PO STREHAH EVROPE 1: Na poti k dimnikom (uvod)

Dimnik (pogovorno tudi "raufnik") je razmeroma majhen, a zelo pomemben del stanovanjskih hiš in tudi drugih objektov, iz katerih je potrebno odvajati dim oziroma odvečne pline, ki nastajajo zaradi kurjenja. Dimnike so imele nekoč tudi parne lokomotive in ladje, za najvišji industrijski dimnik v Evropi pa velja dimnik Termoelektrarne Trbovlje, ki je hkrati najvišja stavba v Sloveniji.

Prvi dimniki so se pojavili v Evropi šele v 12. stoletju, pred tem so za odvajanje dima iz svojih bivališč ljudje uporabljali kar odprtine v strehi, zaradi česar so bili prostori, v katerih so kuhali, pekli ali se ogrevali, črni od saj. Prvi predpisi v zvezi z gradnjo dimnikov in čiščenjem dimnikov so bili objavljeni v Nemčiji v 20. letih 19. stoletja.  

Kakor so se skozi stoletja razvijale tehnike gradnje objektov, tako je napredovalo tudi znanje v gradnji dimnikov. To velja še zlati za čas po drugi svetovni vojni, ko je bilo vse več naporov vloženih v čim boljši izkoristek toplote, varovanje okolja in predvsem čim večjo požarno varnost. Stavbe (in z njimi tudi dimniki) so različne tudi glede na svoj geografski položaj, saj je njihova oblika v veliki meri odvisna od klimatskih razmer in od razpoložljivega gradbenega materiala.  

Ko potujemo doma ali v tujini, občudujemo mogočne zgradbe, v katerih so muzeji ali druge zanimive vsebine, opazujemo stanovanjske hiše, ker nas zanima, kako so živeli ali še živijo ljudje v teh krajih. Naš pogled pritegnejo lepo obdelani stebri ali barvne fasade ter njihova struktura, oblike streh, zanimivo izdelana vhodna vrata, ozremo se po balkonih in terasah, največkrat pa spregledamo, kako različne in pestre so tiste majhne pokončne pritikline na strehah opazovanih zgradb.  

Z industrializacijo gradnje in globalizacijo nasploh se je gradnja dimnikov močno poenotila, s tem pa je tudi pogled na strehe postal manj zanimiv. Podobno kot pri pokopališčih, kjer izginjajo res originalni nagrobni spomeniki, ki so bili edinstvene priče življenju v nekem kraju, je tudi na strehah evropskih mest zavladala "dimniška konfekcija". Zaradi potrebe po večji požarni varnosti so namreč stari dimniki tudi prve žrtve obnove starih mestnih jeder, zato pa so toliko bolj dragoceni tisti, ki so se še uspeli obdržati.  

Gotovo sem zanimive dimnike opazil tudi prej, a prvi, za katerega se spomnim, da sem ga namenoma ujel s fotoaparatom, je bil zelo zanimivo zaviti dimnik na strehi nekdanje lekarne v Brežicah, kjer je zdaj restavracija Santa Lucija. Šele kasneje, ko sem gledal fotografije s potovanj, sem opazil, da ob vseh znamenitostih in nekaterih detajlih posameznih zgradb skoraj vedno posnamem tudi nekaj dimnikov. Iz teh priložnostnih posnetkov je sčasoma nastala kar lepa zbirka, ki vam jo želim predstaviti v nekaj nadaljevanjih. Moram reči, da mi je tudi potem, ko sem videl na stotine dimnikov po vsej Evropi, brežiški ostal med bolj zanimivimi.