Letos smo se spominjali 120-letnice njihovega rojstva

Pa se ob koncu naše letošnje mini serije prispevkov o znamenitih posavskih rojakih spomnimo štirih mož, ki jim je zibka stekla v naših krajih pred okroglimi 120 leti. Tudi ti, kot večina naših ustvarjalnih ljudi, so se razmeroma kmalu, predvsem pa v želji po znanju, odpravili iz rodnega kraja in se vsi po vrsti uveljavili v eni izmed dejavnosti, zaradi česar so danes bolj ali manj opazno zapisani v dediščino naroda.

Boštanj
VLADIMIR PREMRU
(1902–1949)

25. januarja 1902 je v Boštanju pri Sevnici začel svojo zelo nemirno in žal razmeroma kratko, življenjsko pot književnik, kemik in pionir slovenske radioterapije Vladimir Premru. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, v Ljubljani študiral medicino in tudi filozofijo. Po diplomi iz kemije in fizike leta 1929 se je zaposlil na srednji tehniški šoli, nato pa od leta 1938 v novoustanovljenem Banovinskem inštitutu za preučevanje rakastih tvorb vodil biotehnični laboratorij. Leta 1939 je med študijskim potovanjem po Nemčiji proučeval organizacijo biokemičnih laboratorijev in se zanimal za možnosti uporabe kemoterapije pri zdravljenju raka. S tega področja je napisal priročnik z naslovom Elektrokemija. Med drugo vojno je bil kot napredni intelektualec kmalu zaprt in predviden za talca, nakar so ga internirali v Dachau. Po vrnitvi je med drugim postal načelnik oddelka za strokovno šolstvo pri ministrstvu za industrijo, a so ga leta 1947 obtožili na t. i. Dachauskih procesih, kjer pa je bil najprej oproščen. Nato pa so ga nekaj mesecih skupaj z družino začeli preganjati kot informbirojevca. Življenje je izgubil na hrvaškem Golem otoku, kamor je bil izgnan skupaj s še ne polnoletnim sinom. Slovenske biografije Premruja navajajo predvsem kot pesnika in prevajalca, sodobnika slovenske ekspresionistične medvojne generacije literatov, čeprav je bila večina njegovih (rokopisnih) del uničena med vojno, ostale pa so številne objave v revijah.

Krško
ZDRAVKO OMERZA
(1902–1985)

13. februarja 1902 se je v Krškem rodil slovenski surdopedagog, praktični fonetik in logoped Zdravko Omerza. Le leto pred njegovim rojstvom je v Ljubljani začel delovati osrednji zavod za slušno prizadete otroke, ki so mu pravili Gluhonemnica. Potem ko je učitelj Zdravko Omerza leta 1931 opravil tudi strokovni izpit za predmetnega učitelja gluhih otrok, je najprej poučeval na osnovnih šolah, nato pa na gluhonemnici, kjer je leta 1942 ustanovil logopedski oddelek, ki ga je od leta 1948 tudi vodil. Kot velik praktik tega strokovnega področja je leta 1947 organiziral pregled govora pri vseh osnovnošolcih na ljubljanskih šolah in ugotovil, da ima kar pet odstotkov težave z govorom. Omerza je zagovarjal mnenje, da je govor podlaga umskega in naravnega razvoja otrok ter sredstvo za njihovo izobrazbo, zato je poudarjal odločilno vlogo predšolskih ustanov in šol pri učenju pravilnega govora. Od leta 1956 do 1968 je bil predavatelj logopedije na Višji pedagoški šoli oziroma Pedagoški akademiji v Ljubljani. V svoji želji po napredku je zbiral tujo strokovno literaturo, se leta 1939 odpravil celo na obisk v zavod za gluhoneme v New Yorku, doma pa ves čas sodeloval pri izobraževanju pedagogov s tega področja. Bil je prvi predsednik slovenske sekcije logopedov, objavil več knjig (npr. Logopedija, 19959) in učbenikov ter okoli sto strokovnih člankov.

Krško
Dr. LADO VAVPETIČ
(1902–1982)

Akademik, raziskovalec, pedagog, pravnik in politik dr. Lado Vavpetič se je rodil 26. junija 1902 v Krškem, kjer je obiskoval osnovno šolo in prvi razred meščanske šole, nato pa nadaljeval šolanje v Ljubljani, kjer je doktoriral leta 1926. Do odhoda v partizane leta 1943 je imel svojo odvetniško pisarno, že leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto, med vojno je bil udeleženec Kočevskega zbora in 2. zasedanja AVNOJ v Jajcu. Vavpetič, na katerega izobrazbo sta v ranih letih vplivala znamenita prebivalca Krškega Janez Mencinger in dr. Anton Sovre, je eden tistih posavskih rojakov, ki so doslej dosegli najvišje družbeno-politične funkcije. Bil je namreč minister v prvi slovenski vladi leta 1945, vendar se je kmalu umaknil v akademsko kariero in bil med drugim dekan Pravne fakultete v Ljubljani, predaval na številnih univerzah doma in v tujini ter sodeloval na kongresih. Leta 1958 je postal redni član SAZU in nekaj kasneje tudi dopisni član JAZU, objavil je veliko strokovnih knjig in prejel veliko različnih priznanj. Zanimivo je, da je že kot študent z znanim slikarjem Tonetom Kraljem v Krškem ustanovil umetniško društvo VIS in bil med ustanovitelji Moderne galerije v Ljubljani.

Brestanica
FRANC RAINER
(1902–1991)

Gozdarski strokovnjak Franc Rainer se je rodil 23. marca 1902 v Brestanici, v osnovno šolo je hodil v Kranju, študiral pa v Ljubljani in Brnu ter celo v Lvovu. Kot štipendist FAO se je izpopolnjeval v Franciji, severni Afriki in Švici. Od leta 1927 je služboval v raznih gozdarskih ustanovah stare Jugoslavije in tudi v ministrstvu za gozdove v Beogradu. Po drugi vojni, ki jo je preživel nemškem ujetništvu, nato pa v partizanih, je delal v raznih vladnih službah, po letu 1952 je nadaljeval s profesorsko kariero, nazadnje je bil dekan in prodekan Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kjerkoli je deloval kot strokovnjak za pogozdovanje in urejanje hudournikov, je za sabo pustil trajne rezultate svojega dela, prav tako se ga radi spominjajo kot človeka, ki je razvijal širok pogled na reševanje problemov, ki jih povzročajo naravna stihija, nepremišljena aktivnost ter neznanje ljudi. Tako imajo na primer v Banja Luki še danes urejeni izvir pitne vode z njegovim imenom. Kar 17 let je bil delegat pri organizaciji za kmetijstvo in prehrano FAO, je avtor številnih strokovnih člankov, skonstruiral je mehanično rampo za nakladanje in razkladanje motornih vozil – Rainerjeva nakladalnica in bil prejemnik različnih priznanj.

Pripravila: M. M., S. M.

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 8. decembra 2022.

#povezujemoposavje