Dostava humanitarne pomoči v Ukrajino – poročilo s terena

Na uredništvo smo prejeli ganljiv zapis Dejana Sevška iz Leskovca pri Krškem, ki se je na lastno pest odločil, da bo priskočil na pomoč beguncem v Ukrajini, zbiralni akciji so se pridružile tudi osnovne šole, v veliko pomoč mu je bila tudi dopisnica RTV. Celoten njegov zapis objavljamo v nadaljevanju.

Zaradi vojne v Ukrajini v vseh medijih spremljamo številne tragične zgodbe ljudi, ki so do pred mesecem dni še živeli v miru s svojimi načrti za prihodnost. Takšne zgodbe te presunejo in v tebi zbudijo potrebo po pomoči sočloveku.

Ker sem član društva Modra smer, sem društvo zaprosil za pomoč pri organizaciji zbiranja humanitarne pomoči za Ukrajino. Na začetku zbiralne akcije sta bila dva zbirna centra, v cvetličarni Lilija in na sedežu podjetja Savaprojekt. Po nekaj dneh se je zbiralni akciji pridružila še Osnovna šola Leskovec pri Krškem, Osnovna šola Koprivnica in Podružnična osnovna šola Veliki Podlog. Ker smo v skladišču že imeli veliko oblačil, smo se dogovorili z vodstvom šole, da naj nam pomagajo zbrati čim več hrane, zdravil, plenic, povojev … Učenci, starši, učitelji in vodstvo šole so se izredno izkazali in zbrali ogromno dogovorjenega materiala. V tem času sem se povezal še z nekaterimi podjetji, ki so bila tudi pripravljena pomagati pri zbiranju pomoči. Akcijo zbiranja pomoči smo zaključili v petek, 18. marca. V soboto smo se lotili sortiranja zbrane pomoči in jo zložili po škatlah, jih označili z napisi, kaj vsebujejo in to v angleškem, slovenskem in ukrajinskem jeziku. Enajst ljudi je šest ur pakiralo hrano, pregledovalo in zlagalo obleke, odeje, spalne vreče ... Dogovorili smo se, da zbrano humanitarno pomoč odpeljemo v ponedeljek, 21. marca.

Pomoč berlinske dopisnice RTV Slovenija je bila ključna

Želel sem, da vso zbrano pomoč dostavimo oziroma predamo organizacijam ali ljudem, za katere bomo prepričani, da jih bodo predali v Ukrajini tistim, ki pomoč zares potrebujejo. Nikakor si nismo želeli zbrane pomoči odložiti v nekem zbirnem centru ali skladišču, kjer obstaja možnost, da ta pomoč ostane tam za nedoločen čas. Štiri dni sem poizvedoval pri znancih, prijateljih, kontaktiral tudi ljudi, ki jih nisem poznal, so me pa drugi napotili na njih, vendar nihče, tudi Ukrajinci sami, mi niso znali pomagati z informacijo, kdo je sposoben zbrano pomoč odpeljati na vojno območje.

V nedeljo, dan pred predvidenim transportom zbrane pomoči proti Ukrajini, pa sem dobil kontakt novinarke RTV Slovenije Polone Fijavž, ki je dopisnica iz Berlina. Povedal sem ji, kakšno težavo imam in jo vprašal, če mi lahko na kakršenkoli način pomaga. Posredovala mi je kontakt humanitarne organizacije Frente BrazUcra iz Brazilije, dekleta po imenu Clara Magalhaes, ki živi in dela na Poljskem ob meji z Ukrajino. Ona in njeni sodelavci iz organizacije petkrat tedensko vozijo humanitarno pomoč v Ukrajino. Poklical sem jo in ji povedal, da imamo dva polna kombija pomoči, ki jih želimo dostaviti v Ukrajino. Ker je bila na poti v Nemčijo, kamor je odšla na podpis nove pogodbe za rent-a-car vozilo, s katerim vozi pomoč v Ukrajino, sva se dogovorila, da bodo zbrano pomoč prevzeli njeni kolegi prostovoljci v mestu Zosin. To mesto je od Krškega oddaljeno 1200 km.

Na pot sta tako odšla dva kombija, polna zbrane pomoči, v vsakem kombiju pa sva bila po dva voznika. V prvem kombiju sta bila Andrej Rožman in Matjaž Kukovičič, drug kombi pa sva vozila Robi Kostevc in Dejan Sevšek. Zahvaljujem se Prostovoljnemu gasilskemu društvu Veliki Kamen, ki je pokrilo prevozne stroške humanitarne pomoči za en kombi, in SDE NEK, ki je pokril prevozne stroške drugega kombija in doniral oblačila.

Zbiranje pomoči je zahtevno, logistika dostave pa je še težja naloga

O naši aktivnosti se je razvedelo tudi na drugi konec Slovenije. Dobil sem namreč telefonski klic učiteljice Aleksandre Kuntner iz Osnovne šole J. Hudalesa Jurovski Dol iz Svetega Jurija v Slovenskih goricah. Prosila nas je, če lahko odpeljemo tudi pakete hrane in obleke, ki so jih zbrali v njihovi osnovi šoli. To je pomenilo 25 dodatnih škatel pomoči za Ukrajino, za zbiranje katerih so se učenci zelo angažirali, imeli pa so težave z organizacijo prevoza. Tudi mi smo zaznali, da so akcije zbiranja pomoči najbolj zahtevne predvsem iz vidika organizacije prevoza, saj je v Sloveniji kar nekaj šol, ki so zbrali pomoč, a imajo težave zbrano pomoč dostaviti na lokacijo, kjer je le ta potrebna. Ko smo v ponedeljek popoldan, tik pred odhodom, naložili oba kombija z zbrano pomočjo, sta bila oba do vrha polna. Poklical sem učiteljico Aleksandro Kuntner in ji povedal, da na žalost ne bomo mogli prevzeti njihove zbrane pomoči, saj je v kombiju zmanjkalo prostora. Iz njenega glasu je bilo čutiti razočaranje, sam pa sem se počutil predvsem nemočnega. Vseeno sem jo vprašal, koliko škatel hrane imajo, saj sem vedel, da primanjkuje predvsem tovrstne pomoči. Povedala je, da je takih škatel deset. Odločil sem se, da bomo nekaj škatel z oblačili razložili in da bomo tako dobili prostor za hrano, ki so jo zbrali v Svetem Juriju v Slovenskih goricah. Na mejnem prehodu Šentilj smo tako prevzeli tudi njihovo zbrano pomoč. Naša pot do Zosina na Poljskem je trajala 12 ur, prispeli smo ob 5. uri zjutraj. Poklical sem kontaktno osebo, prostovoljca Rodolfa Cairesa, in skupaj smo začeli s predajo pomoči, tako, da smo škatle iz kombija prenašali v druge kombije. Hrano v en kombi, sanitetni material, zdravila, plenice in ostalo pa v drugi kombi. Ker imajo na voljo manjše kombije je nekaj škatel pomoči ostalo v skladišču in bodo počakale na naslednje dni, ko se bodo prostovoljci zopet odpravili v Ukrajino z novo pošiljko tako potrebne pomoči.

Prostovoljci so različni, a imajo isti cilj

Rodolfo nas je tudi odpeljal na poljsko-ukrajinsko mejo, ki je od tam, kjer smo pretovorili pomoč, oddaljena približno 45 minut. Rodolfo je po poklicu farmacevtski raziskovalec in je bil tik pred rusko invazijo na dopustu v Ukrajini. Po dveh tednih, ko je prispel domov na Irsko, se je začela vojna. Takoj je kupil letalsko karto in se odpravil na Poljsko, kjer je začel opravljati delo prostovoljca. S svojimi prihranki si je najel rent-a-car in prenočišče in petkrat ali šestkrat tedensko dostavlja humanitarno pomoč iz Poljske v Ukrajino. Žena je ostala na Irskem. Odločitev, da je postal prostovoljec, je bila nekaj lažja, saj še nimata otrok. Pravi, da ga to delo veseli in da najverjetneje ne bo več delal kot raziskovalec, ampak bo deloval kot humanitarni delavec. Največkrat odpelje pomoč v Lvov, Luck, Žitomir, Kijev ... V eno stran vozi pomoč, nazaj vozi ljudi, ki bežijo pred vojno. Pri humanitarnih prevozih si občasno zagotovijo tudi policijsko spremstvo.

Ko smo prispeli v bližino meje, do nje je bilo približno kilometer, nas je na cesti ustavila policijska kontrola, vendar smo dobili dovoljenje, da se lahko odpravimo v zbirni center na meji, kjer je tudi veliko policije. Na meji je polno šotorov, ki služijo različnim namenom. V nekaterih se kuha hrana in pripravljajo topli napitki. V drugih se lahko begunci pogrejejo in si spočijejo od dolge poti. Imajo celo šotor v katerem je trgovina, kjer lahko dobiš osnovne stvari, kot so zobne ščetke, zobne paste, pijača, prigrizki, igrače ....V tej improvizirani trgovini delajo prostovoljci iz krajevne skupnosti, ki se dnevno menjajo. Na šotoru v katerem je trgovina, je velik napis v ukrajinskem jeziku, da je vse, kar si tukaj izbereš, BREZPLAČNO. Na vsakem koraku je čutiti dobrodošlico vsem beguncem, Poljaki in drugi prostovoljci jim pomagajo na vsakem koraku.

Ko vidiš posledice vojne na lastne oči

Nato so nas odpeljali v begunski center, ki je od ukrajinske meje oddaljen nekaj kilometrov. Begunski center je v telovadnici šole, pred njo pa so tudi tu postavljeni šotori s hrano, pijačo, oblačili. Tudi tukaj smo predali nekaj škatel hrane. Prostovoljci so nam bili zelo hvaležni. Ker smo načrtovali v Slovenijo pripeljati tudi eno družino, smo imeli v enem od kombijev pripravljene dodatne sedeže za prevoz. S pomočjo prostovoljcev smo v telovadnici – begunskem centru želeli poiskati nekoga, ki bi si morda želel v Slovenijo. Ob pogledu na številne otroke in ženske, ki so morali zaradi vojne zapustiti Ukrajino, smo bili ganjeni. Pri vstopu v telovadnico je bila miza, za katero je sedel vojak in nekaj prostovoljk, s stropa je visela velika zavesa, ki pregrajuje telovadnico in da nekaj intime ljudem, ki so si v tem prostoru našli svoj začasni dom. Prostovoljka je vzela v roke mikrofon in sporočila, da imajo na razpolago prevoz za štiri osebe, ki bi želele v Slovenijo. Da bi želel začasno v Slovenijo se ni javil nihče, ker še vedno upajo, da se bodo lahko kmalu vrnili domov, saj je ta begunski center blizu ukrajinske meje in tako tudi blizu njihovega doma.

Ko smo prišli iz telovadnice na parkirišče, je našo pozornost pritegnila stara LADA Samara, ki je imela prestreljeno zadnjo steklo, na odbijačih pa so se videle luknje raketnega napada. Družina, ki je z njo prispela sem, je 20 ur bežala iz Mariupolja in je bila nekje na poti napadena s strani ruske vojske. Iz avtomobila je izstopilo pet ljudi. Oče, mama in trije otroci. Srednji otrok je bil zelo nemiren in se nikakor ni mogel pomiriti, oče je v rokah držal dojenčka, mama pa je odšla po hrano in tople napitke. V tem trenutku sem se zavedel, da se nedaleč od poljske meje zares dogajajo grozote. Odmaknil sem se nekaj korak vstran, da sem se lahko zjokal. To je resnični svet in ne film. In zato ne moreš ostati ravnodušen. Zato sem še bolj prepričan, da smo se odločili prav, ko smo naredili zbiralno akcijo za pomoč ukrajinskemu prebivalstvu.

Do nas je pristopila tudi ženska s plastenko na kateri je pisalo antifriz. Pokazala je na avto, v katerem so bili še njena mama in otroci, in je imel dvignjen pokrov motorja. Ne glede na to, da ne govorimo ukrajinsko, smo se sporazumeli in ji pomagali natočiti tekočino, potem pa so se odpravili naprej na pot z nekaj svoje lastnine, ki so jo lahko natovorili v avto.

Dolga pot domov z nekaj utehe

Tudi mi smo se odpravili proti našim kombijem, v hostlu smo pojedli zajtrk in se poslovili od naših novih brazilskih prijateljev. Slovo je bilo ganljivo. Zaželeli smo jim vse dobro, fantje pa so še isti dan ponovno odšli v Ukrajino, da bi nadaljevali s pomočjo ljudem, ki jih je zajela vojna vihra. Ker smo bili zaradi videnega in doživetega polni adrenalina, smo se brez počitka odpeljali proti domu. Na poti domov so se mi podobe beguncev večkrat zavrtele pred očmi. Na žalost je v vojnah vedno tako, da je najbolj prizadeto civilno prebivalstvo. Tudi tokrat žal ni drugače. S humanitarno pomočjo, ki smo jo zbrali in uspeli pripeljati bomo nekoga vsaj za kakšen dan oskrbeli s hrano in mu olajšali življenje v oblegani Ukrajini. Več kot posamezniki težko naredimo.

Na koncu pa še sporočilo, ki mi ga je poslala dopisnica RTV Slovenija Polona Fijavž, katerega je prejela od prostovoljke Clare Magalhaes: »Sem dobila vaše slikce in sporočilo od Clare, se fuuuul zahvaljuje, da je ogromno robe in da ste poskrbeli za pol mesta za nekaj časa, pravi. Da bodo ljudje ful hvaležni in da jim bodo povedali, da je pomoč prišla iz Slovenije.«

Dejan Sevšek, foto: osebni arhiv

Veliko zahvalo za izpeljavo humanitarne akcije izrekamo Cvetličarni Lilija, podjetjem Savaprojekt, mlin Katič, Dolenjska rival, VET BM ambulanta za male živali, SDE NEK, Toper in OŠ Leskovec pri Krškem, OŠ Koprivnica in Podružnični OŠ Veliki Podlog. Prav posebej se zahvaljujem še prostovoljcem Tanji Pribožič, Polonci Slapšak, Marti Levičar, Katji Žajber, Andreju Rožmanu, Matjažu Kukovičiču, Robertu Kostevcu, Davidu Ruparju, Robertu Furarju, Poloni Fijavž, Rodolfu Cairesu, Clari Magalhaes in še najmlajšim prostovoljcem Lani Zoji Rožman, Lori Kranjčevič, Marku Kranjčeviču, Zarji Sevšek in Svitu Sevšku.