MADEIRA – otok lesa, cvetja in sadja

Že nekaj časa sva se z Boštjanom pogovarjala, da bi šla na Madeiro. Tako me je decembra lani za rojstni dan presenetil s čudovitim darilom – prvomajskim popotovanjem po Madeiri. Bila sem presrečna. Nekaj dni kasneje sva kupila vodnik in začele so se priprave.

Čarom »otoka lesa« (Ihla de Madeira) so podlegli že prvi Portugalci, ko so leta 1419 osvojili Madeiro. Večino otoka pokrivajo obsežni lovorjevi gozdovi (Laurisilva) in eksotično cvetje, ki ga je možno občudovati tudi v Botaničnem vrtu v Funchalu, glavnemu mestu Madeire. Ljubiteljem cvetja priporočam obisk Madeire v času festivala cvetja (Festa de flor).

Vulkanski otok, katerega klifi se strmo dvigajo iz voda Atlantika, je dolg le 57 km in širok 22 km. Imenujejo ga tudi otok večne pomladi, saj zaradi svoje prijetne klime, ki skoraj ne pozna temperaturnih nihanj, vabi skozi vse leto. Na Madeiri ni nikoli prevroče ali prehladno. Dežuje vse leto, največ na severu otoka, zato so za potrebe namakanj kmetijskih površin ter za poganjanje mlinov in žag, proti jugu otoka speljali levade (vodne kanale ali akvadukte). Ob njih so uredili mrežo sprehajalnih poti, ki so raj za pohodnike.

Kulinarika temelji na ribjih jedeh. Vredno je obiskati živahno tržnico (Mercado dos Lavradores) v Funchalu, kjer domačini prodajajo raznovrstne otoške sadeže in zelenjavo, prodajalke cvetja, oblečene v tradicionalno nošo cvetličark pa ponujajo rezano cvetje, sadike in semena rož. Drugi del tržnice je ribarnica, na kateri ribiči prodajajo ribe, kakršnih v Jadranu ni. Otoška posebnost je espada, riba mečarica črne barve, ki jo lovijo okoli otoka na globini tudi do 1000 m. Skoraj vsakič sva si za predjed ali sladico privoščila tudi neizmerno okusne školjke – lapas.

Curral das Freiras (dolina nun) je vasica stisnjena med strme stene najvišjih vrhov Madeire. Znana je po kostanju, ki ga postrežejo vročega in že olupljenega kar na ponvi, v kateri se je pekel. Iz kostanja pa pripravijo tudi pecivo, juhe in liker. Najlepši razgled na vasico je, če se peš povzpnete na razgledno točko Eira do Serrado, ki leži 1000 m nad dolino, nato pa se po isti poti spustite v dolino.

Na otoku sta tudi dve destilarni ruma, ki ga pridobivajo iz sladkornega trsa. Poncha je zelo sladka pijača iz ruma, medu in limone. Vino Madeira, ki je podobno portu, se lahko poskusi v vinski kleti v Funchalu ali pa kupi v vsaki trgovini na otoku.

Čez prelaz Portela, od koder je izhodišče za nekaj pohodnih poti ob levadah, vodi cesta proti Santani, ki je prepoznavna po modro-belih hišicah v obliki črke A, z rdečimi vrati in slamnato streho.

Za raziskovanje otoka priporočam najem avtomobila, saj lahko na ta način raziščete vsak sleherni kotiček. Obisk notranjosti otoka je enostaven, saj so ceste speljane skozi predore, ki skrajšajo marsikatero strmo in vijugavo pot. Otok postreže s spektakularni pogledi na raznoliko obalo, kjer se iz morja v višave dvigujejo čudoviti klifi, pod njimi se penijo morski valovi presunljive modre barve.

Eden lepših razgledov je z vrha klifa na Fajo dos Padres. Do obale spodaj namreč pelje gondola. Srečo sva imela, da so v restavracijo spodaj, kamor sva bila namenjana, šli tudi lokalni glasbeniki v narodnih nošah, tako sva imela ob ribjem kosilu tudi glasbo v živo. Poleg restavracije je 8 hišk med nasadi banan, strelicij, …

So pa strme gorske ceste še vedno odličen način za raziskovanje otoka, ponujajo nepozabne razglede na obalo ter so izhodišča za pohodne poti. Vzdolž obale so slikovite ribiške vasice in ena lepših je Camara de Lobos (ime po tjulnih, ki danes živijo na bližnjem otoku Desertas), kjer je Winston Churcil iskal motive za svoja slikarska dela.

V Porto Monizu poleg kopanja v naravnih bazenih, priporočam obisk akvarija in vinsko masažo.

Sigurno se bova še vrnila, saj nama zaradi dežja in megle ni uspelo osvojiti najvišjega vrha otoka Pico Ruivo (1862 m) do katerega je speljana čudovita pot od Pico do Areiro (1818 m).

Avtorja fotografij: Boštjan Triler in Morana Polovič

Morana Polovič pri delu in prostem času zvesto sledi svoj moto: »Živi se samo enkrat, zato je potrebno doživeti in poskusiti čim več!«. Ljubiteljica rdeče barve je znana kot nenehna raziskovalka življenja, rada potuje in v fotografski objektiv lovi slikovit utrip bližnjih in daljnih krajev. Veseli jo hoja v hribe in le redke poti uidejo njenemu kolesu. Zna uživati v družbi, ob kozarcu dobrega vina in dobri hrani. Posavci o njenem delu povedo, da je ena redkih turističnih strokovnjakov, ki jim turizem tudi dejansko teče po žilah. Med drugim je avtorica dveh turističnih monografij: Slovenija, turistična monografija je na voljo v 13 jezikih, turistična monografija Bled & Bohinj pa v štirih. V nastajanju je knjiga za otroke – Slovenija, barviti zemljepis. Več o njenih knjigah na: https://www.facebook.com/sloveniatravelguides/.