Zlata Hribernik: Najprej materinščina, šele nato ostali jeziki

Ravno danes, 26. septembra, obeležujemo evropski dan jezikov, ki ga je Svet Evrope leta 2001 razglasil s ciljem spodbuditi učenje jezikov po vsej Evropi. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z upokojeno profesorico nemškega in angleškega jezika Zlato Hribernik, ki je vseh 40 let do upokojitve v letu 2016 učila nemščino na brežiški gimnaziji, kjer je bila s svojim umirjenim in človeškim pristopom med priljubljenimi profesorji.

Od kod vaša ljubezen do jezikov oz. kaj vas je pripeljalo do tega študija?
Rojena sem v Mariboru, kjer sem živela do srednje šole oz. gimnazije. Ker je bil Maribor zelo blizu avstrijske meje, smo po navadi gledali avstrijsko televizijo. Najljubše so mi bile otroške oddaje in risanke. Na tak način sem se naučila jezika že pred osnovno šolo, kjer smo sicer imeli samo angleščino. V gimnaziji, ki sem jo obiskovala v Brežicah, sem imela nemščino kot drugi tuj jezik. Odločila sem se, da bom z jeziki nadaljevala, zato sem se odločila za študij nemščine in angleščine. Vpisala sem se na fakulteto v Zagrebu. Imela sem tudi možnost študirati v Ljubljani, vendar sem se zaradi bližine odločila za Zagreb. Študij germanistike na zagrebški fakulteti je bil med najboljšimi v Jugoslaviji. Profesorji so bili na evropskem nivoju. Razen hrvaščine in latinščine so bila vsa predavanja v jezikih. Ravno tako smo imeli tudi profesorje iz Nemčije. Goethe Institut je za študente dodeljeval tudi štipendije, tako da sem si lahko v Heidelbergu nabrala izkušenj in obogatila jezik. Hrvaški študenti so bili vedno cenjeni in bili uvrščeni v najvišjo skupino. Prepričana sem, da pri tej odločitvi nisem naredila napake. Po koncu študija – diplomirala sem leta 1976 – sem tudi takoj začela delati, in sicer na brežiški Šoli za prodajalce, kjer sem učila angleščino, kasneje pa sem na gimnaziji do upokojitve poučevala nemščino. Pogosto sem učila tudi v popoldanskem času, velikokrat tudi odrasle.

So se metode poučevanja tujih jezikov v zadnjih desetletjih zelo spremenile, čemu se daje poudarek – besednemu zakladu, slovnični pravilnosti, govornemu ali pisnemu sporazumevanju …?
V mojih časih, ko sem obiskovala gimnazijo, je bilo morda malo premalo poudarka na komunikaciji. Nerodno je, če si na potovanju in se ne znaš ustrezno dogovoriti ali morda vprašati ter dobiti ustrezne informacije. Danes je to drugače. Veliko mladih in odraslih zna komunicirati, ne samo v angleščini, temveč tudi v drugih jezikih. Metode poučevanja so drugačne, dijaki se morajo vse naučiti, slovnica je seveda osnova, da pravilno oblikuješ stavke in se znaš pogovarjati oz. komunicirati. Prej smo si seveda pomagali drugače, uporabljali smo slike. Takrat je bilo pri urah več pisanja na tablo in smo si pri razumevanju pomagali s kakšnimi listi, slikami, danes pa je veliko tudi multimedijskega podajanja snovi. So bili pa dijaki in učitelji v času korone dokaj obremenjeni, saj je učenje potekalo na daljavo in ni bilo tistega stika v živo kot v razredu, ko gre za sporazumevanje v tujem jeziku. Dejstvo je, da je jezik živ, posledično se metode in pristopi tudi spreminjajo.

Marsikdo pravi, da je nemščina težka predvsem zaradi sklonov, podobno je tudi s slovenščino, ki je zahtevna za tujce. Zato imajo raje angleščino, ki tega nima. Verjetno so ta jezik nekateri zasovražili že tudi samo zaradi druge svetovne vojne. Za nemščino moraš imeti določen občutek in ljubezen in potem ti uspe. Kar mi ni najbolj všeč, je to, da smo v slovenščini prevzeli dosti nemških besed, ki so popačenke, podobno je z angleškimi besedami. Škoda je slovenskega jezika.

Prihajajo mladi zadnja leta z več znanja tujega jezika v šolo kot nekoč?
Zagotovo. Mogoče to ni toliko značilno za nemščino glede na to, da jim je jezik pretežek, za angleščino pa vsekakor, saj so otroci z njo že kar seznanjeni in je treba potem ubrati druge pristope pri učenju.

Kdaj je po vašem mnenju pravi čas za začetek učenja tujega jezika? Kako s tega vidika ocenjujete odločitev ministrstva za šolstvo, da je tuj jezik postal obvezen predmet že v prvem razredu osnovne šole?
Resnično nisem zagovornica tega, ker je najbolj pomembno, da se otrok najprej nauči materinščine. Nekateri otroci pri šestih letih še niso vešči izražanja v slovenščini, zdaj pa se bodo že kar srečali z angleščino. Začudena sem bila, da so tuj jezik dali že kar v 1. razred. To se mi res ne zdi prav in mislim, da ne bo tako enostavno. Sicer ne vem, kakšne metode bodo pri tem uporabljali, upam, da bo otrokom vseeno zanimivo. Zanimivo bo videti, kakšna bo reakcija, predvsem pa, kakšni bodo rezultati.

Ko smo mi hodili v osnovno šolo, smo imeli prvič angleščino šele v 5. razredu. Prepričana sem, da je treba najprej dobro obvladati svoj materni jezik, da lahko potem obvladaš še ostale jezike. Vsak narod ima svoj jezik in naj se le-ta ceni, naj mu dajo prednost, saj bo le tako tudi obstal. Prav tako mi ni preveč všeč, da se danes vrtijo predvsem angleške risanke, slovenskih skorajda ni. Da o njihovi vsebini niti ne govorim, ker je v njih preveč nasilja. Otrok lahko ob gledanju risank z nasilno vsebino ali kakšnimi neprimernimi izrazi v njih le-te hitro usvoji ... V moji mladosti so bile čisto drugačne risanke in otroške oddaje. Časi se res spreminjajo ...

Še vedno velja, da je najbolj univerzalen svetovni jezik angleščina, v našem okolju sta (zaradi poslovnega sodelovanja) pomembni denimo tudi nemščina in francoščina, v prihodnosti naj bi bilo zelo podobno, a čedalje bolj se kaže potreba po znanju kitajščine in celo arabščine. Kako se tem potrebam v družbi prilagaja izobraževalni sistem?
Prepričana sem, da bo angleščina tudi v prihodnosti svetovni jezik številka ena, saj je že tako razširjena, da je ne bo mogel nadomestiti noben drug jezik. Dejstvo je, da je komunikacija v angleščini lažja. Mladi jo danes načeloma obvladajo, starejši pa ne toliko. Ko sem bila v Budimpešti, sem starejše za pravilno pot spraševala v nemščini, saj so me le tako razumeli. Sicer ne vem, kako je s prilagoditvami izobraževalnega sistema v tem primeru, a slišala sem, recimo, da je med Kitajci veliko povpraševanja po učenju angleščine. Kitajščina bo verjetno prišla prav bolj v gospodarstvu oz. poslovnem svetu. Pri arabščini bo po moje obratno, saj se bodo vsi, ki prihajajo k nam iz teh dežel ter želijo tu živeti in delati, morali najprej naučiti slovenščine. Verjetno pa bodo evropski jeziki še vedno najbolj priljubljeni.

Kateri jeziki so danes med mladimi, poleg seveda angleščine, najbolj priljubljeni, katerih bi se morda radi učili, pa ni možnosti na šolah? Bi podprli idejo sistema voucherjev, ki bi mladim omogočili učenje želenih jezikov izven šole, v jezikovnih šolah, na ljudskih univerzah, pri zasebnih učiteljih ...?
Mogoče španščina ali portugalščina. Španščina je še posebej popularna med mladimi, ker ni tako zahtevna. Tudi veliko televizijskih nadaljevank je v tem jeziku. Ideje o voucherjih še nisem zasledila, je pa po mojem mnenju to kar dobrodošlo, predvsem za mlade, ki so sposobni in jih jeziki zanimajo ter si želijo znanja še kakšnega dodatnega jezika.

Ali se je vloga in 'vrednost' nemškega jezika pri nas, v Posavju, v času vašega poučevanja kaj spreminjala? Kakšno vrednost je imel v primerjavi z angleščino?
Vsekakor sta bila oba tuja jezika, tako nemščina kot francoščina, vedno v senci angleščine, kljub temu pa vidim, da je kar nekaj dijakov usvojilo znanje nemščine za kasnejši študij, delo v tujini itd. Morda so starejši na tem območju bolj vezani na nemški jezik, mladi pa na angleščino.

Ste navdušili veliko dijakov za nadaljnji študij nemščine?
Kar nekaj dijakov je po študiju germanistike uspelo doma kakor tudi v tujini, kot profesorji ali prevajalci, tudi v Luksemburgu. Nekateri jezik uporabljajo tudi v svojem poklicu in pri delu, saj kar nekaj podjetij sodeluje s tujino. Vsekakor pa vseh nemščina ni zanimala, kar je povsem razumljivo, saj ne more biti vsem vse všeč.

Slovenija je že pregovorno tesno povezana z Nemčijo. Kako vi vidite to povezavo? Uspete spremljati dogajanja na gospodarskem področju? Zdaj naj bi se gospodarstvo v Nemčiji ohlajalo, kar povleče tudi slovenske proizvajalce v neljubi položaj …
Zdi se mi, da je bila v preteklosti ta povezava še močnejša kot danes, nekaj je tudi znanih primerov sodelovanja z Avstrijo. Kolikor spremljam, je trenutno Nemčija kar v krizi, tak primer je recimo Volkswagen, ki je napovedal zapiranje nekaterih tovarn in posledično odpuščanje delavcev. To bo po pričakovanjih vplivalo tudi na slovenske podružnice, saj ko je takšno podjetje v krizi, se hitro lahko zgodi, da propadejo tudi njegove podružnice v tujini, kar spet potegne marsikaj za sabo, od brezposelnosti naprej. Vprašanje, kako se bo Nemčija znašla v tej vedno težji situaciji, tudi glede na vse trenutne konflikte v svetu in tako močen gospodarski napredek Kitajske. Verjetno pa ne smemo spregledati tudi trenutne politične situacije v tej državi, kar vsekakor ni dobro.

Pod vašim budnim očesom se je zvrstilo nekaj različnih generacij. Kako različne pa so si bile pravzaprav med sabo?
Ne bi rekla, da ravno generacije, ampak bolj oddelki. Nekateri so bili bolj ambiciozni, drugi mogoče malo manj, eni bolj živahni, drugi bolj mirni, ampak večjih konfliktov z nobenim ni bilo. Dijaki, katerim sem bila tudi razredničarka, so bili vedno dobri, spoštljivi, prijetni in simpatični.

Ali je učiteljski poklic v današnjih časih dovolj spoštovan, imajo učitelji v razredu še avtoriteto?
Napaka vsa ta leta je bila, da se je avtoriteta učiteljev izgubljala in jim je bila na koncu celo odvzeta. Zdaj lahko vsak starš posega v učni proces in ga tudi ocenjuje. Tega ne bi smeli dovoliti. Ko smo mi hodili v šolo, so bili profesorji avtoriteta. Do njih smo imeli spoštovanje. Nato je to začelo počasi upadati, mogoče tudi zaradi izgube avtoritete, vzgoje doma in odnosa do tega poklica v družbi. Verjetno tudi zaradi tega primanjkuje toliko učiteljev v vzgoji in izobraževanju. Priznati je treba, da je bil finančni položaj pri učiteljih vedno slab, to ni bil poklic, s katerim bi lahko veliko zaslužil. Danes pa so mladi usmerjeni k čim večjemu in boljšemu zaslužku, zato jih ta poklic niti ne zanima kaj preveč. Kar še opažam in večkrat slišim pripombe, je to, da danes primanjkuje empatije pri otrocih pa tudi učiteljih, prav tako nivo znanja kar nekoliko pada.

Velikokrat se omenja nujne spremembe v osnovnošolskih kurikulumih. Kako pa je s srednjo šolo – kaj bi se po vašem mnenju moralo in dalo spremeniti, da bi bila srednja šola prilagojena današnjim potrebam po znanjih, poleg tega pa prijazna mladim, ki v šolah preživijo odločilni del mladosti?
Težko je reči, mogoče bi se moralo pri dijaku še veliko bolj negovati tisto, za kar je dober in sposoben, kar na primer dela Waldorfska šola. Če je nekdo sposoben za jezike, ga bodo usmerjali bolj v to področje. Če bi res želeli neko veliko spremembo, bi morali narediti konkretno reformo šolstva, ki pa je verjetno ne bo, saj bo ta šolski sistem z nekaterimi spremembami tudi ostal takšen, kot je.

Kaj lepega vam bo ostalo v spominu po zaključku poklicne poti?
Prav prijetno mi postane pri srcu, ko srečam svoje nekdanje dijake, ki me pozdravijo, spregovorijo par besed in svojim otrokom razlagajo, da sem bila njihova profesorica. Sama pri sebi si rečem: 'Zanimivo, koliko ljudi me še pozna'. Na maturantskih izletih je bilo vedno lepo in prijetno. Moj zadnji oddelek, kateremu sem bila razredničarka – to je bilo leta 2011 –, mi je na koncu podaril knjižico, v kateri je fotografija vsakega dijaka z nekaj stavki, posvečenimi našim štirim letom, ko smo bili skupaj. To je bilo res ganljivo in bo ostalo kot zelo lep spomin. Večkrat se na kavi in klepetu dobivam tudi z nekaterimi bivšimi sodelavci. Nikoli mi ni bilo v šoli nič težko in mučno, čeprav sem dostikrat delala tudi po cele dneve. Lahko rečem, da sem ta moja leta v šolstvu lepo preživela. To je tisto, kar zagotovo ostane v lepem spominu.

Kako ste zadovoljni z razvojem Brežic, dogajanjem v samem mestu …?
Moram reči, da pogrešam tiste čase, ko je bilo v mestnem jedru veliko raznih obrtnikov in majhnih trgovin, od čevljarja, torbarja do špecerije in še marsičesa. Bilo je živahno, po navadi veliko ljudi. Danes pa je mesto razen zjutraj in dopoldne, ko ljudje pridejo v službo in po opravkih, kar mrtvo, pusto, še posebej se to opazi ob koncu tedna. V času korone je bilo mesto še posebej mrtvo. Dobro je, da se vsaj med poletjem nekaj dogaja. Pohvaliti velja tudi dogodke in prireditve JSKD in PMB v gradu, a še vedno je mesto dolgočasno. Za turiste predvsem ob vikendih ni prav veliko izbire. Moti me tudi, da je simbol mesta Vodovodni stolp, ki so ga lepo obnovili, na ogled samo po dogovoru oz. prijavi na recepciji. Večkrat sem že opazila skupino turistov, ki so stali pred stolpom, a si ga niso mogli ogledati. Škoda, da ni odprt vsaj poleti, ko je v mestu več turistov.

Redno prebirate Posavski obzornik?
Vaš časopis rada vzamem v roke in preberem kakšne članke, ki me zanimajo, na primer ko pišete o dogodkih v gimnaziji ali muzeju ter o uspešnih ljudeh. V redu se mi zdi, da je vsebina iz tega našega okolja, saj lahko tako izvem o tem, kaj se pravzaprav dogaja v našem mestu in občini. Verjamem, da ga boste še dolgo uspešno in kakovostno izdajali.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje