Vedno znova se rada vrača v Pišece

Nase je opozorila z vidnejšimi vlogami v različnih predstavah, zapomnili so si jo tudi TV-gledalci. Slovenska igralka Sara Dirnbek, ki prihaja iz Pišec, je hotela biti igralka, še preden je sploh vedela, kaj je to. Epidemija koronavirusa je vsem igralcem prekrižala marsikateri načrt, a kljub temu priznava, da ji je ta poseben čas prinesel tudi nekaj novih spoznanj, ki so še kako dragocena za naprej.

V družini nadarjene 27-letne Sare Dirnbek so že od nekdaj cenili kulturo ter se udeleževali in tudi sodelovali na različnih dogodkih in prireditvah. »Igralka sem hotela biti, še preden sem sploh vedela, kaj je to,« priznava. Hvaležna je določenim učiteljem tako v osnovni kot srednji šoli, ki so spodbujali njen talent in se ji tudi individualno posvečali. Od Rut Zlobec, Tanje Plevnik, Dejana Jerončiča, Simone Tihole in Anice Ivačič v OŠ Maksa Pleteršnika Pišece do Judite Marolt in Jane Krmpotič na Gimnaziji Brežice. Ne obžaluje odločitve, da se je po osnovni šoli vpisala na brežiško gimnazijo, čeprav bi lahko šla tudi v Novo Gorico, kjer je bila takrat edina srednja šola z dramsko smerjo. »V Brežicah sem spoznala ljudi, s katerimi smo prebili veliko časa skupaj, npr. zdajšnja igralca Nika Škrleca in Žana Koprivnika, Žigo Divjaka, ki je zdaj režiser, ter Matica Drakulića, ki je montažer. Z njimi sem se veliko družila in skupaj smo hodili v Ljubljano gledat predstave. Potem smo bili tudi en za drugim sprejeti na AGRFT. Z Žigo sodelujeva še zdaj, saj sva po akademiji ustvarila že dve predstavi,« razlaga Sara in dodaja, da če ne bi bila sprejeta na akademijo, bi se ji verjetno porušil svet.

Domača tako na odru kot pred kamero

Sara, ki je lani zaključila magistrski študij dramske igre in pridobila naziv magistrica igre, se je z gledališkim odrom prvič srečala v času gimnazije, ko je nastopala v predstavah leto starejšega Žige Divjaka, profesionalno pa je na odrske deske prvič stopila v 3. letniku akademije (2015) v SNG Drama v Mariboru, kjer je nastopila v predstavi režiserja Eduarda Milerja Ohcet. »Da prideš kot nek neuveljavljen igralec in že takoj igraš prizore npr. z Milado Kalezić, je res nekaj neverjetnega. Imela sem srečo, da sem takrat spoznala veliko ljudi, vrhunskih igralcev.« Sledile so še druge predstave: Zborovanje ptic, ki so jo uprizorili v gledališču Glej (Sara pravi, da jo je ta predstava najbolj »zgradila«), Kresnice v Mestnem gledališču ljubljanskem, Odilo. Zatemnitev. Oratorij. in Človek, ki je gledal svet v Slovenskem mladinskem gledališču, Mazohistka v Anton Podbevšek teatru ter Hlapci v SNG Drama Ljubljana. Nastopila je tudi v filmih Igram, sem, Cankar, Zamejen in Govori glasneje, še posebej pa je bila opazna njena naslovna vloga v TV-seriji LP, Lena, za katero so posneli dve sezoni. Serija brez cenzure in z veliko sarkazma odstira tančice skrivnosti mlade generacije. Sara igra študentko Leno, ki se po pridobljeni diplomi znajde na prelomnici v odraslost ter tako pred številnimi vprašanji in težavami, s katerimi se pri teh letih vsi soočajo. »Serija je bila lepo sprejeta, ker še ni bilo pri nas takšne vsebine – da bi o ’milenijcih’ govorili ’milenijci’. Gre za pristnost z več vidikov, resnični slog nekega študenta v Ljubljani,« opiše. Snemali so tudi že serijo Srečno samski, ki pride na TV predvidoma jeseni.

Soustvarjalka posavskih prireditev

Ko se je marca ob začetku epidemije javno življenje za nekaj časa ustavilo, so bili ravno še dva tedna do premiere Divjakove predstave Gejm v Slovenskem mladinskem gledališču. Potem ko so priprave in vaje za nekaj časa obstale, jim je junija ob sprostitvi ukrepov vseeno uspelo izvesti tako premiero kot še deset ponovitev, ki jih načrtujejo tudi še jeseni. Za gledališke igralce so ti meseci vse prej kot idealni, saj tako rekoč ne igrajo, mogoče se kje zgodi kakšna premiera, to je pa tudi vse. »Vsi se malce lovimo in ne vemo, kaj bo,« priznava. V času epidemije je bila primorana odrske deske in nastope pred kamero zamenjati za bivanje v samoti. »Še nikoli do zdaj nisem bila toliko časa zares sama, ampak je bilo po eni strani v redu, saj je to zame pomenilo neko preizkušnjo, ki sem jo uspešno prestala,« ugotavlja Sara, ki ima kot igralka zelo raztresen urnik, kar ji ne odgovarja ravno najbolj, saj ima rada red in neko rutino. V času izolacije je veliko brala, razmišljala, si delala določene načrte … Njen talent je moč opaziti tudi na drugih področjih. Ukvarja se s pisanjem, piše vezne tekste za prireditve in recitale, poje jazz, sodeluje v radijskih igrah na nacionalnem radiu, pleše v folklorni skupini. Nekega dne bi rada izdala tudi svojo knjigo, a do takrat je še dolga pot, priznava, saj jo je kar malo strah dati svoje lastne zapise nekomu drugemu v vpogled in analizo. Zadnje čase se več pojavlja tudi v domačih koncih. V tem letu je že nekajkrat vodila ali sodelovala na kulturnem dogodku v brežiški občini, predvsem po zaslugi sodelovanja z JSKD OI Brežice. Z Benjaminom Jeramom je povezovala proslavo ob kulturnem prazniku, vodila julijski prvi poletni recital, imela gledališke delavnice, lani je povezovala tudi prireditev ob 110-letnici kulture v Pišecah, ljubitelji festivala Seviqc Brežice so jo lahko že večkrat videli kot povezovalko koncertov klasične glasbe v Pišecah oz. Brežicah, lepo izkušnjo ji predstavlja tudi nastop na slavnostni akademiji ob 40-letnici Kulturnega doma Krško. »Rada bi izpostavila delo Lučke Černelič in Simone Rožman Strnad na brežiškem JSKD ter Žige Kumpa v KD Krško. Njihova prijaznost, profesionalnost, ustvarjalnost in odnos do dela je na vrhunskem nivoju. Malo kje srečaš takšne sodelavce,« poudarja Sara, ki zelo rada kuha, že kot otrok je zelo rada eksperimentirala v kuhinji. Vse, kar počne v prostem času, je povezano z njenim poklicem.

Po mnenju sogovornice je v Posavju ljubiteljska kultura dobro razvita, »a vseeno pogrešam profesionalno gledališče, ki ga Novo mesto in Celje recimo imata«. Kot profesionalen igralec v tej regiji ne moreš ustvarjati in živeti, pravi in dodaja, da s tako raztresenim urnikom, kot ga ima, tudi ne more biti del ljubiteljske kulture. Sicer pa zelo rada prihaja v Pišece, saj ji ta kraj zelo veliko pomeni. »Imela sem čudovito otroštvo in zdi se mi, da če si bil srečen tam, kjer si odraščal, se potem vedno znova rad vračaš.«

Rok Retelj, foto: Ksaver Šinkar, Željko Stevanić, Boštjan Lah, Jelena Janković, Peter Giodani

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 20. avgusta 2020.

#povezujemoposavje