Časopis za pokrajino Posavje
9.04.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Istanbulski pozdrav – prvi del

Objavljeno: Nedelja, 23.02.2020    Rubrika: Posavski popotniki Bralci pišejo
IMG_1030
Sobotna polnoč v revni četrti Dolapdere. Romski sejem, kjer, kot se govori, se prodaja roba, ki je bila nakradena med tednom. Otroci tekajo od prodajalca do prodajalca po nabito polni ulici širine Renault Twinga. Stare ženice si na ognju v starih bencinskih »kanistrih" grejejo roke, medtem ko možje barantajo za cene. V zraku se mešajo vonjave goreče plastike, kanalizacije in cvrtega mesa. Zmedeno se sprehajam od stojnice do stojnice, ne razumem niti ene besede, ki jih zagnani prodajalci kričijo name eden čez drugega. Sprašujem se, ali mi je zahodnemu turistu sploh mesto tukaj?

IMG_1081
Preden sem se odpravljal na mojo petmesečno Erasmus študijsko izmenjavo v Turčijo, sem imel v glavi precej vprašanj. Kaj naj fant iz majhnih Brežic pričakuje v milijonskem Istanbulu? Kako bodo kulturne razlike krojile moje doživljanje sebe in okolja? Me naj bo strah, ali naj se sproščeno prepustim hektičnemu vsakdanu enega največjih mest na svetu? Vendar pa vsem tem pomislekom nisem mogel nameniti kaj preveč časa. Januarja sem namreč navigiral po divjih vodah izpitnega obdobja na faksu, tri dni pred odhodom so mi odpovedali rezervirano stanovanje v Turčiji, dan za tem sem imel še zadnji izpit v Ljubljani, nato en dan za pakiranje in že sem na Letališču Jožeta Pučnika v zgodnji jutranji uri okiten z dvema nahrbtnikoma melodramatično mahal družini v slovo.

Prvi koraki po carigrajskih ulicah

IMG_1038
V Istanbul sem priletel brez prave ideje, kje in kako bom živel, bil sem le dogovorjen za oglede nekaj stanovanj ter za nočitev ali dve pri prijateljici. Že na letališču pa me je pričakala naravnanost Turkov k pomoči in ustrežljivosti – pred mano je dekle iz Španije nevedno postopalo po moderni letališki avtobusni postaji in prosilo varnostnike za pomoč. Te so nato z nasmeškom na zapornici ustavili njen zamujen avtobus in jo pospremili do vhoda (medtem ko je v Ljubljani voznikom mestnih avtobusov težko ustavit še osebam na vozičku). Pogled na to situacijo me je malce pomiril, češ “sigurno se bomo nekaj zmenili”, tako da sem se z malo lažjim srcem podal v mesto. Po dveh dnevih, ogledu treh stanovanj in barantanju pozno v noč, sem se končno vselil k turškemu paru in petim mačkam v rustikalno urejeno stanovanje v centralni četrti Beyoglu. Beyoglu je od trgovinskega vzpona Benetk v 13. stoletju pa do poznega 19. stoletja živeli nudil dom zahodnim trgovcem, kar se zelo odraža v arhitekturi, ki je v nasprotju s sosednjim, otomanskim Sultanahmetom, zelo evropejska. Po uvodnem predstavljanju in nerodnem “small talku” se na vratih sobe pojavi sostanovalka Güneš s paketom suhega sadja in orehov ter s steklenico vode. Po mojem začudenem “teşekkürler” (hvala) mi razloži, da je to rešilni paket za potrese. Istanbulčani namreč zaradi pozicije mesta na stičišču evrazijske in anatolske tektonske plošče že tisočletja živijo v konstantnem strahu pred potresi (zadnji, leta 1999, je povzročil 16.000 smrtnih žrtev). Prvo vprašanje marsikaterega Turka po tem, ko je izvedel, da sem prišel za dlje časa, se je torej upravičeno glasilo: “Te ni nič strah potresov?” Razen tega Turke v uvodnih pogovorih seveda zanima od kod sem, a redko kdo dejansko pozna Slovenijo. Največ o državi pod Alpami vedo starejši gospodje, ki z iz športnih stav nabranim znanjem začnejo naštevati slovenske nogometaše in košarkaše, ali pa študenti, ki so potovali po Evropi in radi povedo, kako majhna, čista in zelena je Slovenija. Zanimivo, tudi profesor mednarodnih odnosov na fakulteti nas je prvo dal v koš kot bivše pripadnike Čehoslovaške, šele ob omembi Jugoslavije in Tita pa je ugotovil, da naše glavno mesto ni Bratislava. Na kratko povedano – ker nisem znanega državljanstva kot kakšen Nemec, Francoz, Britanec, Američan ali Italijan, je moja identiteta, ko vstopim v restavracijo s kebabi ali urad za javni prevoz le yabanci – tujec. Me pa to tujstvo v vsakodnevnem življenju prav nič ne omejuje.

Domačnost domačinov

Prvi dan po vselitvi sem se odpravil do prodajalne v pritličju mojega bloka in “najavil”, da sem njihov novi sosed nekaj nadstropij višje. Lastnik mi je z veseljem povedal, da se uči angleščine in mi opisal (kot vsakemu domačinu), da on zjutraj malce dlje spi, tako trgovino odpira šele med deveto in deseto. Če pa bi jaz slučajno že prej bil lačen, mi pove, da kruh dostavljajo že ob šestih zjutraj in mi pokaže, kje za hladilnikom je skrit, rekoč “zjutraj vzemi, zvečer plačaj”. Ta domačnost Turkov se je pokazala tudi, ko sem se šel fotografirati za dokumente. V majhnem, zakajenem fotografskem studio v stari ladjedelski četrti Kasimpasa me je pričakal starejši možakar, ki sem s pomočjo Google prevajalnika poskušal pojasniti, da rabim fotografije za “residence permit”. Vzel je fotoaparat, parkrat kliknil na sprožilec, nato pa skozi vrata zaklical kolegom iz sosednjega »kafiča«, naj mu pridejo pomagat. Ker tudi izmed njih nihče ni govoril angleško in nihče od nas štirih ni vedel točno, kakšno velikost fotografije rabim, smo zadevo rešili klasično turško. Posedli so me na stol, mi ponudili vroč čaj in za »ziher« razvili fotografije dveh velikosti – seveda za ceno ene. Definicija gostoljubnosti je v Turčiji drugačna kot v Evropi. Če se pri nas vpraša za navodila za pot, vam jo bodo ljudje preprosto povedali. Turki vas posedejo v avto, peljejo na destinacijo in vas še počastijo s čajem. Mislim, da sem sedaj našel odgovor na uvodno vprašanje. Ja, čeprav sem tujec, mi je mesto v četrti Dolapdere, Kasimpasa, Beyoglu ali Kadikoy. Prav tako, kakor je Turkom mesto pri nas. In namesto o nekih fiktivnih kulturnih razlikah in strahovih sedaj razmišljam o stvareh, ki nas povezujejo. Prav tako kot v Sloveniji, se imajo tudi tukaj ljudje radi, se družijo, hodijo v službo, imajo svoje probleme, s katerimi se spopadajo na sebi partikularne načine. Irelevantno je, s katerim bogom, jezikom, kulturnim ali političnim sistemom je to podkrepljeno in nepopisno, me radosti, ko vsak dan bolj razumem tukajšnje življenje – pa naj bo to z učenjem bontona pri kosilu, pozdravljanja na podzemni, ali s spoznavanjem jezika, ko iz neprepoznavnega zidu zvokov vsak dan razločim kakšno besedo več, jo nato uporabim in požanjem navdušen nasmeh naključnega domačina.

Amadej Petan
 
« Nazaj na seznam