Časopis za pokrajino Posavje
15.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Vse več starostnikov v hrvaške domove

Objavljeno: Sreda, 11.04.2018    Rubrika: Prejeli smo Bralci pišejo
V Delu (12. marca 2018) je v prispevku z zgornjim naslovom opisano, kako se vse več Slovencev odloča za namestitev v hrvaške domove, ki so veliko cenejši, in obenem, kako so uporabniki in svojci zadovoljni. Vse pogosteje se starejši oz. njihovi svojci odločajo za bivanje v domovih čez mejo na hrvaškem zaradi veliko nižjih cen namestitve (so za polovico cenejše), hitrejšega sprejema kajti čakalnih vrst skoraj ni. Koliko Posavcev je v hrvaških domovih za ostarele? Tega podatka nisem pridobila, saj ni statističnih podatkov. Glede na moje delovne izkušnje, si upam trditi, da je to število zelo veliko. In kako se godi starostnikom v privatnih hrvaških domovih? Kako se ravna z dementnimi bolniki za zaprtimi vrati v nekaterih hrvaških privatnih domovih? Navedla bom samo nekaj zgodb (lahko bi napisala veliko strani).

Primer: gospoda (s hudo obliko demence), ki tava sem in tja, ga zaradi varnosti privežejo za radiator in vedno, ko sem prišla na obisk je bilo enako, je pripovedovala obupana sorodnica. Gospod je tako shujšal, da je izgledal kot taboriščnik, kar sem sama opazila.

Primer: negovalka je kričala: » Stara, šta čoraš kroz prozor?« Nikoli nisem smela sedeti ali stati ob oknu in opazovati okolico. Vedno so me pod prisilo zvlekli v posteljo in me privezali, kadar sem se preveč upirala. Nisem imela izhoda, saj ta tudi ni bil mogoč zaradi stopnic.

Primer: 90-letna gospa, ki je bila nameščena med dementne oskrbovance (in ni imela demence, kar je v naši ustanovi potrdil psihiater), sicer slabo pokretna pripoveduje svojo zgodbo: juho smo vedno dobili na plitvem krožniku in v njej je plavalo pet jušnih rezancev. Belo kavo so kuhali tako, da so na usedlino črne kave, ki ga je pilo osebje nalili mleko, kruh je bil vedno star, porova omaka je bila iz samih ovelih zelenih delov pora…Po kruh, zelenjavo in sadje hodi šefica v trgovino Hofer ob koncu tedna, ko trgovina izdaja stare zaloge za živali, saj je cena simbolična. Zaradi utesnjenosti med posteljami, nisem imela dovolj gibalnega prostora. Dementna sostanovalka jo je potegnila z postelje, pri tem se je udarila v radiator in si zlomila nos in poškodovala glavo. Negovalka je svojcem povedala drugo zgodbo, da je gospa padla sama. Negovalka, ki je delala ponoči ni negovala starostnike, ampak likala posteljnino in drugo perilo. Nemirni stanovalci so dobili uspavala in včasih spali dan in noč ali pa tudi več. Sostanovalka mi je vedno pojedla vse dobrote, ki so jih prinesli svojci, vendar osebje ni reagiralo. Vsak dan naj bi dobila dopoldansko in popoldansko malico, kakor je trdilo osebje, a jo nisem nikoli dobila. Moja zdravila so dobili tudi tisti, ki jih niso imeli in tako mi jih je vedno zmanjkalo. Osebje je trdilo, da je pripovedovalka dementna in pripoveduje namišljene zgodbe. Ob vrnitvi v domače okolje je imela pripovedovalka 40 kilogramov, psihiater je potrdil, da gospa nima demence.

Primer: v bolnišnico je sprejet 70- letni bolnik z hudo obliko demence, shujšan in dehidriran, v septičnem stanju zaradi zelo velike rane na trtici (vanjo bi lahko položili dve veliki moški pesti) in z okužbo MRSA in VRE. Bolnik je preživljal hude bolečine. Sprašujem se, ali se kdo zaveda, kakšni stroški nastajajo zaradi neprimerne zdravstvene oskrbe in kako jih bo država pokrivala. Prav zagotovo je zdravljene takšne rane dolgotrajno in jo lahko primerjamo z postavitvijo povprečne montažne hiše. Takšne in podobne stroške pokriva zdravstvena blagajna, ki pa je že skoraj prazna. Še bi lahko še naštevala. Vse te in podobne oskrbe in dejanja so nehumana, neetična in na koncu še bolj obremenijo zdravstvo. Vem, da sledi odgovor, da se vsak posameznik prostovoljno odloča, kje in kakšno namestitev bo izbral, da nimamo pravico nadzora v hrvaških privatnih domovih. Praviloma so svojci z temi namestitvami zadovoljni, cena namestitve je sprejemljiva in čistoča je zadovoljena, vam, spoštovani bralci, pa prepuščam, da sami presodite, ali si želite preživeti starost na omenjen način.

Prav tako želim opozoriti javnost, da razmere v slovenskih domovih za starejše postajajo kritične, saj ni več prostih postelj in po nekaterih podatkih danes v Sloveniji čaka na prosto posteljo več tisoč ljudi. Čakalne dobe za sprejem se v nekaterih domovih štejejo več v mesecih, tudi leto ali več. Gre za izzive starajoče se družbe, dejstvo je, da je starejših vedno več in da se izdatki, povezani s starostjo povečujejo. Tempo staranja prebivalstva po svetu in tudi v Posavju se tako dramatično povečuje. Kako se stara prebivalstvo v Posavju? Po podatkih Statističnega urada RS (http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp) najdemo podatke staranja v Posavju: Občina Brežice 80+let: leta 2008: 316, leta 2017: 625. Občina Krško 80+let: leta 2008: 343, leta 2017: 559. Občina Sevnica: 80+let: leta 2008: 209, leta 2017: 443. Sprašujem vas, kaj smo v teh letih naredili za uživanje dostojne starosti? Trenutno imajo domovi v Posavju kapaciteto 981 postelj, starostnikov z 80+let pa šteje 1627. Imamo premalo nastanitvenih kapacitet in odstotek tistih, ki si lahko sami plačujejo oskrbnino v domu od svoje pokojnine je vedno manj. Vedno več je ljudi, ki imajo 40 let delovne dobe in polno pokojnino, vendar si doma starejših oziroma oskrbnine s svojo pokojnino niso sposobni plačevati. Običajno so otroci še zaposleni, imajo minimalno plačo in ne morejo plačevati za svoje starše. A se vam zdi, da je za starostnika z demenco, ki potrebuje trajno oskrbo, za katero svojci plačujejo 1.100 evrov in več sprejemljiva cena? Večina starostnikov v Posavju tudi v sodelovanju z otroci tega ne zmorejo plačevati. Iz lastnih izkušenj vem, da v Posavju število obolelih z lažjo ali hudo obliko demence strmo narašča, število se zelo povečuje zaradi staranja in to število se znatno povečuje že pri starosti 60 in več let. Kaj je demenca? Demenca je neozdravljiva in kronična bolezen možganov, ki posameznika ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in omejuje sposobnost obvladovanja življenja.. Znaki bolezni so: izguba spomina - posebej za novejše dogodke (kratkoročni spomin), poruši se jim ritem spanja, pojavijo se težave pri pomnjenju novih informacij ter težave pri časovni in prostorski orientaciji, težave imajo tudi pri preprostem računanju (predvsem seštevanje, odštevanje), motnje se pojavijo v sposobnosti presoje, v govoru in vedenju (depresija, nenadni izbruhi besa, agresija, brezciljno tavanje … Svojci doživljajo veliko čustveno stisko ter finančno breme, saj morajo poskrbeti za pomoč pri dnevnih aktivnostih in poskrbeti še za varnost bolnika, bolnik pa doživlja družbeno izključenost.

Storitve dolgotrajne oskrbe pri zasebnikih in v domovih za starejše

Nekateri so mnenja, da se kažejo potrebe storitev pri zasebnikih, da majhne skupnosti ustrezajo starostnikom z kroničnimi in specifičnimi zdravstvenimi težavami. V letu 2017 smo bili v časopisu obveščeni o zasebnicah na Bizeljskem ter o opravljenem inšpekcijskem nadzoru. Strinjam se z dejstvom, da je v primeru, ko se svojcu zdravstveno stanje poslabša čez noč in nisi sposoben zagotoviti primerne oskrbe in ne samo zaradi finančne plati, ampak tudi zato, ker so v domovih dolge čakalne vrste in iščeš izhod v sili in izbereš privatno namestitev. Ne bom navajala mojih slabih izkušenj in tudi ne imenovala nobeno izmed zasebnic, ker to ni moj namen, ampak vas moram opozoriti, da smo vsi vse vedeli, slišali in o tem nismo govorili. Saj se dobro ve, da je najlažje zatisniti oči, ušesa in usta in problema ni. Predvideno podeljevanje koncesij za privatno dolgotrajno privatno oskrbo bo moralo biti načrtovano po kategorizaciji zdravstvene nege, z predvideno kvalifikacijsko zasedbo in ustreznimi stanovanjskimi pogoji in tako starostniki ne bodo zaprti, pozabljeni, osamljeni, nehumano in neetično oskrbovani ter dobili pozornost medijev, samo v primeru, ko se zgodi kaj škandaloznega. Gospod Koprivnikar je v nekem intervjuju izjavil, da Slovenija edino pri razvitosti sistema institucionalnega varstva z namestitvijo dosega in celo presega evropsko povprečje, da smo po letu 2002 s podeljevanjem koncesij pridobili več kot 5000 novih mest v domovih, vendar izključno pri zasebnih izvajalcih. Zadnji državni dom je bil odprt leta 2003, potem pa se je država popolnoma umaknila iz investiranja v infrastrukturo za starejše. Vlada in lokalne oblasti zatrjujejo, da je financiranje starostnikov že tako tanko, da so njihovi proračuni zmanjšani. V naslednjih 20 letih se bo število ljudi, starejših od 85, podvojilo, število več kot 100 se bo povečalo, uradniki pa pričakujejo, da bo potrebnih več pozornosti in podpore. V naslednjih 20 letih se bo število ljudi, starejših od 85, podvojilo, število več kot 100 se bo povečalo, potrebno bo več pozornosti in podpore. V Brežicah se je ob odprtju novega doma starejših občanov zaprl, stavba propada, naši občani pa iščejo rešitev namestitve na drugi strani meje. Številne raziskave potrjujejo, da imajo starostniki v domovih občutke zavračanja, občutek obremenitve za svoje najbližje, da imajo omejeno izbiro namestitve, da prejemajo 2,8 ure neposredne oskrbe v 24-urnem obdobju, domovi imajo višjo stopnjo padca kot v domačem okolju, zaradi zamenjave okolja so pogosto bolj zmedeni, žalostni in depresivni.

V Sloveniji stroške oskrbe v domovih v veliki meri plačujejo stanovalci v celoti sami ali s pomočjo svojcev. Tako kar prek 67 odstotkov stanovalcev plačuje stroške bivanja v domu izključno iz zasebnih virov, le 33 odstotkov pa jih prejema doplačila občin, iz katerih prihajajo. »Delež samoplačnikov v Sloveniji je v primerjavi z drugimi razvitimi evropskimi državami bistveno večji,« opozarja Koprivnikar. »Razlogov za to je več. Slovenski domovi so bistveno cenejši kot na primer nemški, saj dosegajo le 60 odstotkov cene nemških domov glede na povprečno starostno pokojnino. Drug razlog je, da pri nas še ne obstaja sistemski zavarovalniški vir, iz katerega bi bilo možno sofinancirati stroške oskrbe, poleg tega pa izvajalci za svoje tekoče poslovanje ne prejemajo nikakršnih sredstev iz državnega proračuna.« Obstaja pa še en razlog. V primeru socialne ogroženosti oziroma nezmožnosti plačevanja stroškov oskrbe v domu za starejše je država obveznost plačevanja prenesla na lokalne skupnosti, te pa so se zavarovale tako, da v primeru doplačil stroškov oskrbe uveljavljajo pravico do poplačila svojega prispevka iz prodaje nepremičninskega premoženja uporabnika. Tako se svojci praviloma raje odločijo za doplačevanje, da se izognejo vknjižbi občine na nepremičninsko premoženje stanovalcev doma. »Ker za financiranje institucionalnega varstva starejših še vedno nimamo dodatnega sistemskega vira, je glavnina bremena plačila storitev oskrbe na ramenih stanovalcev in njihovih svojcev, ki jim ni mogoče nenehno zviševati cen, zato se domovi pri poslovanju srečujejo z vedno večjimi težavami,« opozarja Koprivnikar. Tako je v letu 2008 z izgubo poslovalo 16 domov ali slaba petina vseh domov v državi.

Nega na domu

V nekaterih mednarodnih raziskavah, je dokazano, da dobra oskrba na domu preprečuje hospitalizacije, zmanjšuje čakalno vrsto za sprejem v dom upokojencev ali v negovalno bolnišnico, izboljšuje kakovost življenja starostnikov, saj živijo z partnerjem ali v krogu svoje družine ter prijateljev morda z hišnim ljubljenčkom, rutine ni potrebno spreminjati. Rezultati raziskav dokazujejo, da je padcev v domačem okolju za 75% manj kot v ustanovah, obenem je tudi manj zlomov kolka, starostniki se počutijo udobno in varno. Znanstveni dokazi potrjujejo na manjši čas okrevanja pri oskrbi na domu, manj je depresivnih bolezni, tveganja za okužbe so minimalne. Za izpolnjevanje teh pogojev je subvencioniranje v domači oskrbi premajhno. Večina starostnikov si želi bivati v domačem okolju, zato je potrebno tudi povečati dostopno pomoč. Po načrtih Ministrstva za zdravje naj bi se oskrba na domu povečevala, saj so kapacitete v domovih omejene. Slovenija na področju dolgotrajne oskrbe v primerjavi z drugimi evropskimi državami zaostaja predvsem pri razvoju oskrbe na domu. »V vseh državah, za katere so dostopni podatki, je v oskrbo na domu vključen precej večji delež starejšega prebivalstva kot v oskrbo v instituciji, le v Sloveniji je obratno. Eden od razlogov je tudi cena storitve, saj je v Sloveniji polna cena ene ure pomoči na domu primerljiva s ceno celodnevne oskrbe v domu, kar je po mojem mnenju absurd.

Paliativna oskrba

Moram omeniti tudi paliativno oskrbo, ki je sestavni del zdravstvenega ter socialnega sistema in tudi pravica vseh, ki jo potrebujejo in želijo. Kaj je paliativna oskrba? Paliativna oskrba je aktivna celostna pomoč kronično ali neozdravljivo bolnim in umirajočim pacientom ter njihovim bližnjim, slednjim tako v času bolezni kot v procesu žalovanja. Njen namen je izboljšati kakovost življenja bolnikom in njihovim bližnjim s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da ga zgodaj prepoznamo, ustrezno ocenimo in obravnavamo. Pri tem trpljenje ni omejeno le na bolečino, temveč zajema tudi druge telesne, psihosocialne ter duhovne stiske in težave. Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm: človekove pravice, pravice bolnikov in umirajočih. Za kakovostno obravnavo teh težav je potreben paliativni tim strokovnjakov, v katerem so zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, klinični psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt, dietetik, duhovnik in prostovoljci. Obseg njihove pomoči je odvisen od potreb bolnika in njegovih bližnjih ter se stopnjuje od začetka bolezni do smrti. Pri tem je zelo pomemben enakopraven in aktiven odnos z bolnikom in njegovimi bližnjimi. Dandanes so pozitivni učinki paliativne oskrbe znanstveno dokazani glede na učinkovitost in ekonomičnost ter realizirani v mnogih razvitih deželah. Z naraščanjem raka in ostalih kroničnih obolenj ter podaljšanjem življenjske dobe so potrebe po paliativni oskrbi vse večje (www.mz.gov.si/...plan_paliativna_oskrba/Paliativa-_07._november_2008_-_javna_ra..., 12.3.2018). V Sloveniji smo zelo malo naredili za bolnike z neozdravljivo boleznijo, z pomočjo svojcem. V Posavju načeloma podpiramo paliativno oskrbo (skušamo jo zagotavljati v okviru negovalne bolnišnice ali v okviru akutne bolnišnične obravnave, če to dopuščajo kapacitete), vendar nam manjka terenska mreža paliativne oskrbe in smo jo odrinili na stranski tir. Moram poudariti, da je Paliativna oskrba pravica vsakega neozdravljivo bolnega, o čemur lahko beremo tako v Helsinški deklaraciji človekovih pravic, Kodeksu medicinske deontologije Slovenije, Zakonu o bolnikovih pravicah in drugih listinah. Dejstvo je, da je PO v Sloveniji slabše dostopna in neučinkovito organizirana, zlasti še, če to primerjamo z drugimi državami članicami EU. To je torej področje, ki v prihodnosti potrebuje več posluha tako znotraj strokovnih, laičnih kot tudi političnih krogov.

Negovalne bolnišnice

Negovalne bolnišnice v Sloveniji so kot domovi za stare, cena oskrbe je nižja od bolnišnične oskrbe, skrajša ležalno dobo bolnišnice in obenem trikrat ali še več dražja (cca 106 EUR na dan za posameznega zavarovanca ne glede na kategorizacijo zdravstvene nege, to plača zavarovalnica ) od oskrbnega dne v domu (za primerjavo cenik brežiškega doma: standardne storitve v dvoposteljni sobi na dan stanejo za oskrbo I 23EUR, oskrbo II cca 28 EUR, oskrbo IIIa 32 EUR, oskrbo IIIb cca 37 EUR). Nekje sem prebrala, da je to stroškovno smiselna usmeritev javnega zdravstva, kar je popolnoma zgrešena usmeritev. A se sploh kdo zaveda, koliko je bolnikov starostnikov, ki po končani akutni obravnavi potrebujejo zdravstveno nego, ki je ni mogoče zagotoviti v domači oskrbi ali v socialnem zavodu? Vsi zavarovanci, ki izpolnjujejo določene kriterije za sprejem na negovalni oddelek imajo pravico do namestitve in kako jim je ta pravica zagotovljena zaradi premajhnega števila kapacitet? Kar naj nekdo izračuna, koliko denarja je namenjeno v ta namen. Veliko bolj učinkovit efekt bi dosegli, če bi se ta denar namenili za pomoč oskrbe na domu.

Poznam izredno veliko problemov, stisk, razočaranj in žalostnih zgodb starostnikov/njihovih svojcev. Domovi za ostarele se bi morali preoblikovati v negovalne enote za pomoč ostarelim, ki so nepokretni in potrebujejo najvišjo stopnjo pomoči pri oskrbi in zdravstveni negi, kakor tudi za tiste z hudo obliko demence, kajti ti tovrstno oskrbo najbolj potrebujejo. Svojci običajno zjutraj preden gredo v službo nahranijo in zamenjajo pleničko. Nato starostnika v osmih urah enkrat obišče negovalka, da ga uredi in nahrani, ga zaklene v hišo in starostnik je sam dokler se svojci ne vrnejo iz službe. To ni osamljen primer, vsak dan jih je več. Kdo si želi v starosti takšne oskrbe? Vsi smo na isti poti in se staramo, vsi bi se morali vprašati: Kako in kje bomo živeli? Ali bodo pokojnine dovolj visoke za človeka dostojno oskrbo? Ali nam bodo otroci lahko doplačevali domsko oskrbo ali oskrbo na domu? Ali bomo imeli dostojno življenje? Vsekakor nam bije zadnja ura, da se vzpostaviti sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo v finančnem smislu omogočil vsakemu dostojno oskrbo, če jo bo potreboval. Tisti, ki imajo denar se zelo dobro znajdejo na različne načine, zato mora dostop do storitev temeljiti na ocenjeni potrebi starostnika ne glede na njihov dohodek, s celovit proces ocenjevanja, ki ustreza ravni in kompleksnosti iskane storitve. Po mojem mnenju sedanji sistem ne deluje dobro, saj narašča povpraševanje po kakovostni domski oskrbi. Med najpomembnejšimi političnimi vprašanji, pomembnimi za zdravje in dolgo življenjsko dobo, so bodoča proračunska upravičenost sistemov pokojninskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, javnega in zasebnega, ter posledice teh sistemov.

Milena Srpčič, Brežice
« Nazaj na seznam