Časopis za pokrajino Posavje
11.12.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Matej Žagar: Ta 'letališča' je treba zapreti in narediti manjše steze …

Objavljeno: Torek, 03.12.2019    Rubrika: Speedway Redakcija
Pogovor Matej Zagar VK 023

Najboljši slovenski voznik spidveja vseh časov Matej Žagar v pogovoru s Polono Brenčič

V Valvasorjevi knjižnici Krško so ob 10-letnici posebne spominske zbirke 'Speedway v Sloveniji' v četrtek, 28. novembra, gostili Mateja Žagarja, 18-kratnega državnega prvaka in člana deseterice najboljših voznikov spidveja na svetu, sicer dobrega znanca krških in posavskih ljubiteljev tega športa z več kot 60-letno tradicijo v naših krajih.

Številne obiskovalce je pozdravila direktorica Valvasorjeve knjižnice Urška Lobnikar Paunović, ki je poudarila pomen zbirke kot dela kulturne in tehnične dediščine Krškega in Posavja. Knjižnica namreč ne zbira le predmetov in opreme, ki so jo podarili tako domači kot drugi slovenski vozniki in športni delavci (med njimi zlasti spidvej kronist in avtor Franci Tomažič), pač pa večji del zbirke obsegajo številne fotografije, plakati, strokovna literatura, startne liste, revije in celo filmski posnetki, kar vse je že ali pa še bo strokovno obdelano in bo prikazano tudi v obnovljenih prostorih knjižnice.
Pogovor Matej Zagar VK 039

Žagar se je očitno razveselil knjige Krško – stoletje na razglednicah, ki jo je izdala založba Neviodunum.

Za zbirko vlada precej zanimanja med tujci, radi jo obiščejo ljubitelji moto športa iz cele Slovenije, nad razstavljenim gradivom pa so seveda najbolj navdušeni mladi obiskovalci.
 
Pogovor z najboljšim slovenskim voznikom spidveja vseh časov je pred nabito polno avlo krške knjižnice vodila bibliotekarka in zgodovinarka Polona Brenčič, ki je gosta najprej povprašala o začetkih njegove športne kariere.
 

Pogovor Matej Zagar VK 001

Obiskovalce je pritegnila tudi razstava nekaterih delov Žagarjeve športne opreme.

Žagar je povedal, da so ga motorji zanimali že v vrtcu, a ga je oče k sreči uspel prepričati, da je motorje namesto po cesti vozil po travnikih, v najstniških letih pa ga je nagovoril, da se je preizkusil tudi na spidvej motorju. Čeprav ga je bilo motorja brez zavor, ki je bil za povrh zelo glasen, sprva strah, se je začel udeleževati treningov in zdaj je za njim že 20-letna kariera spidvej voznika. Pred svojo prvo uradno dirko v Ljubljani si je zlomil zapestje, zato je debitiral aprila leta 2000 na takrat slabi stezi v Petišovcih pri Lendavi. Čeprav je zaradi težav z motorjem nastopil brez treninga, je doživel ognjeni krst in osvojil prvih 8 točk za državno prvenstvo posameznikov, s čimer se je začela uspešna in zelo verjetno neponovljiva kariera v zgodovini slovenskega spidveja.
Pogovor Matej Zagar VK 043

Žagar se je zahvalil Jožetu Lesjaku, ki je prispeval fotografije za razstavo.


Žagar, ki med elito svetovne spidvej scene sicer ne velja za najbolj zgovornega, saj je že večkrat pojasnil, da je v prvi vrsti tekmovalec in mu ni do velikega pompa, je bil ta večer v Krškem zelo sproščen, odgovori na vprašanja Brenčičeve pa zato toliko bolj zanimivi. Nekatere izmed njih objavljamo v celoti, ostale le delno.
 
Tvoj oče Franci je bil tudi sam znan kot drzen in fer voznik spidveja, vozil je v času, ko sta tedanjo spidvej sceno obvladovala Kekec in Kocuvan. Najbrž je ponosen, da si ti posegel po najvišjih mestih?
Valvasorjeva-pogovor-Matej Zagar (28)

Po pogovoru je sledilo druženje šampiona z najmlajšimi ...


 
Ne vem. Mogoče bi rekel, da je. V sebi gotovo je. Vem pa, da zanj nisem nikoli dovolj dober. Tudi če osvojim Grand prix dirko, je samo pet minut zadovoljen, takoj zatem pa mi že začne naštevati napake. Saj razumem, da mora biti tak, le tako lahko napreduješ. Vem, da tudi ostali niso vedno zadovoljni z mano, vendar bi se zlasti starejša generacija morala zavedati, da je tako kot ves avto moto šport tudi spidvej šel naprej in je daleč od tistega amaterizma izpred nekaj desetletij. Tehnika je napredovala in profesionalizem je na taki ravni, da od tekmovalca zahteva velika odrekanja.
Valvasorjeva-pogovor-Matej Zagar (26)

… in starejšimi ljubitelji spidveja, ki so njegove odgovore nagradili z aplavzom.



Oče je bil tvoj prvi mehanik. Tudi ti si znan po dobrem poznavanju motorjev. Na dirkah te večkrat vidimo, da sam kaj postoriš na motorju. Kakšen je delež mehanika in kakšna je a vloga voznika pri pripravi motorja?
 
Oče je bil pač samouk, a ima široko tehnično znanje, z njegovo pomočjo sem veliko dosegel, predvsem pa nisem imel okvar na motorju, kar je zelo pomembno. Sicer pa imaš nekaj prirojeno, drugo dobiš z izkušnjami. Strinjam se, da mora voznik povedati mehanikom, kakšne izboljšave v pripravi motorja potrebuje. Vsekakor gre za timsko delo. Treba je tudi vedeti, da je spidvej specifičen šport, v katerem s tekmovalcem delajo razmeroma majhne ekipe. Že primerjava z našim svetovnim prvakom v moto krosu Timom Gajserjem je nemogoča, saj ima on na razpolago nekajkrat večjo ekipo kot jaz ali kateri koli drug vrhunski voznik spidveja. Zato pač pri nas na vsakega pade toliko večja odgovornost.
 
Kaj pa tvoje telesne predispozije, predvsem višina (185 cm, op. p.), ki ni najbolj spodbudna za spidvej voznika? Marsikateri moški bi bil vesel take postave, a v spidveju prevladujejo manjši in lažji vozniki?
 
Do leta 2010 mi je bilo lažje, takrat pa smo dobili drugačne dušilce, ki so omejili moč motorju, tako da imajo lažji vozniki res precejšnjo prednost. A ne bom rekel, da nisem vesel, ker sem visok. Šport je ena stvar, življenje je druga, vsak je edinstven, vsak ima svoje poslanstvo. Ne bom zdaj jamral, ker sem višji in težji, sem profesionalni spidvejist, tako pač je. Pride sezona, ko ti vse bolj ustreza, drugič pa ti ne gre, a treba je delati dalje, brez dela ni ničesar. Jaz še čakam na svojo magično sezono.
 
Že vrsto let ste najboljši dirkači vezani na Poljsko, kjer si vozil za različne, tudi najmočnejše klube. V Sloveniji si težko predstavljamo, kako popularen je spidvej na Poljskem. Dirkal si tudi v Angliji in na Švedskem, in kolikor vem, celo v češki ligi.
 
Mimogrede, tudi v Italiji sem dirkal … Brez tega ne gre, spidvej lige so naša služba, to je naš razvoj. Začel sem z Anglijo in njo imam nekako najbolj v srcu. Tam sem spoznal fenomenalne ljudi, ki so me z modrimi nasveti popeljali v lepo kariero, kar je zelo pomembno pri vsakem športniku. Jaz sem imel tam človeka, ki mi je bil kot drugi oče, vsako stvar mi je rešil. Še zdaj se občasno srečujemo. Seveda pa za preživetje Anglija ni zadoščala. Slovenija je lepa država, a denarja za spidvej tu ni in nikoli ni bilo. Šli smo na Poljsko, na katero sem imel spomine iz leta 2002, ko smo šli v mesto Rybnik na evropsko finale. Ceste so bile takrat še katastrofalne in spraševal sem se, kako lahko kdo tam sploh tekmuje. Spidvej je bil na Poljskem seveda vedno popularen, a vse drugo je bilo na nizkem nivoju. Zdaj, leta 2019, pa si profesionalnega spidveja ne moreš predstavljat brez poljske lige, zdaj imajo dobro infrastrukturo, po novih cestah se tudi lažje potuje.
 
Ko so na vrsti še GP tekmovanja, ste vozniki dodatno obremenjeni tako fizično kot psihično. Takrat se gledalci sprašujemo in čudimo, ko gledamo, kako takoj po dirki hitite pospravljati motorje in opremo v kombije, nato pa vas čaka še vsaj 1.000 km vožnje. Kako to zmorete?
 
Danes to ni več kaj posebnega, na začetku pa je bilo kar težko. Spomnim se polfinala za mladince leta 2001 v Krškem, finale pa je bilo v Angliji. Spraševal sem se, kako bom prišel tja, pa so mi rekli, ti se samo kvalificiraj, potem bomo razmišljali o tem. Ja, mi iz Črne vasi pri Ljubljani bomo šli v Anglijo! Pa se je zgodilo in izposodili smo si večji kombi, v katerega smo dali posteljo zadaj, in smo šli – oče, bratranec in jaz. Vozili smo se vso noč in še naslednji dan, še zdaj se spomnim trajekta in klifov na angleški obali … Z leti je postalo lažje, a tudi bolj dolgočasno, saj več potujem z letalom.
 
Ja, zdaj nimam več 20 let in če bi me pred novo sezono od marca dalje čakal tak urnik, kot sem ga imel skoraj deset let (ponedeljek Anglija, torek Švedska, sreda ali četrtek zopet Anglija, petek trening za GP, sobota GP, nedelja poljska liga, op. p.), bi najbrž kar nehal dirkati. Ne potovanja, ne dirke, najhujše je, da ne spiš. To je, kot da bi delal dva šihta skupaj, se pravi podnevi in še ponoči. Te stvari te najbolj utrujajo, jaz sem dal to skozi, kot vsak profesionalni voznik. Zdaj so nekateri dirkači prišli k pameti in spoznali, da je zdravje bolj pomembno kot pa še malo več dirk in še kak evro več.

NAJVEČJI USPEHI MATEJA ŽAGARJA
 
18 zaporednih naslovov državnega prvaka Slovenije (2002 – 2019)
 
1. mesto na evropskem prvenstvu juniorjev (U 19) 2002
2. mesto na Zlati čeladi v Pardubicah 2002
3. mesto na svetovnem prvenstvu juniorjev (U21) 2004
1. mesto na evropskem prvenstvu 2004 in 2008
3. mesto na evropskem prvenstvu dvojic 2005
7. mesto v končnem vrstnem redu serije Grand Prix 2006
2. mesto na evropskem prvenstvu dvojic 2006
2. mesto na Grand Prix Challenge 2012
7. mesto v končnem vrstnem redu serije Grand Prix 2013
1. mesto na Grand Prix Challenge 2014
5. mesto v končnem vrstnem redu serije Grand Prix 2014
6. mesto v končnem vrstnem redu serije Grand Prix 2015
7. mesto v končnem vrstnem redu serije Grand Prix 2017
1. mesto na Grand Prix Challenge 2019
 
Matej Žagar je doslej nastopil v 107 dirkah za svetovno prvenstvo serije za Grand Prix, v kateri je osvojil 5 zmag:
2014 – prva zmaga na GP dirki – Tampere Finska
2015 – zmaga na GP dirki – Varšava Poljska
2015 – zmaga na GP dirki – Gorzow Poljska
2017 – zmaga na GP dirki – Teterow Nemčija 
2017 – zmaga na GP dirki – Stockholm Švedska
 
V 604 vožnjah, v katerih 145-krat zmagal, je 23-krat nastopil v finalu in skupno v seriji za GP osvojil 900 točk.
 
Nastopi v klubih poljske profesionalne speedway lige:
2007 – Torun
2008 – Rzeszow
2009 do 2012 – Gorzow
2013 – Gniezno
2014 do 2016 – Gorzow
2017 do 2019 – Czestochowa
 
Z navedenimi klubi je osvajal tako zlate kot srebrne oz. bronaste kolajne v najmočnejši speedwayski ligi na svetu.

Seveda me zanima, katere tekmovalne dosežke bi izbral med svoje najljubše, recimo TOP 3? Vem, da jih je precej, pa vendar.
 
Težko je izbrati, a če se ozreš po karieri, prideš do trenutka, ko si se začel ukvarjati s športom. Takrat je gotovo tvoj prvi cilj naslov državnega prvaka. To mi je uspelo. Druga večja zadeva, ki sem jo dosegel kot mlad fant, je bil naslov mladinskega evropskega prvaka v Daugavpilsu. Še zdaj se spomnim, 28 ur vožnje je bilo do tam, osvojil sem 15 točk in naslov. In konkurenca je bila huda: Lindgren, Bjerre, Lindback, sami fantje, ki so še sedaj v vrhu. Seveda so pomembne zmage v GP. Nobeden v Sloveniji ji ni bil niti blizu, jaz pa jim imam pet. A letos mi je bila večja zgodba zmaga v GP Challengeu. Ker če bi zmagal kak GP, bi pač imel 6 zmag, a mi vseeno ne bi dali povabila za naslednje leto. V teh okoliščinah mi je osvojitev GP Challenge pomenila več kot zmaga v GP. Odvisno, kaj v nekem trenutku potrebuješ.
 
Ta zmaga je močno razveselila tudi ljubitelje spidveja v Posavju. Vidim, da nas je nocoj tu kar nekaj, ki smo te takrat skoraj eno uro po dirki čakali, da si prišel v bokse, pred  navijače ...
 
Res je in letošnji Goričan je bil v moji zdaj že 20-letni karieri najlepši dan med mano in navijači. Atmosfera je bila enkratna. Dostikrat sem sem se veselil z njimi, a tokrat sem bil presrečen, kar poneslo me je. Že med dirko sem videl, da imam veliko navijačev, a tokrat so imeli s sabo tudi zastave. Gotovo so Slovenci, sem si mislil, saj še nisem videl Hrvata, da bi imel slovensko zastavo ...
 
Tvoja druga zmaga na dirki GP je bila leta 2015, pred 55 tisoč gledalci na nogometnem stadionu v Varšavi, kjer pa se je dirka končala že po 12 vožnjah. Gledalci na tribunah smo bili presenečeni, mnogi tudi razočarani, razen peščice Slovencev seveda. Kaj se je pravzaprav takrat zgodilo?
 
Lahko bi preprosto rekli, če bi šlo za kakšno drugo področje, da se je zgodil "tiskarski škrat". Umetna proga, ki je bila v tej dvorani prvič postavljena, ni zdržala obremenitev. Vendar pa je bilo mogoče voziti. Če bi šlo za drugo dirko, bi normalno odpeljali, a tam je bil določen krog dirkačev, ki so protestirali zaradi stanja steze. Nisem bil eden izmed njih, jaz in Anglež Harris sva bila edina, ki sva rekla, da lahko dirkava, a večina je odločila. Jaz sem imel takrat največ točk in sem zmagal.
 
Težke steze so ti vedno precej ustrezale. Kako je s tem? Od česa je odvisno, ali ti neka steza leži? Od oblike, dolžine, materiala?
 
Tisti, ki so kdaj dirkali, ki poznajo spidvej, vedo, da je biti na motorju na težki stezi tako, kot če bi te dali sedeti na bika pri rodeu. Že samo če sediš na biku, kaj šele, če ga spustijo in ga moraš obvladati, da te ne vrže s sebe. Ker sem že v mladosti vozil po težkih terenih, tudi v Sloveniji v tistih časih steze niso bile lahke, potem ni bilo težav na dirkah. In to se mi obrestuje še danes.
 
V zvezi s tem me zanima, prepričana sem, da tudi veliko navijačev in gledalcev spidveja, kakšna je razlika v dirkanju na klasičnih stezah, ki so po navadi tudi daljše (Krško, Praga itd.) in teh umetnih, z navoženim materialom?

Najbolj pomembna je sama velikost oziroma dolžina steze. Zdaj so v svetu vse bolj  pogoste steze okoli 270 metrov, pri nas pa so okoli 400 m in takim pravimo kar "letališče". Mnogi v svetu spidveja menijo, da so ta dirkališča nezanimiva in konec koncev imajo prav. Dvanajst let sem dirkal v Angliji in tam so vse steze take, tehnične, majhne, čudnih oblik in iz različnih materialov. Jaz sem vse to prevozil in ko pridem na tako stezo, zame to ni nič posebnega in se v redu počutim. Je pa res, da če danes nimaš dobro nastavljenega motorja, je seveda problem. Sicer pa so mi tudi te umetne steze zelo dobre. Povsod se veliko ukvarjajo s stezo, tudi tu v Krškem, a stezo narediti povsem na novo, v treh dnevih, da ni lukenj, nobenih kanalov in imeti na njej GP dogodek, je druga pesem. To je šlo zelo naprej, zdaj je za dirkače lažje. Z leti so tudi organizatorji dobili izkušnje. Po moje je bila ravno tista preizkušnja v Varšavi ključna, po tistem si ne morejo več privoščit kaj takega.
 
Za dirko v Varšavi je bilo veliko zanimanja tudi zato, ker se je na njej uradno poslovil tvoj spidvejski kolega – zdaj že legendarni Tomaš Gollob. Ali imaš prijatelje med spidvejisti ali pa so to v prvi vrsti rivali?

Rivali smo vedno, prijatelji pa, lahko kdo reče, ja, smo, a jaz nisem tak tip. Vse stvari povem direktno. Prijatelje iskati v spidveju, to je bolj tako tako. Meni je bistveno, da imaš do tekmeca športni respekt. Z leti je pomembno, da eden drugega spoštujemo in da na stezi ne delaš stvari zanalašč. S tistimi, s katerimi se po dirki pogovarjaš, si po moje lahko po karieri tudi prijatelj, z ostalimi pa ne. Moramo vedeti, da smo konec koncev vsi na istem, vsi imamo podobne cilje.
 
Vsi bi želeli biti svetovni prvaki …
 
Ja, eni vam rečejo tako, pa v resnici ne vedo, kaj to sploh pomeni. Ampak ko si enkrat tako blizu, kot sem bil jaz leta 2014, in "vohaš" to, ta vrh, je teža takih besed nekoliko večja. Takrat sem imel dobro sezono, a sem skupil poškodbo kolka. Le nekaj točk mi je manjkalo do vrha, naslednja dirka je bila v Krškem, predzadnja, žal ne te, ne zadnje nisem mogel dirkati na vso moč. A vedno si pravim, da nima smisla tožiti za izgubljenim. Pomembno je, da sem zdrav in da lahko dirkam naprej.
 
In ne nazadnje vprašanje, ki se pogosto pojavlja vsem ljubiteljem tega športa pri nas. Kako ocenjuješ razmere v slovenskem spidveju? Morda tudi širše, v državah okoli nas?
 
Kaj pa vem, vse nekako upada. Sosedje (Hrvati, op.p.) imajo izredno lep stadion in samo enega dirkača. Nekateri jih skoraj nimajo več. Vedno je problem kader, kader. Lahko imate dva milijona evrov, a če ni dirkačev, ne moremo organizirati ene dirke … Ne želim se ponavljat, a ta "letališča" je treba zapreti in narediti manjše steze, najprej tudi take vrtne, kot sem jo imel jaz. Tega otrokom manjka. Spidvej je zelo preprost šport in morda bi lahko kje pri nas vendarle naredili stezo za motorje z manjšimi kubaturami. Opazujem tudi ravnanje staršev. Prav je, da je varnost na prvem mestu, a moti me, da bodoče dirkače oblačijo kot robote. Revež se pol ure oblači, preden se spravi na motor. Saj ni čudno, da potem nima nobenega veselja. Vse, kar se premika, je nevarno, a motorist mora izkusiti tudi padec, mora občutiti bolečino. Čelado obvezno na glavo in malo več pozornosti pri vožnji na prilagojenih, manjših stezah, pa bo. Vsak ima svoje mnenje, a jaz bi šel v to smer.
 
Kaj pa dogajanje ob največjih dirkah? V Cardiffu in še marsikje sem videla, da takrat celo mesto živi s spidvejem …
 
Ja, pa še vedno se to ne more primerjati s tistim, kar se dogaja v moto GP. Ne sama dirka, pač pa dogajanje okoli nje, vse skupaj je spektakel. Seveda se ne da primerjati, lahko pa bi se marsičesa naučili. Tu ne govorim o financah. Za Cardiff vem, da je mesto zelo odprto in vzpodbuja vse, ki želijo kaj narediti za boljše vzdušje pred in po dirki. V tujini se lahko marsičesa naučiš. Ne vem, kako je s tem v Krškem, ko gosti GP in ali mesto sploh dopusti, da se kaj naredi. Mogoče bi bilo dobro, da bi župan šel na kakšno dirko in bi tudi tukaj poskusili kaj takega.
 
V nekem intervjuju sem prebrala, da si precej pomagal krškemu vozniku Maticu Ivačiču, ki je v zadnji sezoni naredil velik napredek.
 
Tudi jaz sem tega zelo vesel. To je upanje, da bo šlo na boljše, ne pa, kot večina dirkačev pred njim, ki so iskali izgovore v tem ali onem. Kar se mene tiče, sem vedno rekel, da sem odprt za vprašanja. Kar sem povedal, je bilo iskreno, to lahko potrdi tudi Matic. Če me nekdo res prosi za pomoč, sploh ni debate, da ne bi pomagal, saj sam dobro vem, česa mi je manjkalo, ko sem želel napredovati v mednarodnem merilu. Pogrešal sem prekaljenega spidvej mačka svetovnega ranga, ki bi rekel, fant, takole moraš. Mi tega takrat nismo imeli, ostali vodilni spidvej narodi pa to seveda imajo. Nekaj podobnega je bilo zgolj občasno, ko so na primer v hrvaški Prelog pripeljali znamenitega Ivana Maugerja, ki je učil takratne mladce iz jugovzhodnih dežel. Ali pa v Krškem, ko sem bil na prvem treningu s tedanjim trenerjem Cvetom Bergantom, ki je imel pravi pristop za mlade dirkače. Zelo pomembno je, da se še pred tekmovanji dobro naučiš obvladovati motor v izrednih situacijah, ob nenadnih okvarah na motorju in podobno, sicer so posledice lahko katastrofalne.
 
Usmeriva se še malo v prihodnost. Kako ocenjuješ nova pravila v GP tekmovanjih? Samo prvih šest dirkačev v končnem vrstnem redu se bo neposredno uvrstilo v naslednjo GP sezono, tudi točkovanje bo drugačno. So nova pravila bolj poštena?
 
Organizator GP v spidveju je imel že nekaj časa dileme, kaj storiti, ker so se gledalci izgubljali v točkovanju. Pogosto se je namreč dogajalo, da je imel zmagovalec posamezne dirke na koncu manj točk kot drugo, tretje ali celo četrto uvrščeni. Zdaj bodo uvedli točkovni sistem, kakršen je bil že prej in ki je podoben kot v drugih moto športih. Ta sistem je boljši, zmagovalec mora dobiti kaj več kot točko več od drugouvrščenega. Zame je to samo plus, saj če mi gre, če imam dober dan, se skozi dirko počasi razvijam. Če prideš v polfinale, je že super, potem pa se boriš za finale in dobiš veliko več točk. Zdaj bo v finalu veliko bolj napeto, saj bo na koncu razlika večja, in prav je tako.
 
Za novo sezono si podpisal pogodbo s poljskim klubom Lublin, ki slovi po izjemno glasnih in srčnih navijačih. Sezonske karte za prihodnje leto so menda že razprodane. Kaj pričakuješ?
 
Zakaj sem se odločil za Lublin? Malo za šalo, malo zares, ker imajo v logotipu ovna, ki je tudi moje astrološko znamenje. No, že lani sem bil blizu dogovora z njimi, pa me je med drugim odvrnila lokacija, mesto je precej oddaljeno in blizu nemirne Ukrajine. A ko sem preskusil stezo in bolje spoznal klub, sem se odločil. Speedway ima tudi tam dolgo tradicijo in klub je v nekaj letih napredoval iz druge v ekstra ligo. Imajo star stadion, tak z dušo, kar je meni všeč. Mislim, da se bom tam dobro počutil, kar je zelo pomembno. Sicer pa kot dolgoletni profesionalec vem, kako je na Poljskem – če zmaguješ, si kralj, vsi te poznajo in pozdravljajo, sicer te ne čaka nič dobrega ...
 
Kako dolgo nameravaš vztrajati v spidveju?
 
Zanesljivo ne nameravam celega življenja posvetiti samo spidveju, res ne. Lahko posredno, a do 50. leta (kot Hancock, ameriški dirkač, op. p.) ne mislim dirkati. Res je, en moj cilj, naslov svetovnega prvaka, še ni izpolnjen. Bomo videli, kaj bo v naslednjih letih. Evo, nov sistem točkovanja mi je že bolj všeč. Gotovo pa je tudi res, da sem iz leta v leto boljši dirkač in za novo sezono že pripravljam določene spremembe. Bomo videli …
 
Po pogovoru v Valvasorjevi knjižnici Krško 28.11.2019 povzel: S. Mavsar, foto: M. Mirt
« Nazaj na seznam