Epidemija in hišni ljubljenčki

V zadnji številki Posavskega obzornika smo eno stran tematsko namenili skrbi za domače živali oz. hišne ljubljenčke. V času epidemije se je namreč izkazalo, da se je zanimanje zanje povečalo, saj so mnogi z njihovo pomočjo lažje prenašali čas v izolaciji. V nadaljevanju pa nekaj prispevkov, povezanih s skrbjo zanje.

»Odločiti se za psa je prevzeti skrb za živo bitje«
 
Brežiška kinologinja in poklicna vaditeljica psov Alenka Sunčič Jenko, avtorica številnih strokovnih člankov, predavateljica, vodja delavnic in seminarjev ter avtorica priročnika Psi vodniki, je pred kratkim skupaj z Natalijo Pavlič izdala knjigo Pasjeslovje po domače – Priročnik za skrbnike psov.
 
»Opazujem in ugotavljam, da je koronsko obdobje s sabo pripeljalo številne odločitve v smeri: 'Življenje je bolj zanimivo, če si ga deliš s psom.' Je zadeva res tako enosmerna ('Trenutno imam čas in si bom omislil psa.')? Je 'časovni parameter' edina zadeva, ki je pri odločitvi za skrbništvo psa pomembna? Ne! Nikakor! S strokovnega pasjeslovnega vidika je takšna ugotovitev pretirano enoplastna. Odločitev za 'imeti psa' zahteva tehten razmislek v številne smeri. Podrobneje se s temo 'odgovorne odločitve za pasje skrbništvo' poigram v knjigi Pasjeslovje po domače,« pojasnjuje Alenka Sunčič Jenko, ki sicer vodi šolo Razumeti psa. Skrbnikom psov na srce polaga, da je pes živo in družabno bitje, ki si želi in potrebuje tesno interakcijo s človekom. »Nauči se psa razumeti. Mladiček se skoti z osebnostnimi značilnostmi, ki so odvisne od genetike ... Pes je družaben ali introvertiran, pa tak, ki uživa v glasovnem izrazu lajanja in drug, ki je tih, takšen, ki je posesiven, zaščitniški in spet drug, ki je odprt za možnosti sveta, en je radoveden, drug zadržan, pa živahen ali umirjen. Psi prihajajo v raznolikih barvnih odtenkih in potem psa določajo izkušnje: ljubezen, odvečnost, sprejetost, zanemarjenost ... Psa določa še spol, življenjski pogoji, telesno počutje, zdravje ..« pravi avtorica knjige, ki večji del svojega časa preživlja s sinom Tjažem, psičko Otto in tremi muckami v naravi v okolici Brežic. »Pred dokončno odločitvijo pasjega skrbništva se zavedaj, da ima pes potrebe in je del družbenega okolja, zato potrebuje vzgojo in učenje, da temu okolju ne postane breme. Odločiti se za psa je prevzeti skrb za živo bitje, ki nosi barve življenja od težke, črne do radostno rumene,« še doda Sunčič Jenkova.
 
V knjigi kot gospa, ki teče s psom, nastopa Natalija Pavlič, sicer medicinska sestra na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Njena kolumna Loki – pes, ki teče z gospodinjo, je dobro leto dni izhajala v reviji Zarja/Jana, je avtorica knjige Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje ter zbirke zgodb s področja duševnega zdravja Pasti zaznave. Ilustracije je prispevala Anja Petrarca.
 
P. Pavlovič

Mali živaloljub v teoriji in praksi

V Društvu PoPasje s sedežem v Brežicah se ukvarjajo z varstvom, šolanjem in nego psov, prizadevajo pa si tudi za izboljšanje odnosa do živali v našem okolju. za nekaj misli na to temo smo prosili ustanoviteljico društva Dono Gomilšek.

Empatija do živali in bivanje v sožitju z njimi sta ena najpomembnejših pokazateljev mentalnega stanja družbe, pravi Dona Gomilšek, kar je verjel že veliki mislec Ghandi: »O veličini naroda in njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali.« Po njenih opažanjih se kljub napredku na področju zaščite živali v zadnjem desetletju v Posavju še vedno srečujemo z velikim številom brezdomnih živali, primerov zanemarjanja ter s kolonijami prostoživečih mačk: »Zametki vseh živalskih problematik izvirajo v pomanjkanju znanja, zato se pri PoPasje vedno znova vračamo h gradnji temeljev – za napredek družbe je najpomembnejša predaja uporabnega znanja.«

»Še pomnite, o katerih živalih smo se največ učili pri biologiji? O tistih, s katerimi danes sobivamo in jih srečujemo na vsakem koraku?« sprašuje Gomilškova. Po zadnjih podatkih ima v Sloveniji psa ali mačko že vsako tretje gospodinjstvo, medtem ko je splošno znanje o odgovorni skrbi in razumevanje živalskih vrst v veliki meri odvisno od samoiniciative posameznika. »Mestni okoliš predstavljamo ljudje in živali, ki bivajo v njem, zato spodbujamo idejo posodobitve šolskega učnega načrta, kar smo s primerom dobre prakse izrazili že v obširnem evropskem projektu IZOODI – Iniciativa za odgovoren odnos do živali,« pojasnjuje.
V društvu na OŠ Brežice izvajajo zanimiv osnovnošolski krožek Mali živaloljub, kjer otroke učijo odgovornega dela s psi, razumevanja pasje komunikacije in spoštljivega pristopa. Kot pravi Gomilškova, gre za enega prvih poglobljenih programov v Sloveniji, kjer lahko otroci v praksi komunicirajo s psi, raziskujejo njihova čutila ter se skozi pester nabor iger in vodenih poligonov povežejo s pasjimi mentorji. »Verjamemo, da učenje vsesplošnega spoštovanja narave in živali omogoča lažje razumevanje in  spoštovanje sebe ter sočloveka. Sprejemanje živalskega sveta zato ni pomembno samo kot tako, temveč razvija vrsto človeških lastnosti, ki terapevtsko pripomorejo k osebnostni rasti in vključevanju v družbo. Čeravno nas skrbi, kakšen svet bomo pustili našim otrokom, premalo razmišljamo, kakšne otroke bomo pustili temu svetu,« zaključi sogovornica.

P. Pavlovič

Domače živali in veterinarji v času pandemije covid-19

Zadnjih 12 mesecev je korenito spremenilo naš vsakdanjik. Prevetrili smo naše prioritete, samoumevne skupne trenutke smo začeli bolj ceniti. Na preizkušnjo smo postavili odnose z našimi najbližjimi. Veliko družin in posameznikov je začelo še bolj ceniti domače živali in hišne ljubljenčke. Številnim so postali edina družba in motivacija za vsakodnevno gibanje, pa tudi izgovor za izhod iz stanovanja. Določene zdravstvene težave so lastniki hitreje opazili, saj so več časa preživeli doma. Žal pa je včasih finančna stiska botrovala k slabši kvaliteti oskrbe, manj kakovostni hrani, opuščanju preventivnih ukrepov. Opazili smo, da je bilo več posvojitev živali iz zavetišč, pasji mladički so brez težav našli nove domove. Veterinarji vedno izpostavljamo, da mora biti odločitev za sprejem novega ljubljenčka odgovorna in premišljena. Skrbi nas, da bo po koncu pandemije poraslo število zavrženih živali.

Virus SARS CoV-2, ki pri ljudeh povzroča bolezen COVID-19, za živali ni nevaren. Kljub temu da so virus izolirali pri živalih, te niso kazale resnejših bolezenskih znakov. Ob pojavu bolezni v gospodinjstvu svetujemo, da upoštevate preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja virusa (umivanje tačk z antiseptičnim milom, izogibanje sprehodom po strnjenih naseljih …). V primeru sprememb zdravstvenega stanja pri hišnih živalih se posvetujte z veterinarjem. Vrstno specifični koronavirusi se sicer pojavljajo pri psih, mačkah, govedu in drugih živalskih vrstah ter prizadenejo predvsem prebavila. Pri govedu se uporablja preventivno cepljenje, pri psih pa je zadnja leta opuščeno.

Naše delo v veterinarski ambulanti in na terenu je pandemija tudi močno spremenila. Veterinarske storitve so bile več mesecev omejene le na nujne obiske, vendar je presojanje o urgentnosti pri živalih zelo težko. Opustitev veterinarske pomoči pri rejnih živalih lahko vodi v velike ekonomske izgube rejcev, opustitev diagnostike in zdravljenja malih živali pa povzroča nepotrebno trpljenje. Obseg dela veterinarjev tako ni bil bistveno zmanjšan. Naše delo je pogosto potekalo v pretesnih stikih z ljudmi, s premalo zaščitne opreme, vendar vsak dan zagotavljamo, da so pomoči deležni vsi, ki jo potrebujejo.

Vesna Premru Kržičnik, dr.vet.med., ZVC Šerbec-Lipej

#povezujemoposavje