Velika noč – sporočilo, ki ne zastara in nam daje upanje

Danes je velika noč, največji krščanski praznik, s katerim se verni spominjajo vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih, potem ko je bil križan in pokopan. Praznik simbolizira njegovo zmago nad smrtjo in ponuja upanje v večno življenje.

A poleg verskega ima velika noč tudi kulturni in družbeni pomen. Za mnoge, tudi neverujoče, je to namreč čas praznovanja, druženja z najbližjimi in tradicionalnih običajev, kot so barvanje pirhov, velikonočni zajček in iskanje velikonočnih jajc, priprava posebnih jedi, ki se jih nese k blagoslovu, posebne praznične dekoracije in obisk cerkve. Ti običaji in tradicije se razlikujejo v različnih okoljih in kulturah, povsod pa prispevajo k prazničnemu velikonočnemu vzdušju.

Za nekaj misli pred letošnjo veliko nočjo smo prosili leskovškega župnika Mateja Gnidovca. »Ali mogoče še kdo ve, kaj je bilo na prvih straneh časopisa na pepelnično sredo? Ali pa kakšna je bila prva novica prejšnjo sredo po televiziji? Kdo še ve? Verjetno nihče, ker pač so to zastarele novice že ob naslednjih poročilih. Nič zares novega nam niso prinesle. Edina novica, ki ne zastara in ostaja sveža je, da v Jeruzalemu pred skoraj 2000 leti kamen pred vhodom v grob ni bil na svojem mestu, da so bili povoji na tleh in da je bil neki prtič posebej skrbno zvit. Prazen grob, ki bi moral biti poln. Odvaljen kamen, ki bi moral vhod tesno zapirati. Angeli, ki oznanjajo življenje tam, kjer bi morala vladati smrt. Vse to nas zbega. To pa je novica, ki jo še danes pripovedujemo in vedno ji kdo prisluhne. 'Ne bojte se, vstal je'. To je bil glas angela, ki ga je izrekel ženam pred praznim grobom. Gotovo je to dejstvo postalo dogodek, ki je vsem spremenil smisel življenja. Vsem nam spremeni smisel zgodovine ...« je zapisal. Vstajenjski dogodek nas, nadaljuje Gnidovec, vabi, »da se vsak od nas ponovno sreča s svojo lastno zgodovino in prosimo odpuščanja, če je potrebno. Kako lepo je začutiti utrip življenja, utrip srca. Prinašajmo sporočilo o odstranjenem kamnu, o povojih in prtičih prav tja, kjer se zdi smrt najmočnejša, da smrt ne bo imela več zadnje besede, ampak bo imela zadnjo besedo Beseda Življenja, ki je Vstali Kristus!«

Na velikonočno jutro vstajenjske procesije

Po starodavni slovenski navadi po župnijah v jutranjih urah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim. Vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih je temelj krščanske vere, ki prinaša upanje in veselje. Veselje kristjani izražajo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Aleluja se poje pred evangelijem, ki pomeni veselo oznanilo. Procesiji na velikonočno jutro pravimo vstajenjska, ker se začne z obredom vstajenja pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim. Duhovnik in njegovi sodelavci (ministranti) gredo k božjemu grobu, tam pokleknejo in skupaj z verniki tiho počastijo Najsvetejše. Ko duhovnik Najsvetejše pokadi, ogrnjen z velumom, odstrani z monštrance tančico in obrnjen k ljudem trikrat zapoje alelujo, vsakokrat više. Zbor in ljudstvo trikrat odpoje. Procesija se začne z vstajenjsko pesmijo Zveličar naš je vstal iz groba, gre iz cerkve in se razvije po krajevni navadi. Na podeželju so velikonočne procesije veliko bolj veličastne kot v mestih, kjer so možnosti omejene. Ko se procesija vrne v cerkev, se zapoje zahvalno pesem. Po blagoslovu z Najsvetejšim pevci zapojejo Raduj se, Kraljica nebeška in nadaljuje se slovesna maša.

P. P., R. R.