; barvo uniforme so izbrali na podlagi dejstva, da je poleg svetlo zelene edina prepoznana kot dobro vidna po evropskih standardih. Morda resnično drži, da ta uniforma prinese tudi določeno mero spoštovanja s strani preostalih članov družbe, zato mi je v čast, da jo nosim,« je še povedal Komočar in dodal, da poleg uniforme s seboj nosi tudi »veliko odgovornost do ljudi in je vedno pripravljen pomagati«.

Sebastjan Komočar nam je v pogovoru tudi podrobneje razložil, da poklic reševalca obsega dva dela, in sicer se deli na interventne službe ter na sanitetne prevoze, kjer gre za prevoze pacientov na preglede, obsevanja in vključuje tudi druge nenujne prevoze. »Delujem na urgenci in na terenu, kjer večinoma vozim nujno reševalno vozilo (NRV) in rešujem na terenu,« je še povedal. 

»Ko se prižge sirena, ni prostora za emotivni moment.«

Sogovornik je v okviru interventnega dela na terenu povedal naslednje: »Ko v nujnem reševalnem vozilu prižgem sireno, imam trojno odgovornost – do ekipe v vozilu, do ostalih udeležencev v prometu in odgovoren sem za vozilo samo.« Komočar je tudi poudaril, da je treba voziti izredno previdno in varno ter brez ogrožanja ostalih udeležencev v prometu. Razložil je tudi, da imajo vsi reševalci opravljene napredne tečaje varne vožnje.

Dejal je še, da urgenca v Krškem pokriva občinske meje občine Krško, v izrednih primerih pa pokrivajo tudi širši rajon, sploh v primeru več hkratnih intervencij ali v primeru množičnih intervencij. »Gre za velik teren in veliko kvadraturo,« je razmišljal. »Pri težkih primerih nesreč velja, da ohranjamo profesionalnost, saj smo šolani, da v takšnih primerih ukrepamo na strokovni podlagi. Takrat je potrebno preprosto odstraniti emotivni moment, kar ljudje včasih težko razumejo. Dejansko moramo hitro in strokovno ukrepati ter nuditi pomoč tistemu, ki jo potrebuje,« je še povedal.

Zanimalo nas je tudi, kako je s predelovanjem občutkov po končani intervenciji: »Ponujena nam je supervizija znotraj tima,« je razložil Komočar in dejal, da se tudi kot ekipa veliko pogovarjajo o intervencijah, da laže predelujejo občutke. Zanimivo je tudi dejstvo, da je veliko več intervencij v času polne lune, sicer pa je poklic reševalca dejansko pester in raznolik – med drugim reševalci zagotavljajo tudi zdravstveno varstvo na prireditvah. »Trinajst let nudim tudi prvo pomoč celotnemu mladinskemu pogonu v Nogometnem klubu Krško,« je povedal o svojem delu.

Rdeči križ Slovenije in projekt Rešimo življenja

Prijetnega in strokovno podkovanega sogovornika smo povprašali tudi o njegovem sodelovanju z Rdečim križem Slovenije. Pojasnil je, je na povabilo vstopil v strokovni center Rdečega križa Slovenije, kjer so, tako Komočar, oblikovali smernice za ekipe prve pomoči, za inštrukcije in prostovoljce v skladu s strokovnimi in mednarodnimi smernicami.

Leta 2015 je Komočar s strani Ministrstva za zdravje postal tudi koordinator zdravstvene obravnave migrantov, pokrival je sprejemni center v Brežicah, kjer je vsega skupaj mejo prestopilo okoli 430.000 migrantov. Do te odgovorne pozicije ga je vodilo sodelovanje, ki sega v leto 2011, v čas regijskih izobraževanj na področju množičnih nesreč in nujne medicinske pomoči. »Sodelovali smo z gasilci, policijo, člani Rdečega križa, civilno zaščito in prostovoljci,« se tega obdobja spominja Komočar. »Ta projekt se je nato razvil v razvojno-izobraževalni avtorski projekt z naslovom Rešimo življenja in je aktivno trajal od leta 2011 do 2015,« je še povedal sogovornik in poudaril, da ideja in duh projekta še živita, da pa se le-ta trenutno ne izvaja.

»Pri Rdečem križu Slovenije trenutno delujem kot predavatelj in inštruktor prve pomoči, sem pa tudi član glavnega odbora kot predstavnik regije Posavja,« je razložil Komočar. Obenem je tudi poudaril, da je vloga Rdečega križa v slovenskem prostoru premalo poznana in prepoznana. »Ta organizacija ima nedvomno pomembno vlogo v družbi za stabilnost in socialno varnost,« je strnil svoje razmišljanje. Na tem mestu tudi apelira na občane, da z donacijami pomagajo vzdrževati delovanje organizacije, obenem pa apelira tudi na krvodajalce, da se udeležujejo krvodajalskih akcij v dobro družbe.

»Negativni stres izničujem s pozitivnim.«

Komočar je poudaril, da se velikokrat odreče osebnim interesom na račun svojega poklica in drugih zadolžitev ter dejavnosti. Povedal je, da se je že privadil, da njegov poklic in življenjski slog ne poznata praznikov in prostih vikendov. »Lahko rečem, da gre pri mojem poklicu reševalca za stresno delo, ki zahteva celega človeka, zato v prostem času, ki ga je sicer malo, poskušam biti športno aktiven – rad imam tenis, kolesarjenje in pohodništvo,« je še povedal in dejal, da je pametno v njegovem poklicu t. i. negativni stres izničevati s 'pozitivnim stresom'. Sicer pa se Sebastjan rad druži z ljudmi, predvsem pa ga zanimajo tudi ljudje iz drugih poklicev, saj v pogovoru z njimi pri sebi na ta način 'filtrira' stresne dogodke, ki se mu dogajajo tekom službe.

Sogovornik nam je tudi zaupal, da v prostem času zelo rad bere psihološke knjige: »Rad berem strokovno literaturo in se izobražujem. Izpostavil pa bi tudi, da se rad posvečam tudi družini. Imam namreč ljubečo in razumevajočo ženo in sina. »Upam, da moja družina razume, če sem kdaj 'tečen' zaradi veliko obveznosti,« z rahlim nasmehom doda Komočar. »Ker nimam veliko prostega časa, poskušam združevati obveznosti z družinskim življenjem. Sicer pa na koncu dolgega dneva zaspim 'kot top',« še smeje pripomni Komočar.

O poklicu reševalca in njegovi vlogi v družbi

»Sem dostopen za ljudi. Poklic reševalca je preprosto postal del mojega življenja. Nimam urnika, tudi ponoči me kdo pokliče za kak nasvet, ko je v težavah. S svojim delom sem si pridobil zaupanje ljudi, pomagam jim, ko me potrebujejo. To delo vsekakor s sabo prinese odgovornost, zabriše se meja med poklicnim in zasebnim. Tudi moja družina je bila primorana to nekako sprejeti in se navaditi na to,« je sogovornik strnil svoje razmišljanje glede svojega poklica reševalca.

»Poklic zdravstvenega tehnika oziroma medicinske sestre je zelo lep poklic. Kdor se najde v tem poklicu, bo v življenju videl in doživel več kot marsikdo sicer. Ob tej priložnosti bi ob mednarodnem dnevu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov iskreno čestital vsem, ki opravljajo ta čudovit, a obenem tudi izredno zahteven poklic,« je sklenil zanimiv in zgoščen pogovor reševalec z urgence v Krškem Sebastjan Komočar.

Pripravila: Andreja Kališnik

Članek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte