Časopis za pokrajino Posavje
8.03.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Tinkara Troha: Na Češkem se počuti kot v 'razširjeni domovini'

Objavljeno: Petek, 27.11.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Tinkara Troha-1

Tinkara Troha

Med iskanjem zanimivih Posavk in Posavcev, ki so se bodisi začasno bodisi stalno našli svoje 'mesto pod soncem' v tujini, smo naleteli na mlado znanstvenico Tinkaro Troha, ki jo je postdoktorski študij fizike popeljal v češko prestolnico Prago. Z njo smo se pogovarjali o življenju na Češkem in pri nas, seveda s poudarkom na aktualnih 'koronarazmerah', ki so, kot boste izvedeli, v obeh državah precej podobne.

Krčanka Tinkara Troha je po Osnovni šoli Jurija Dalmatina in Gimnaziji Brežice odšla na študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, po diplomi pa nadaljevala z doktorskim študijem, ki ga je zaključila leta 2017. »Običajno je tako, da vsak bodoči znanstvenik po končanem doktoratu odide vsaj za obdobje enega leta po izkušnje v tujino. Brez tega je težko dobiti redno zaposlitev kot raziskovalec in na splošno teh delovnih mest ni ravno veliko.
Praga_3

V parku ob Trojanskem gradu v Pragi

Meni se je ponudila ta priložnost, ko mi je kolegica raziskovalka v moji takratni raziskovalni skupini posredovala razpis za enoletni postdoktorski študij v Pragi na Inštitutu za fiziko Akademije znanosti Češke republike,« opisuje razlog za svoj odhod v tujino. Prijavila se je na omenjeni razpis in bila sprejeta, na razgovoru v Pragi se je seznanila z bodočo delodajalko in delovnim okoljem. »Vzdušje mi je bilo všeč in tudi samo mesto Praga je name naredilo močan vtis, tako da je bila odločitev lažja. Sprva sem bila prepričana, da se bom po enem letu vrnila v Slovenijo, potem pa mi je postalo tako všeč, da sem se odločila za podaljšanje,« pripoveduje.

Življenje dokaj podobno kot pri nas

Slovenci in Čehi smo zgodovinsko in kulturno precej povezani. Znano je, kako močan pečat je češki prestolnici Pragi vtisnil naš največji arhitekt Jože Plečnik, ki so mu po prvi svetovni vojni zaupali obnovo Praškega gradu, zasnoval pa je tudi številne druge arhitekturne objekte, npr. prelepo in zelo posebno cerkev Srca Jezusovega. S Češko in s Prago je bilo tesno povezanih še več pomembnih slovenskih intelektualcev, med njimi naš posavski rojak, psiholog dr. Mihajlo Rostohar. Tinkari se zdi življenje na Češkem dokaj primerljivo s Slovenijo: »Imamo podobno urejeno zdravstvo in šolstvo, z zanimivo razliko, da tam porodniški dopust traja kar do tri leta. Plače in življenjski stroški so primerljivi s slovenskimi. Govorimo podoben jezik, vendar se je češčino težje naučiti, kot se zdi na prvi pogled. Tudi tipična češka kulinarika je podobna slovenski in je precej bogata z mesom.« Seveda obstajajo tudi razlike, največja, ki jo izpostavlja mlada znanstvenica, je že velikost tamkajšnje prestolice. »To pomeni, da je izbor delovnih priložnosti, športnih aktivnosti, kulturnih in umetniških dogodkov izredno pester. Tako kot v ostalih multikulturnih velemestih je možno najti zelo raznoliko, ne le tipično češko, ponudbo. Ne morem mimo stereotipa o pivu, ki je res zelo poceni in se pije v kar precejšnih količinah. Skoraj nemogoče je, da kot priseljenec na Češkem ne bi postal malo bolj izkušen v poznavanju piva. Moj vtis je, da so Čehi malo bolj sproščeni od Slovencev oz. da se zlahka šalijo na svoj račun. Mogoče deloma zato, deloma pa zaradi jezika, se na Češkem počutim nekako domače, kot da živim v 'razširjeni domovini',« pove o svojih opažanjih.

Poletna sproščenost jih je drago stala

V spomladanskem valu epidemije koronavirusa je desetmilijonska Češka veljala za eno od držav, ki jo je najuspešneje omejila, v jesenskem valu pa velja za eno najbolj prizadetih držav v Evropi. Konec oktobra in v začetku novembra so namreč zabeležili tudi po 15 tisoč okužb na dan, število aktivno okuženih je celo preseglo 150 tisoč (zdaj jih je precej manj, nekaj več kot 80 tisoč), covid-19 je terjal že več kot 7000 življenj. »V prvem valu so bili strogi ukrepi uvedeni pravočasno. Virus je bil prisoten predvsem med prebivalci Prage, v drugem pa se je razširil še na ostala mesta in podeželje. Povrhu tega se je sledljivost prenosa bolezni v drugem valu izgubila. Menim, da je bil vzrok za velik porast okužb med drugim tudi to, da so poleti ukinili praktično vse omejitve razen nošenja mask na metroju. Ko se je število okuženih v septembru začelo večati, pa so ukrepe prepozno uvedli nazaj,« meni naša sogovornica. Pravi, da so bile tamkajšnje bolnišnice sicer dobro pripravljene za drugi val epidemije, življenje pa se je spremenilo podobno kot drugod – ni prireditev, zaprte so šole, vrtci, telovadnice, trgovine in restavracije ... »Zelo opazna razlika je, da se veliko več ljudi sedaj giblje zunaj, športne aktivnosti na prostem so postale zelo popularne, denimo tenis igrišča so polna kljub zimi,« še dodaja.

Na vprašanje o primerjavi ukrepov pri nas in na Češkem odgovarja, da so si v obeh državah so si zelo podobni, razen tega, da je na Češkem prehajanje med občinami dovoljeno. Po njenem mnenju bi morali biti ukrepi bolj premišljeni, saj bi jih potem ljudje bolj upoštevali: »Težko sodim, kako se ljudje ukrepov držijo. Zdi se mi, da se v Pragi upoštevajo bolj kot na podeželju. Vsaj za svoj krog znancev in prijateljev pa lahko rečem, da se ukrepov držimo. Kar se tiče odnosov na delu, smo si na začetku sproti sporočali, kdaj komu ustreza priti v službo in kdo lahko dela od doma, da se nismo preveč srečevali. Tudi vedeli smo, kdo ima zasebno na primer stik s starejšimi oz. obolelimi, in smo še bolj pazili, da je bilo kontaktov med nami čim manj oz. z masko.«

Priznava, da je imela v teh razmerah kar srečo, da na njeno zaposlitev epidemija ni imela večjega vpliva oz. je pač namesto v pisarni delala od doma, kar ji je ustrezalo, saj si je lahko čas razporedila čas po svoje. »Še najbolj sem posledice epidemije občutila na socialnem področju, odpadla so vsa druženja izven družinskega kroga in skupinske aktivnosti,« pristavlja. Kljub temu je bila od začetka epidemije že večkrat doma v Sloveniji, kamor se zelo rada vrača. »Na začetku epidemijo sicer kakšna dva meseca ni bilo dovoljeno prehajanje meja, nato pa le pod določenimi pogoji, odvisno od stanja v obeh državah. Kar se tiče javnega prevoza, so razmere sedaj slabše kot pred epidemijo: avtobusne, letalske in železniške povezave so zelo okrnjene, tako da sem letos večinoma domov potovala z avtom. Ker je Češka trenutno na rdečem seznamu, lahko obiščem Slovenijo ali z negativnim izvidom na covid ali pa sem napotena v karanteno,« še pojasnjuje.

Pa prihodnost? »Zaenkrat ostajam v Pragi, v prihodnosti pa se želim nekje ustaliti. V znanosti je tako, da so stalne zaposlitve vsaj na začetku kariere redkost, zato ni izključeno, da bom poiskala še kakšno zaposlitev v tujini,« pravi mlada fizičarka.

Peter Pavlovič, foto: osebni arhiv

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

10.04.2019 | Redakcija

Zdravi in negovani zobje

03.11.2020 | Sporočilo

Lesena igrala ob ribniku Resa