POPOTNE RAZGLEDNICE 2 - Sofija – »mesto vrtnic in cerkva«

Prihod v mesto

V Sofijo, mesto s prelepim imenom, ki je zraslo in se zgnetlo iz različnih vzhodnih, socialističnih in turških vplivov, smo se odpravili z mešanimi občutki. Že pred odhodom smo naleteli na tako pozitivna kot tudi negativna mnenja tistih, ki so prestolnico Bolgarije poslovno ali turistično že obiskali. A največkrat je to le vmesna postaja za nadaljevanje poti na črnomorska letovišča ali morda še na smučanje v enem izmed bolgarskih zimskih središč, med katerimi je najbolj znano Bansko.

 A že prvi pogled na mesto skozi mala letalska okenca razblini dvome o tem, ali je to zanimivo mesto: pod nami so mestne ulice, množica blokovskih naselij, nogometni stadion Levski in na daleč prepoznavna  katedrala Aleksandra Nevskega.
 
Moderno urejeno letališče, ki so ga tudi s pomočjo EU sredstev preurejali skoraj dve desetletji, je le nekaj kilometrov oddaljeno od mestnega središča. O nekdanjih časih za železno zaveso pričajo le ostanki starega letala za manjšo razpadajočo letališko stavbo, pred katero so kot vojaki postavljeni odsluženi letalski sedeži. V sončni svetlobi se blešči nov letališki hangar, na katerem piše Lufthansa, na vozičkih za prtljago se sveti napis Swissair. Za razliko od ostalih evropskih letališč je za dane razmere videti precej predimenzionirano. Potnikov ni prav veliko, čeprav lahko od tu poletiš v različne konce Evrope in sveta. O tisti gneči, ki smo jo vajeni na ostalih evropskih letališčih, tu ni niti sledu, pa čeprav se je število prepeljanih potnikov od leta 2006 skoraj podvojilo. Domačini verjetno ne potujejo prav veliko, saj so plače in pokojnine, kljub temu, da je država del EU, občutno nižje.
 

S podzemno železnico po mestu

Meni najljubša povezava letališča z mestom je gotovo podzemna železnica, saj tako nisi odvisen od zastojev v prometu, kar je za popotnike še posebno pomembno. Tako je tudi v Sofiji od leta 2015, ko so letališče s podzemsko povezali z ostalim mestom. V vhodnem prostoru letališke podzemne postaje, te pričaka mogočen kip Orfeja, ki da neko žlahtnost tvojemu prihodu v mesto. Na okencu za nakup vozovnic sva se s starejšo uslužbenko dogovorili kar s pomočjo univerzalnega jezika prstov. Naj omenim, da so javni prevozi v Sofiji zelo poceni, karta za enkraten prevoz z letališča v mesto je manj kot euro. Tudi večdnevne karte so daleč najcenejše, kar smo jih srečali na naših potovanjih po Evropi. Bolgarija velja trenutno za eno najcenejših evropskih držav, po eni izmed letošnjih raziskav je razmerje stroškov bivanja (prenočišče, hrana, prevoz) med Sofijo in Oslom skoraj 1:4!
 
Vlak, ki je sicer nekoliko starejše izdelave, je praktično prazen. Le nekaj potnikov gre v mesto, med redkimi sopotniki, s katerimi v zvoku drdranja železniških tirov potujem v center mesta, je tudi mlado dekle, verjetno uslužbenka letališča. Prijazno jo nagovorim v angleščini, da se prepričam, če smo res na pravem vlaku, pa se ob tem kar nekoliko prestraši. Dobila sem vtis, da tamkajšnji prebivalci niso ravno vajeni komunicirati v angleščini, zato se moji poskusi, da bi jo morda še kaj uporabnega povprašala, tukaj končajo. Raje se posvetim opazovanju postaj podzemne železnice, ki so tako imensko kot tudi z arhitekturnega vidika zanimive, novejše izgradnje, saj je bil sofijski metro odprt šele leta 1998. Skušam si zapomniti imena postaj. Nekatera so prav enostavna in tudi nam razumljiva, kot na primer Mladost 1, Mladost 3, ki povezujejo hitro razvijajoče predele mesta, ali pa Družba. Zanimiva je postaja Jollie-Curie, ki so jo odprli leta 2009, in se imenuje po Fredericu Jollieju, ki je skupaj z ženo Irene Curie, hčerko znane matere Marie Curie, dobil Nobelovo nagrado za fiziko.  Bolj ko se bližamo središču, bolj se vlak polni. Opazujem potnike, predvsem ženske, ki se kaj dosti ne razlikujejo od slovenskih, večinoma so preprosto oblečene, vendar se trudijo, da bi bile videti urejene. Videti je, da z vrečkami hitijo po vsakdanjih opravilih.
 
Prihod na postajo Serdica, kar je staro, zgodovinsko ime za Sofijo. Tukaj je slika precej drugačna, pričaka nas popoldanska gneča in hitenje. Najprej se postavim pred veliko karto mestnega središča in kot običajno na večjih podzemnih postajah se poskušam orientirati. Mojo zadrego opazi tudi mlado dekle z nahrbtnikom, ki mi v odlični angleščini ponudi pomoč. Z veseljem jo sprejmem in prvič pokukam v sofijsko središče.
 

Preplet cerkva

Številne in zelo različne cerkve v Sofiji, ki pričajo tudi o njeni raznoliki preteklosti, dajejo misliti, da religija igra pomembno vlogo v bolgarski družbi, vendar se preko 30 % prebivalcev ob popisu leta 2011 do vprašanja vere ni opredelilo. Okoli 60 % tistih, ki so se izrekli, pripada pravoslavni veri. Cerkve v Sofiji - od mošeje, sinagoge, pravoslavnih in katoliških cerkva - pa so vendarle tisti objekti, ki s svojo raznolikostjo najbolj zaznamujejo veduto mesta. Seveda sem želela videti najznamenitejšo med njimi, katedralo Aleksandra Nevskega, ki je na številnih razglednicah kot ena pomembnejših turističnih znamenitosti. Cerkev je bila zgrajena v neobizantinskem slogu v začetku 20. stoletja kot spomin na padle ruske vojake v rusko-turški vojni (1877-1878). Bolgarija pa se je takrat osvobodila turške nadoblasti in v skladu z berlinsko konferenco 1878 postala samostojna država.
 
A moje doživetje tega sakralnega objekta ni bilo tako prijetno. Obiskala sem jo na vroč junijski dan in v cerkvi je bilo zatohlo, nekako grozeče vzdušje, zrak skoraj, da bi ga lahko rezal z nabrušenim nožem, kar mi ni dalo dihati. Na potepu po mestu pa sem kasneje obiskala še nekaj cerkva, med njimi tudi zanimivo rusko pravoslavno cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena v začetku 20. stoletja in Svetonedeljsko cerkev, ki je sedež bolgarskega patriarha.
 

Živahna »Vitoška«

Živahnost in družabnost sta morda najboljši besedi, ki označujeta osrednjo sodobno urejeno sofijsko ulico - bulevar Vitoša ali krajše Vitoška, ki je ime dobila po bližnji gori. To je dolga ulica za nakupovanje, srečevanje ali druženje v enem od številnih gostinskih lokalov. Ker sem imela hotel v neposredni bližini, sem že ob prihodu, na vroč soparen dan, ko je znoj že skoraj v potokih lil po hrbtu in sta nahrbtnik in kovček postajala vse težja, z odprtimi očmi zbirala prve vtise o Vitoši. Človek marsikaj prebere, a ta ulica me je presenetila. Po spominu iščem, primerjam, in morda me na nek način najbolj spominja na Knez Mihailovo v Beogradu. V naslednjih dneh sem Vitoško prečesala po dolgem in počez. In če je na začetku izgledala dolga kot kača, ki ji ni konca, se mi je kasneje zdelo, da jo prehodim v nekaj minutah.
 
Ker sem Sofijo obiskala na junijski vikend, je bil tudi sprehod in posedanje ter opazovanje uličnega dogajanja na Vitoški prav posebno doživetje. S sladoledom v roki posedam na eni od klopic, opazujem in opazujem mestni utrip. Sobotni večer, ulica dehti od številnih prelivajočih se vonjev. Ženske v svojih najboljših oblekah in čevljih z visokimi petami, fantje v mačističnih pozah vodijo svoja dekleta na sprehod. Mimo samozavestno odhiti visoka, vitka, zagorela ženska, ki svojo višino še poudari s parom odprtih sandalov s peto, pred lokalom se je zbral šopek mladih deklet, takih, ki iščejo svojo prvo ljubezen in se veselo hihitajo.  Večer pa so izkoristile tudi družine, ki lovijo korak po ulici z malimi ali že nekoliko večjimi otroci, pa tudi starejši pari, moški v na špico zlikanih hlačah in temeljito očiščenih čevljih. A vendar se zdi, da so vsem skupni zabava, smeh, klepet, druženje je bistvo tega večera.
 
V številnih gostinskih lokalih ob ulici strežejo predvsem evropsko hrano, kaj posebno bolgarskega tu ne najdeš, morda šobsko solato, ki pa tudi ni samo bolgarska. Kot sem prebrala v enem od dobro zasedenih gostinskih lokalov, tu strežejo bolgarske večerje na ameriški način. In to bo kar držalo za sicer pestro in številno ponudbo hrane in pijače, med katero se mladi trenutno očitno navdušujejo nad pisanimi koktajli. Na ulici izvajajo tudi promocije izdelkov, tako sem lahko poskusila njihov sok in kot so se promotorji hvalili, njihovo najboljše pivo - Zagorka. Želela sem poskusiti tudi bolgarsko baklavo, ki pa sem jo našla komaj zadnji dan bivanja v mestu v eni od slaščičarnic na Vitoši. Pa ni bila le ena vrsta, bilo jih je skoraj deset. Kaj naj rečem, želela sem poskusiti vsako in tako mi je prodajalka zapakirala vse, da so bile za sladko popotnico med čakanjem na letalo.
 
Tudi ulični umetniki so v tem mestu nekako drugačni. Tako se je po Vitoški razlegalo solo petje nekoliko starejše, suhljate in odcvetele ženske, ki si jo prej predstavljaš na odru kakšne operne hiše, kot na ulici. Druga, nekoliko po moško urejena ženska, je predstavljala svojo umetnost igranja na kitari, mlajši par je skušal mimoidoče navdušiti za zvoke klasične violine.
 
Seveda ni povsod po Sofiji tako lepo in urejeno. Že hiter pogled v sosednjo ulico razkrije številne grafite po stenah stavb in dobesedno razsute pločnike, na katerih moraš paziti, da ti noga ne pade v kakšno iz med lukenj. Vendar je videti, da tudi te predele očitno zelo počasi, a vztrajno prenavljajo. A tudi tu se dogaja, vendar nekoliko drugačno družabno življenje.
 

Dve poroki

Videti poroke oziroma svate v mestu, ki ga obiščeš, je posebno veselje, nekakšen bonus na potovanjih. Tudi tokrat me je za ovinkom čakalo presenečenje. Na sobotnem dopoldanskem potepanju v bližini arheološkega muzeja, pred katerim sta posedala dva priletna moška, kot da sta na kakšnem orientalskem bazarju, kadila cigarete in klepetala, se je moj pogled ustavil na podhodu v notranje dvorišče, na katerem se bohotijo izkopanine stare Serdice in najstarejša stavba v Sofiji - rotunda sv. Jurija, ki so jo Rimljani zgradili v 4. stoletju.
 
Skozi vrata stavbe v podhodu je vsa v belem prišla nevesta, poleg nje ženin. Fotografa sta želela ujeti vsak njun trenutek za večnost, kar tam v podhodu, kjer je bilo sicer le za odtenek dnevne svetlobe. Tudi jaz sem pogumno stopila skozi podhod, da bi sicer pogledala izkopanine in cerkev, ki je objeta z novejšimi stavbami. Neopazno fotografiram ženina in nevesto, saj se mi zdi, da to prinaša srečo. Po večurnem pohodu po mestu, ko so noge in prvi žulji že nakazovali potrebo po počitku in je sonce bilo že visoko na nebu, sem sklenila krog in prišla do Vitoške. In glej, tudi tu se ob luksuznem črnem terencu gnete množica, za katero kmalu ugotovim, da so svatje. Med njimi zagledam mlad par, oba izgledata še mlajša, nekoliko nedorasla. Na vse pretege se fotografirajo, ponosni starši, pa priče, družice v oprijetih oblekah, okoli njih skačejo mali otroci, ena od deklic je ravno padla in si jokajoče ljubkuje odrgnjeno koleno. Marsikateri mimoidoči se ustavi in opazuje veseli dogodek, točijo šampanjec in ga nosijo med goste na ulici. Skoraj preveč veselja za eno dopoldne, morda ga malo ujamem v čudežno stekleničko za kasneje.
 

Na ženski tržnici (Zhenski pazar)

Raznovrstne mestne tržnice so zame vedno prav posebno doživetje. Tam srečuješ domačine, začutiš slikovitost, vonje, okuse, besednjak in utrip mesta. Običajno pa tržnice spremljajo tudi manj prijetne zadeve, saj turisti ob opazovanju vse pestrosti pozabimo na torbice in nahrbtnike ter vse »dragocenosti«, ki jih nosimo s seboj, in smo prav lahka tarča zmikavtov. Po prebiranju opozoril, naj se popotniki pazijo žeparjev v tem nekoliko »uničenem« delu mesta, sem se na nedeljsko jutro odpravila na tržnico z nekoliko mešanimi občutki in s praktično prazno denarnico.  Tržnica »Zhenski Pazar« je dejansko za vogalom Vitoške, v bližnji soseščini  različnih cerkva: Banya Bashi mošeje, katoliške katedrale sv. Jožefa in sofijske sinagoge.
 
Ko ubiram korake po Vitoški, mesto še spi. Številne trgovine s čevlji, ki so locirane vzdolž ene od ulic, ki vodi do tržnice, so še zaprte. V okolici tržnice so stavbe popisane z različnimi grafiti. Ko se ustavim na tramvajski postaji, ravno pripelje tramvaj. Iz njega počasi izstopajo prvi jutranji obiskovalci tržnice. Le-ti ne izgledajo prav nič nevarno. Večinoma so starejši ljudje, ki z nakupovalnimi vozički in vrečkami hitijo v tedensko nabavo sadja in zelenjave. Kar na smeh mi gre in si mislim, če bodo te »starkice« zmogle boj z žeparji in ostalimi nevarnostmi, ga bom tudi jaz. Pogumno stopim proti napisu »Ženski pazar«. To je v bistvu velika in bogato založena, predvsem živilska tržnica, na kateri lahko kupiš za naše in tudi njihove razmere poceni sadje, zelenjavo, meso, mlečne izdelke, cvetje, pa tudi ostale stvari za vsakodnevne potrebe, oblačila, čevlje, keramiko, orodje in še marsikaj se najde vmes. Tudi za kakšen hitri jutranji prigrizek, kot je burek in kava, so tu prav primerni kotički. Lahko pa le posediš na klopci in prisluhneš jutranji maši, ki je po zvočniku ravno odmevala iz bližnje cerkve. Večinoma starejši praznijo denarnice in skušajo svoje skromne prihodke tukaj čim bolje unovčiti.
 
Opazujem, kako dve starejši gospe pred mano kupujeta vsaka po tri kilograme češenj, ki so pri nas v mestih, še posebno na ljubljanski tržnici precej drage. Tudi sama se ne morem upreti kilogramu temnordečih zrelih dehtečih češenj, za katere plačam nekaj malega. Ne morem tudi mimo barvitih keramičnih izdelkov. Z menoj romata dve skledici za jutranje spomine na Sofijo.
 

Zelenje, zelenje

Za bolgarsko prestolnico resnično velja verz »zeleno, ki te hočem zeleno« iz znane pesmi Mesečna romanca španskega pesnika Federica Garcíe Lorce. In ko se ozrem po mestu, je prav zelenje blagodejna obogatitev, ki na nek način znižuje visoke poletne temperature in se turistom pomaga skriti med krošnjami dreves, drevesc, grmov in grmičkov ter jim dovoli posedati po številnih raznolikih klopcah ali poležavati po urejenih tratah. Vedno znova ugotavljam, da je tukajšnje mestno središče prijazno do družin in starejših, saj je različnih možnosti srečevanj in klepetov v prijetnem zelenju res veliko. Ko opoldansko sonce že dodobra pripeka, pohajam po prelepem parku okoli palače kulture in opazujem zanimive vodometne umetnije ter nekoliko ponesrečen, nenavaden »spomenik« ob 1300-letnici Bolgarije, ki so ga postavili leta 1981. Tu še vedno vidiš starše in stare starše, ki se z otroki ali vnuki v vozičkih sprehajajo v zavetju drevesnih krošenj. Tri urejene starejše gospe, dve s klobučki na glavi, veselo razpravljajo na eni od klopic.
 

Vonj po vrtnicah s primesmi jogurta

Za zaključek še spomin na trgovino z značilnimi izdelki iz bolgarskih vrtnic, katerih močan vonj te obda, že ko vstopiš. Bolgarija namreč spada med največje pridelovalce vrtničnega olja, ki ga pridelujejo v tako imenovani »dolini vrtnic«. Tu je predvsem veliko zanimivega za ženske, pa tudi kakšna moška krema se najde vmes. Sprehodim se med policami in med njimi opazim tudi kozmetične izdelke iz jogurta. Bolgarija je tudi domovina jogurta, ki so mu v preteklosti pripisovali razloge za daljšo življenjsko dobo, kar je dokazal ruski znanstvenik in eden od utemeljiteljev moderne imunologije ter Nobelov nagrajenec Ilya Mechnikov. Seveda se nisem mogla upreti bolgarskemu jogurtu, ki sicer po okusu ni nič kaj drugačen od tistih, ki jih prodajajo pri nas, ampak morda mi je podaril kakšno sekundo daljše bivanje na materi Zemlji. Danes pa me prijeten vonj kreme za roke vsak dan spomni na »rožnato mesto«, nad katerih bedi moderni kip sv. Sofije, s katerim so po družbenih spremembah nadomestili kip Lenina. Za posebno mehak značaj tega glavnega mesta Bolgarije je morda poleg vsega omenjenega zaslužno tudi to, da ga že več let vodi županja.